Jedro

Določilo o poskusnem delu v kasnejši pogodbi o zaposlitvi ni nično, če gre na podlagi kasnejše pogodbe o zaposlitvi za opravljanje vsebinsko drugačnega dela in da okoliščina, da je bila predhodno tožnica zaposlena na hierarhično višjem delovnem mestu, sama po sebi ni bistvena, temveč je bistven obseg nalog na novem delovnem mestu v primerjavi s predhodnim delovnim mestom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2017, za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 26. 4. 2017 do 1. 3. 2018 in za plačilo odškodnine v znesku 4.983,60 EUR ter denarnega nadomestila v znesku 4.776,75 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2018 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Priči A.A. in B.B. sta k svojima pisnima izjavama priložili listinska dokazila, kar predstavlja obid zakona, zato bi moralo sodišče ta dokazila izločiti iz sodnega spisa. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodišče ni opredelilo do izpovedi prič C.C., D.D., E.E. in B.B., odločitve, da sledi le dokazom tožene stranke, pa ni obrazložilo. Zatrjuje kršitev pravice do izjave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Trdi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pisnih izjav prič C.C. in E.E. ni navedlo v dokaznem sklepu, tako da ni mogoče razbrati, ali ju je upoštevalo ali ne. Pove, da sta njeno trditev o drsečem delovnem času potrdili priči C.C. in E.E., do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zatrjuje tudi napačno uporabo materialnega prava in se zavzema za ničnost pogodbenih določil v zvezi s poskusnim delom. Trdi, da je bila njena prvotna pogodba o zaposlitvi odpovedana in ji je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi za drugo (nižje) delovno mesto. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre za dve različni delovni mesti in navaja podrobne razloge za to. Izpodbijana sodba je po njenem mnenju neobrazložena, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev o tem, da je pred tem delala na hierarhično višjem delovnem mestu, na katerem pa so bile njene naloge večinoma iste (kasneje je bila namesto vodenja in koordiniranja aktivnosti zadolžena za poučevanje slovenskega jezika). Po njenem mnenju izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti glede vprašanja, da je bila tožnica že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2017 zaposlena na hierarhično višjem delovnem mestu (kot vodja in izvajalka projekta) ter da je že po prvotni pogodbi uspešno opravila poskusno delo. Meni, da ni bilo zakonskega razloga, da bi delodajalec ponovno ocenjeval njene sposobnosti in znanje s poskusnim delom. Pri odpovedi pogodbe s ponudbo nove po njenem mnenju ni mogoče ponovno poskusno delo, saj je namenjeno preizkusu dela novo zaposlenih delavcev, in ne v primeru neprekinjenega delovnega razmerja delavca pri istem delodajalcu za delovno mesto z zahtevano isto stopnjo in vrsto izobrazbe. Meni, da je tožena stranka zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ter ravnala samovoljno in nezakonito in jo postavila v podrejen položaj. Določba o poskusnem delu je po njenem prepričanju nična, ne glede na to, ali je tožnica s tem pogojem soglašala ali ne. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. S sklepom opr. št. Pdp 305/2018 z dne 26. 7. 2018, je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani tožnice predlaganih dokazov oziroma ni podalo ustreznih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič C.C., E.E., D.D., B.B., F.F. in G.G.. V ponovljenem postopku je sodišče zaslišalo prve štiri izmed navedenih, F.F. in G.G. pa ni zaslišalo, ker je tožnica na naroku za glavno obravnavo 13. 2. 2019 dokazni predlog za njuno neposredno zaslišanje umaknila.

6. Tožnica neutemeljeno zatrjuje relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo celotni pisni izjavi prič A.A. in B.B., ki sta k pisnima izjavama priložili tudi dodatne listine. Tožnica svojega očitka v zvezi z nedovoljenimi listinami ni konkretizirala, niti iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje kakršnekoli dodatne listine (razen sami pisni izjavi obeh prič) vzelo kot podlago za svojo odločitev.

7. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica zatrjuje, ker iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z vpogledom v pisni izjavi prič C.C. in E.E.. Iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v prilogi A9 in A10, ki vsebujeta navedeni pisni izjavi.

8. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi ustrezno opredelilo do izpovedi prič C.C., E.E., D.D. in B.B. oziroma ker izpovedi C.C. in E.E. ni povzelo v obrazložitev. Bistven namen obrazložitve sodne odločbe ni povzemanje izpovedi prič, pač pa njihova ocena. Zgolj okoliščina, da izpoved priče ni povzeta v obrazložitev, ne pomeni, da se sodišče do nje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je v 10. oziroma 20. točki obrazložitve opredelilo do (dela) izpovedi E.E., v isti točki pa se je opredelilo tudi do izpovedi priče D.D., zato je pritožbeni očitek tožnice v tem delu neutemeljen. Sodišče se sicer v obrazložitvi ni dolžno opredeliti do vseh delov izpovedi prič, če oceni, da se njihove izpovedi ne nanašajo na pravno relevantna dejstva. Če sodišče oceni, da priča ne izpoveduje o pravno relevantnih dejstvih in se zato ne opredeli izrecno do vseh delov njene izpovedi, pa to ne pomeni bistvene kršitev določb pravdnega postopka oziroma kršitve načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP ali kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS, temveč gre za strankino nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, kar pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9. Glede očitka o nepravočasnem prihodu na delovno mesto pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je dokazni postopek pokazal, da je bil tožnici s strani njene nadrejene delavke H.H. (koordinatorice aktivnosti v I.) zaradi potreb dela odrejeno prihajanje na delo ob 8. uri, in ne med 8. in 9. uro, kot je bilo sicer navedeno v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno ni sledilo izpovedma prič C.C. in E.E.. Prva, sicer ena izmed prostovoljk, in ne zaposlena pri toženi stranki, je povedala, da je na delo prihajala kasneje (ob 9.30), prav tako pa je bila pri toženi stranki prisotna le enkrat tedensko oziroma kasneje dvakrat mesečno, drugi pa je bil uporabnik in kot tak ni bil seznanjen z navodili nadrejenih tožnici niti iz njegove izpovedi ne izhaja drugače. Tožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na okoliščino, da so se uporabniki pritoževali nad H.H. ter da sta C.C. in E.E. potrdila, da pri tožnici nista nikoli zaznala nepravilnosti. Okoliščina, kako so bili uporabniki (ne)zadovoljni z delom H.H., ne vpliva na oceno poskusnega dela tožnice, posplošena navedba, da dve priči pri tožnici nista zaznali nepravilnosti, pri čemer nista bili v stalnem stiku s tožnico, pa prav tako ne izpodbije prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje. Namen instituta poskusnega dela je zlasti v tem, da se delodajalec prepriča o tem, ali delo delavca ustreza njegovim pričakovanjem, kar ni nujno povezano z zadovoljstvom ali nezadovoljstvom uporabnikov (strank) delodajalca z delavcem.

10. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sam s seboj v nasprotju zaključek sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da ugotovljeno dejansko stanje "ne kaže na neobstoj odpovednega razloga oziroma na šikaniranje". Sodišče prve stopnje je s takšnim zaključkom, čeprav nekoliko nespretno (z uporabo dvojnega zanikanja), pojasnilo, da ugotovljeno dejansko stanje dokazuje, da je odpovedni razlog dejansko obstajal oziroma da tožnica ni bila šikanirana.

11. V razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 305/2018 z dne 26. 7. 2018, je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da določilo o poskusnem delu v kasnejši pogodbi o zaposlitvi ni nično, če gre na podlagi kasnejše pogodbe o zaposlitvi za opravljanje vsebinsko drugačnega dela in da okoliščina, da je bila predhodno tožnica zaposlena na hierarhično višjem delovnem mestu, sama po sebi ni bistvena, temveč je bistven obseg nalog na novem delovnem mestu v primerjavi s predhodnim delovnim mestom. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni ponovno ukvarjalo s tem vprašanjem, temveč je povzelo stališče pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo očita pritožba, saj je glede tega vprašanja izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da sta bili delovni mesti, za kateri je tožnica opravljala poskusno delo, vsebinsko različni, saj je izpodbijano poskusno delo vsebovalo izključno neposredno delo z uporabniki – poučevanje slovenskega jezika, medtem ko je po prvotni pogodbi o zaposlitvi tožnica opravljala drugačno delo – vodenje in koordiniranje aktivnosti. Posledično je bilo poskusno delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 1. 2017 dogovorjeno zakonito.

12. Prav tako je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu že pojasnilo, da pritožbene trditve, ki se nanašajo na dopustnost dogovora o poskusnem delu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove po 91. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in na katere se ponovno sklicuje tožnica, niso pravno pomembne, saj ne gre za tak primer, temveč gre za sklenitev odpovedane pogodbe o zaposlitvi po določbi 49. člena ZDR-1. 13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.