Jedro

Namen materialnopravnih prekluzivnih rokov je, da jih upravičenec uveljavlja brez nepotrebnega odlašanja. Zaradi tega za njih ne veljajo posebna pravila, kot veljajo za zastaralne roke. Materialni prekluzivni roki niso podaljšljivi, splošna značilnost prekluzivnih rokov pa je, da pravica (materialnopravno upravičenje) preneha, če ni v tem roku (sodno) uveljavljena.

Uveljavitev prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ je torej učinkovala na enak način kot zadržanje zastaranja tudi na materialnopravne prekluzivne roke in je po vsebini pomenila, da tudi ti roki določen čas ne tečejo, njihov tek pa se bo nadaljeval, ko bo zakonska določba prenehala veljati. Zakon je materialnopravne prekluzivne roke izenačil z zastaralnimi roki.

Zakonsko besedilo 3. člena ZZUSUDJZ je identično besedilu v sklepih Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala pravočasnost vložene tožbe.

Materialni prekluzivni roki v času veljavnosti sklepov Vlade RS niso tekli. Tek roka za sodno uveljavitev pravic je bil zadržan in se je podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke in drugega toženca se ugodi, izpodbijana sodba se v izpodbijani II. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo (I.) zaradi umika tožbe postopek v višini 70.325,29 EUR s pripadki ustavilo, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek kot je to razvidno iz II. točke izreka izpodbijane sodbe ter (III.) tožeči stranki naložilo solidarno plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2.Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Zoper stroškovno odločitev se je pritožil tudi drugi toženec ter predlagal spremembo izpodbijane odločbe.

3.Toženci so navedbam v pritožbi tožeče stranke nasprotovali ter predlagali potrditev izpodbijane sodbe. Priglasili so tudi stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5.Pravnorelevantna dejstva so naslednja:

- med pravdnima je bila sklenjena podjemna pogodba (619. člen OZ);

- tožnica je o napakah v načrtu in gradnji tožence obvestila 14. 7. 2020 (663. člen OZ);

- zadnji dan, ko tožnica ni mogla več računati na sodelovanje kateregakoli od tožencev je bil 31. 8. 2020;

- tožba je bila vložena 24. 9. 2021;

6.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da je rok iz 635. člena OZ za uveljavljanje pravic materialni rok, katerega tek ni bil prekinjen, zato je bila tožba vložena prepozno. Zaključilo je, da je bil s sklepi Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, na katere se je sklicevala tožeča stranka, prekinjen le tek procesnih, ne pa tudi materialnih rokov. Kot pravilno je zato potrdilo stališče tožencev, da materialnega roka ni mogoče podaljšati, pri odločitvi pa se je sklicevalo na sodno prakso.

7.Višje sodišče zaključku prvostopenjskega sodišča ne sledi.

8.Naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice (prvi odstavek 635. člena OZ). Podjemnik se ne more sklicevati na to določbo, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil (636. člen OZ).

10.Prvi odstavek 635. člena OZ za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova podjemnikove odgovornosti za stvarne napake določa enoletni rok, šteto od dneva, ko je naročnik obvestil izvajalca o napaki. V tej zadevi ni sporno, da je tožeča stranka tožence o napakah (pravočasno) obvestila 14. 7. 2020. Noben od tožencev ni pristopil k odpravi napak, svojo odgovornost za napake pa sta zavrnila drugi in tretji toženec z dopisoma 29. 7. 2020 oziroma 23. 7. 2020. Prvi toženec je 24. 7. 2020 odgovoril, da se ne more opredeliti do napak do konca avgusta 2020, če pa bi se izkazalo, da bo potreboval več časa, bo o tem tožnico pravočasno obvestil, česar pa ni storil. Zadnji dan, ko tožnica ni mogla več računati na sodelovanje kateregakoli od tožencev, je bil torej 31. 8. 2020.

11.V zadevi III Ips 39/2021 z dne 14. 9. 2022, na katero se (med drugim) sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za vprašanje objektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Gre za zakonski rok, ki ga ni mogoče podaljšati. VSRS je v navedeni odločbi izrecno zapisalo (v 22. točki obrazložitve), da je odločilo zgolj o vprašanju prekinitve teka objektivnega procesnega roka, zaradi česar stališč, zavzetih v navedeni zadevi, ni mogoče neposredno aplicirati na konkretni primer. V tej zadevi namreč ne gre za vprašanje procesnega roka, pač pa za vprašanje materialnega prekluzivnega roka - objektivnega roka enega leta za uveljavljanje pravic iz naslova odgovornosti za napake (635. člen OZ).

12.Pri presoji, ali je objektivni rok enega leta za uveljavljanje pravic iz naslova odgovornosti za napake ob vložitvi tožbe že potekel, je potrebno upoštevati posebne okoliščine, ki so nastale zaradi epidemije covid-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov. O tem je VSRS v sklepu III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023 sprejelo naslednje stališče: vpliv epidemije in zaradi nje sprejetih ukrepov, katerih namen je bil zagotavljanje javnega zdravja in zagotavljanje funkcioniranja države - tudi sodišč, je tehtal že zakonodajalec, ko je sprejel interventno ureditev, s katero je posebej uredil tek procesnih in materialnopravnih prekluzivnih rokov. 29. 3. 2020 je stopil v veljavo Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ). V 3. členu je določal, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, in roki v sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne, ne tečejo. Zakon je zadržal tek procesnih rokov v postopkih, ki se zaradi epidemije covid-19 v tem času niso vodili, kot tudi tek vseh materialnopravnih prekluzivnih rokov za uveljavljanje pravic strank, saj je bilo zaradi teh in predvsem drugih ukrepov, ki jih je sprejela država posameznikom onemogočeno učinkovito uveljavljanje in izvrševanje pravic. Prav tako je bilo v prekinjenih postopkih in postopkih, ki se zaradi tega dejstva niso vodili, onemogočeno pravočasno delovanje in ukrepanje državnih organov, zato so se podaljšali tudi materialni roki, ki so prekluzivni.

13.Uveljavitev prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ je torej učinkovala na enak način kot zadržanje zastaranja tudi na materialnopravne prekluzivni roke in je po vsebini pomenila, da tudi ti roki določen čas ne tečejo, njihov tek pa se bo nadaljeval, ko bo zakonska določba prenehala veljati. Zakon je materialnopravne prekluzivne roke izenačil z zastaralnimi roki. ZZUSUDJZ, ki je začel veljati 29. 3. 2020, je v skladu z 2. členom veljal do vključno 31. 5. 2020.

14.Vlada RS je 19. 11. 2020 na podlagi 83.a člena ZS sprejela Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ki je začel veljati in se uporabljati 20. 11. 2020, veljal pa je 30 dni. Dne 20. 12. 2020 je začel veljati Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ki je veljal do 10. 1. 2021, dne 11. 1. 2021 pa Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ki je veljal do 31. 1. 2021.

15.Zakonsko besedilo 3. člena ZZUSUDJZ je identično besedilu v zgoraj navedenih sklepih Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala pravočasnost vložene tožbe. Sklepi Vlade o začasnem prenehanju teka rokov, sprejetih na podlagi šestega odstavka 83.a člena ZS, se nanašajo na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, njihov predmet pa je uveljavitev pravic strank v sodnih postopkih oziroma zadržanje teka teh rokov, ki so določeni z zakonom. Z določbo, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, so zajeti tako materialni prekluzivni roki kot tudi prekluzivni procesni roki.

16.Upoštevajoč navedeno višje sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da materialni prekluzivni roki v času veljavnosti sklepov Vlade RS niso tekli. Tek roka za sodno uveljavitev pravic je bil zadržan in se je podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire. To pa pomeni, da je nepravilen zaključek izpodbijane sodbe, da se je rok za sodno uveljavljanje pravice ob vložitvi tožbe 24. 9. 2021 že iztekel.

17.Zaradi zmotne uporabe materialnega prava so v izpodbijani sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Ker glede na naravo stvari, okoliščine primera ter zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS) višje sodišče ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. in 355. člena ZPP). V posledici razveljavitve višje sodišče ni posebej vsebinsko presojalo utemeljenosti pritožbe drugega toženca zoper stroškovni del izpodbijane odločbe.

18.Odločitev o stroških se zadrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1III Ips 39/2021 z dne 14. 9. 2022

2Juhart, M., Izredni ukrepi omejevanja javnega življenja in materialnopravni prekluzivni roki, TFL Vsebine/Pravni članki, Tax-Fin-Lex, 2020

3Ur. l. RS, št. 167/2020 z dne 19. 11. 2020

4Ur. l. RS, št. 190/2020 z dne 17. 12. 2020

5Ur. l. RS, št. 4/2021 z dne 8. 1. 2021