Jedro

Nedvomno je, da je bila škoda povzročena tožnici za nepravilno vožnjo zavarovanca tožene stranke, ki je bil tudi obsojen zaradi kaznivega dejanja, katerega pregon zastara, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v petih letih. Res pa je, da v kazenskem postopku, kljub temu, da se je v pravdnem postopku ugotovila huda telesna poškodba, tožnica ni imela statusa oškodovanke. Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v tem delu ni pravilno uporabilo določbe 377. čl. ZOR. Ta določba ureja položaj, ko je ob predhodnem vprašanju, temelju odškodninske odgovornosti, ugotovljeno v kazenskem postopku. Za civilno sodišče pomeni, da je vezano na obseg kazenske sodbe in da lahko samo ugotavlja, da je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem le izjemoma, kadar kazensko sodišče o tem ni moglo odločati (npr. ker je storilec umrl ali duševno zbolel med kazenskim postopkom) in je potrebna ta odločitev zaradi pravilne uporabe materialnega prava.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi delno spremeni tako, da se pravilno glasi: “Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.847,68 EUR stroškov v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.” V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zoper sodbo zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep o popravi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da plača odškodnino v višini 10.347,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od različnih zneskov od različnega datuma dalje. Zavrnilo pa je zahtevek za nadaljnjih 3.418,07 EUR s pripadki. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki 2.274,61 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom o popravi pa je v izreku in v obrazložitvi delno spremenilo odločitev o stroških postopka, ker pravdnima strankama ni pravilno obračunalo stroškov, ki sta jih plačala za izvedence.

Tožnica je bila hudo telesno poškodovana v prometni nezgodi 20.8.2000, le-to pa je povzročil zavarovanec tožene stranke, ki je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. K 139/2000 pravnomočno obsojen zaradi povzročitve prometne nezgode iz malomarnosti po 325. čl. KZ RS. V kazenski zadevi je bil oškodovanec le V., medtem ko tožnica ni bila navedena kot oškodovanka, čeprav je bila poškodovana in je zanjo v tej pravdni zadevi izvedenec ugotovil, da so bile njene poškodbe, po merilih kazenskega zakonika, hude. V tej pravdni zadevi je tožnica zahtevala plačilo škode zaradi izgube na dohodku od avgusta 2000 do oktobra 2008. Ker je tožena stranka ugovarjala zastaranje, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zahtevek ni zastaral in za takšne zaključke navedlo več razlogov. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh v pravdi.

Tožeča stranka se zoper zavrnilni del sodbe ni pritožila in je postal pravnomočen. Zoper sodbo in sklep o popravi pa se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Ne strinja se z razlogi v sodbi o tem, da zahtevek ni zastaral in sodišču očita napačno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Sodišče je napačno štelo, da sta kazenski postopek in obsodilna sodba pretrgala zastaranje, ker tožnica v kazenskem postopku ni imela položaja oškodovanke. Sodišče bi moralo uporabiti določbo I. odst. 376. čl. ZOR, ki je še veljal v času nastanka škodnega dogodka in ne I. odst. 377. čl. ZOR. Napačni so tudi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je plačana odškodnina za negmotno škodo pretrgala zastaranje. Sodišče je tudi nepravilno zaključilo, da je oškodovanka za škodo izvedela šele 13.9.2002, ko je delodajalec izdal potrdilo, saj je takrat kvečjemu izvedela za višino te škode, o tej pa bi si lahko pridobila dokaze preje. Sodišče v tem delu očita absolutno bistveno kršitev, ker je tožeča stranka to dejstvo navajala šele v vlogi 12.12.2008, prepozno in v nasprotju z 286. čl. ZPP, na kar je izrecno opozorila. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je ugovor zastaranja nedopusten in v nasprotju z moralo, ker naj bi zavajala tožečo stranko. Pritožuje se tudi zoper stroške postopka in sodišču očita napačno odmero v delu, ko je eni in drugi strani upoštevalo plačila za izvedence. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ali pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zoper sklep o popravi uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sodišču očita, da je odločalo vsebinsko, zato ne bi smelo izdati sklepa o popravi. Zato predlaga, da se sklep o popravi razveljavi ter ob odločanju o pritožbi zoper sodbo odloči o stroških postopka. Za obe pritožbi zahteva tudi povrnitev stroškov.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 328. čl. ZPP, ko je s sklepom o popravi spremenilo odločitev o stroških postopka. Sklep o popravi izda sodišče le, kadar imata sodba ali sklep očitne pisne in računske pomote. Pritožnik pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje poseglo v odločitev, ki jo je spremenilo in ne le popravilo pisne pomote. Zato je bilo potrebno ta sklep razveljaviti. Ob reševanju pritožbe zoper sodbo pa je pritožbeno sodišče, ob pravilni uporabi materialnega prava, spremenilo odločitev o stroških postopka kot bo obrazloženo. Le v tem delu pa je pritožba tožene stranke zoper sodbo utemeljena. V ostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

Dejstva, ki so bila pri sojenju na prvi stopnji nesporna in ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje so naslednja: - tožnica se je 20.8.2000 poškodovala v prometni nezgodi; s toženo stranko je 22.4.2003 sklenila poravnavo za plačilo negmotne škode - tožba, s katero zahteva odškodnino za gmotno škodo je bila vložena 13.9.2005 - zoper povzročitelja škode je bil uveden kazenski postopek, 27.10.2000 je bil vložen obtožni predlog, v tem postopku pa tožnica ni bila navedena kot oškodovanka, ampak je bil oškodovanec le drugi sopotnik. Povzročitelj prometne nezgode je bil s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. K 139/2000 z dne 26.5.2003, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325 KZ RS, za katerega je predpisan zastaralni rok pet let - z izvedencem medicinske stroke dr. Prinčičem je sodišče ugotovilo, da je bila tožnica v tej prometni nezgodi hudo telesno poškodovana - na podlagi tožničinih pisnih odškodninskih zahtevkov pred pravdo se je tožena stranka s tožnico pogajala o višini materialne škode in zahtevala dodatna potrdila, na podlagi katerih bo lahko izračunala to škodo.

Tako ugotovljenih dejstev pritožnica s pritožbo ne izpodbija.

Najprej o očitani absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka: Pritožnica vidi to kršitev v delu, ko naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z 286. čl. ZPP upoštevalo prepozne tožničine navedbe o tem, kdaj je izvedela za škodo. Tožena stranka je v skladu z določbo I. odst. 286.b čl. to kršitev uveljavljala na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno navedlo, da že iz tožbenih navedb ter prilog izhaja, da je Pošta Slovenije 13.9.2002 sporočila njenemu pooblaščencu koliko znaša izguba na osebnem dohodku, toženka pa je s tem podatki tudi razpolagala, kar vse je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato ne razume, kaj je pritožnica mislila s tem delom pritožbe, saj se tožeča stranka v tožbi pod II sklicuje na potrdilo Pošte Slovenije z dne 13.9.2002. Zato takšna kršitev ni podana.

Sodišče prve stopnje se je glede na ugovor tožene stranke in nasprotno dokazovanje tožeče stranke pravilno ukvarjalo s tem, ali je tožnica pravočasno vložila tožbo. Pri tem je navedlo več argumentov: kazenski postopek in pretrganje zastaranja (ZOR čl. 377), poravnavo je štelo za pripoznavo dolga (ZOR čl. 387), štelo je, da je tožnica izvedela za škodo 13.9.2002 in je takrat začel teči triletni zastaralni rok (ZOR čl. 361, 376), ter da je ugovor nemoralen in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ker se je zavarovalnica pred pravdo pogajala s tožnico in s tem zavlačevala zadeve. Vse te zaključke toženka s pritožbo izpodbija.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe čl. 387 ZOR (ker je bil škodni dogodek v letu 2000 se razmerje v skladu z določbo 1060. čl. OZ presoja po ZOR), in pa 392. čl. ZOR po katerih se zastaranje pretrga, ko toženec pripozna dolg. II. odst. tega člena pove, kaj se lahko šteje za priznanje in da je lahko tudi posredno. Nesporno je tožena stranka poravnala nepremoženjsko škodo 22.4.2003, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, pri tem pa se sklicevalo na korespondenco med strankami, da so stranke nadaljevale pogajanje o premoženjski škodi. Pritožnica s pritožbo ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka (z dopisom z dne 17.5.2004, 17.8.2004) zahtevala od tožnice dodatno potrdilo in izračun njene škode, kot tudi ne, da se je tožena stranka s tožnico pogajala (dopis zavarovalnici 17.8.2006: glede na najin telefonski razgovor ...). Torej držijo zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka pripoznala terjatev, le da je hotela za premoženjsko škodo še dodatna dokazila. Pavšalni pritožbeni očitki teh zaključkov ne morejo omajati. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno navedlo, da je ugovor v tem konkretnem primeru tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (ZOR čl. 12) in s prepovedjo zlorabo pravic (čl. 13 ZOR). Kot je bilo že navedeno iz korespondence strank pred vložitvijo tožbe izhaja (in to je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, ko je obrazložilo to kršitev), da je tožena stranka po tem, ko je bila sklenjena poravnava od tožeče stranke za materialno škodo zahtevala še dodatne podatke, zato je nepošteno, da je potem ugovarjala zastaranje. Sicer pa, če je bila sklenjena poravnava 22.4.2003 je bila s tem zastaranje pretrgano, zato je v skladu z določbo 392. čl. ZOR začelo teči znova. V tem delu je torej zaključek sodišča prve stopnje pravilen, pritožba pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je potrdilo razloge v sodbi sodišča prve stopnje v delu, ko je obrazložilo, da zahtevek zaradi pretrganja ni zastaral. Iz tega razloga pa se pritožbeno sodišče ni posebej ukvarjalo s tistim delom pritožbe, ki izpodbija odločitev sodišča o tem, da je tožeča stranka izvedela za škodo 13.9.2002. Nedvomno je, da je bila škoda povzročena tožnici za nepravilno vožnjo zavarovanca tožene stranke, ki je bil tudi obsojen zaradi kaznivega dejanja, katerega pregon zastara, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v petih letih. Res pa je, da v kazenskem postopku, kljub temu, da se je v pravdnem postopku ugotovila huda telesna poškodba, tožnica ni imela statusa oškodovanke. Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v tem delu ni pravilno uporabilo določbe 377. čl. ZOR. Ta določba ureja položaj, ko je ob predhodnem vprašanju, temelju odškodninske odgovornosti, ugotovljeno v kazenskem postopku. Za civilno sodišče pomeni, da je vezano na obseg kazenske sodbe in da lahko samo ugotavlja, da je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem le izjemoma, kadar kazensko sodišče o tem ni moglo odločati (npr. ker je storilec umrl ali duševno zbolel med kazenskim postopkom) in je potrebna ta odločitev zaradi pravilne uporabe materialnega prava. Za tak primer pa ne gre. V tem delu je torej sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in zato napačno štelo, da zahtevek tudi iz teh razlogov ni zastaral. Seveda pa to ne pomeni, da je ugovor zastaranja utemeljen, saj je sodišče prve stopnje štelo, da ni utemeljen iz drugih razlogov, ki pa so po mnenju pritožbenega sodišča, kot je že navedeno, utemeljeni.

Pritožnica višine prisojenega zneska ni izpodbijalo, zato se pritožbeno sodišče glede na to, da gre za odškodnino za materialno škodo v to ni spuščalo po uradni dolžnosti.

Delno pa je utemeljena pritožba v delu, ko je sodišče odločalo o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje le v delu, kjer je pritožba obrazložena – to je v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov izvedenca v višini 1.077,44 EUR. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe priznalo tožeči stranki stroške izvedenca finančne stroke v višini 1.077,44 EUR in medicinske stroke v višini 243,80 EUR. Tudi toženki je priznalo stroške izvedenca v višini 1.077,44 EUR, oz. glede na uspeh 25 % teh stroškov in navedlo, da ji bo vrnilo polog v višini 298,00 EUR. Takšna obrazložitev pa ni pravilna. Glede na plačane predjeme iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka založila predujem za izvedenca medicinske stroke v višini 243,80 EUR in 500,75 EUR še za izvedenca finančne stroke, torej skupno 744,56 EUR. Tožena stranka pa je plačala 576,70 EUR in 500,75 EUR to je skupaj 1.077,45 EUR. Obe stranki sta upravičeni do teh stroškov sorazmerno glede na uspeh v pravdi, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V tem delu je bilo potrebno v stroškovni odločitvi sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako kot izhaja iz izreka sodbe. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

Pritožnica je s pritožbo uspela le v minimalnem delu, njen uspeh je nepomemben, saj bi enako uspela tudi če se ne bi pritožila zoper sklep o popravi, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (ZPP člen 154/2).