Jedro

Tožnica je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine, tako da se ji ta pravica prizna, izplačevati pa se bo pričela s pričetkom dela s krajšim delovnim časom od polnega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: „Tožnica se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na lahkem fizičnem delu, kjer povprečna energetska poraba med delom ne presega 12,1 Kj/min, kjer je delo nenormirano, brez vsiljenega ritma, v dnevnih izmenah, brez ročnega premeščanja bremen z levo zgornjo okončino teže nad 1 kg (lahka bremena), brez dela v stiku s snovmi s škodljivim delovanjem na ledvice in živčevje (težke kovine, organska toplica, itd.), brez dela, kjer je večje tveganje poškodb pri delu (npr. delo na višini, ob ognju, z orožjem, opravljanje strojev, vozil, itd.), pri delu mora uporabljati ustrezna očala pri bližinskem delu, s polovico delovnega časa od 1. 10. 2007 dalje in se ji od navedenega dne dalje prizna pravica do delne invalidske pokojnine.

O odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine bo odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe.

Odpravita se odločbi tožene stranke opr. št. ... z dne 15.2. 2008 in odločba opr. št. ... z dne 1. 10. 2007. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 514,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku paricijskega roka, pod izvršbo.“ Zoper odločitev v zadnjem stavku 1. odstavka izreka: „in se ji od navedenega dne dalje prizna pravica do delne invalidske pokojnine“ se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožnici ne prizna pravica do delne invalidske pokojnine od določenega dne dalje, temveč, da se odločitev o pravici do delne invalidske pokojnine naloži toženi stranki. Meni, da v takšnih primerih bi moralo sodišče odločitev o pravici prepustiti toženki, saj je odločitev vezana na neka bodoča, sedaj še neobstoječa dejstva in sicer od dejanskega pričetka dela na drugem delovnem mestu (v krajšem delovnem času), kar je pogoj po 2. odstavku 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnici so do dokončnosti bile priznane pravice iz naslova II. kategorije invalidnosti po prejšnjem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in so se tudi izvrševale, saj tožnica še prejema nadomestilo zaradi manjše plače in zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Pritožba meni, da sama pravica ne more obstajati neodvisno od izpolnitve predpostavke, to je od izvršitve pravice do dela na drugem ustreznem delu s krajšim delovnim časom, takšna razporeditev pa je bodoče negotovo dejstvo, ki ga ni mogoče nepogojno priznati in s tem tudi ne nepogojno priznati pravice do delne invalidske pokojnine. Materialno pravno je zmotno, da je sodišče priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2007 dalje, glede na to, da je tožnica v tem času in tudi nadalje uživalka pravice do nadomestil zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in zaradi manjše plače po starem zakonu, takšne pravice pa ne morejo hkrati obstajati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki se navajajo v pritožbi in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 15. 2. 2008 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe toženke z dne 1. 10. 2007 s katero je bilo ugotovljeno, da je pri tožnici še nadalje podana II. kategorija invalidnosti po odločbi z dne 20. 2. 2003 in je tako zahtevek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja toženka zavrnila.

V predmetni zadevi se sodba sodišča prve stopnje izpodbija le glede tega ali je sodišče ravnalo pravilno, ko je tožnici ob odpravi odločb toženke z dne 15. 2. 2008 in 1. 10. 2007 ter ugotovitvi, da je pri tožnici nastopila sprememba invalidnosti ter, da so potrebne dodatne omejitve ji poleg pravice do dela na drugem delu priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2002. V skladu s 1. odstavkom 93. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50 letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Drugih pogojev glede pridobitve navedene pravice ZPIZ-1 ne določa. V 159. členu ZPIZ-1 govori o izplačevanju delne invalidske pokojnine in sicer se ta izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti, odmeri pa se v skladu s 93. členom ZPIZ-1. Začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. V kolikor pri zavarovancu ne pride do pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti, dejstvo, da je le-ta izpolnil pogoje za pridobitev delne invalidske pokojnine, na njeno izplačevanje nima vpliva. Ravnaje sodišča prve stopnje, ko je odločilo o tem, da se tožnici od 1. 10. 2007 dalje prizna pravica do delne invalidske pokojnine ni v neskladju s 1. odstavkom 93. člena ali 159. členom ZPIZ-1. Ustrezna razporeditev bo torej tako vplivala na izplačevanja priznane delne invalidske pokojnine, o čemer pa bo v skladu z 2. odstavkom izpodbijane sodbe odločil toženec s posebno odločbo.

Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo toženca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.