Jedro

B. K. bi v času podaje ovadbe 2. 2. 2009 iz prej navedenih razlogov in ob dopolnitvi le-te 23. 10. 2009 (ko je kriminalistoma izročil še dodatne materialne dokaze), moral biti poučen po določbi četrtega odstavka člena 148 ZKP, opustitev takega pravnega pouka pa pomeni kršitev dokazne prepovedi iz 18. člena ZKP, torej kršitev ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz člena 29 Ustave RS, katerega namen je v procesni teoriji zagotavljanje procesne enakosti orožij med strankami.

Po doktrini neodvisnega vira res ni potrebno izločiti dokazov, pridobljenih iz dveh virov, od katerih je samo eden okužen s prvotno nezakonitostjo, drugi pa je od tega neodvisen. Prvo sodišče pa je prepričljivo obrazložilo, da po ovadbi 2. 2. 2009 noben dokaz ni bil odkrit povsem neodvisno, saj so se vsi prikriti ukrepi pri utemeljevanju utemeljenih razlogov za sum sklicevali na ovadbo z dne 2. 2. 2009, ki pa je bila omadeževana z odsotnostjo pravnega pouka po členu 148/4 ZKP. Zato je prvo sodišče ravnalo prav, ko je iz spisovnega gradiva izločilo dokaze, pridobljene po 2. 2. 2009. Kateri dokazi so bili povsem neodvisno od ovadbe odkriti po tem datumu, pa pritožba ne obrazloži. Po teoriji neizogibnega odkritja je prvo sodišče moralo presoditi dejanski vpliv ovadbe z dne 2. 2. 2009 na pridobitev dokazov po tem datumu. Ob predhodno povzetih dokazih, ki so se izvajali po 2. 2. 2009 in ko so utemeljeni razlogi za sum pri vseh prikritih ukrepih v tem obdobju izhajali iz ovadbe z dne 2. 2. 2009, se je v nasprotju s pritožbo strinjati s prvim sodiščem, da tožilstvo ni s potrebno stopnjo verjetnosti izkazalo, da bi do teh dokazov prišlo po normalnem teku stvari, torej brez ovadbe 2. 2. 2009.

Izrek

I. Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obt. D. K., obt. T. K. in obt. B. K. iz razloga po 3. točki člena 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe glede storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 254 KZ v zvezi s petnajstim odstavkom člena 126 KZ. Po tretjem odstavku člena 105 ZKP je oškodovanca (Državno odvetništvo RS) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po prvem odstavku člena 96 ZKP pa odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov bremenijo proračun, prav tako tudi nagrada in potrebni stroški zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 97 ZKP).

2. S tako odločitvijo se ne strinja višja državna tožilka P. A., ki vlaga pritožbo iz razloga po 1. točki prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka člena 371 ZKP ter v zvezi z drugim odstavkom člena 371 ZKP v povezavi z drugim odstavkom člena 18 in četrtim odstavkom člena 340 ZKP – zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pritožuje pa se tudi iz razloga po 3. točki prvega odstavka člena 370 ZKP, to je zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se sklep o izločitvi listin in drugih dokazov opr. št. VII K 11965/2009 z dne 4. 6. 2020 (stran 2-31 zapisnika o glavni obravnavi v zadevi VII K 11965/2009 z dne 4. 6. 2020) tako spremeni, da s tem sklepom izločene dokaze sodišče dopusti ter posledično sodbo sodišča prve stopnje opr. št. VII K 11965/2009 z dne 4. 6. 2020 razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo višje državne tožilke so odgovorili zagovorniki vseh treh obtožencev, ki so predlagali, da se pritožba višje državne tožilke zavrne kot neutemeljena, saj je po njihovem prepričanju pritožbeno izpodbijana sodba pravilna in zakonita, na pritožbo pa je odgovoril tudi obt. K. D. z navedbami, da je tožilkina pritožba neutemeljena.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje skladno z napotilom iz sodbe VS RS opr. št. I Ips 11965/2009 z dne 21. 2. 2019, s katero je bila pravnomočna sodba prvega sodišča z dne 18. 4. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. II Kp 11965/2009 z dne 5. 5. 2016 razveljavljena, dopolnilo dokazni postopek v smeri s strani obrambe vseh treh obtožencev zatrjevanih obljub, podanih v času podaje ovadbe in med zaslišanjem obt. B. K. dne 16. 12. 2009, saj po prepričanju VS RS ugotovljeno dejansko stanje s strani obeh nižjih sodišč ni omogočalo zaključka, da so bile določene bonitete obt. B. K. obljubljene že v času pred 16. 12. 2009, kar pomeni, da pomanjkanje dejanske podlage o tozadevnem bistvenem vprašanju ni omogočalo presojo zatrjevane kršitve zoper samoobtožbo. Po zaključenem dokaznem postopku pa je prvo sodišče na glavni obravnavi 4. 6. 2020 na podlagi določbe člena 340 ZKP ob pretežni ugoditvi zahtevam za izločitev dokazov obrambe vseh treh obtožencev, delno pa po uradni dolžnosti, sprejelo sklep o izločitvi dokazov, na katerih temelji obtožnica, v posledici česar je zaradi pomanjkanja dokazov v skladu s 3. točko člena 358 ZKP vse tri obtožence oprostilo storitve očitanega jim kaznivega dejanja.

6. Odločilnemu razlogu za izdajo oprostilne sodbe, torej izločitvi dokazov državna tožilka nasprotuje z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP z očitkom, da obrazložitev prvega sodišča v tem delu ne vsebuje potrebne argumentacije o odločilnih dejstvih za uporabo četrtega odstavka člena 340 ZKP v zvezi z določbo drugega odstavka člena 18 ZKP, saj je pomanjkljiva, razlogi pa so sami s seboj v precejšnji meri v nasprotju, v obrazložitvi izpodbijane sodbe v tem delu pa je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, posledica take sprejete odločitve, ko so bili iz spisa praktično izločeni vsi dokazi, pa je posledično nepravilna in nezakonita sodba.

Glede osredotočenosti suma

7. Prvi vsebinski sklop tožilkinih pritožbenih navedb se nanaša na zaključke prvega sodišča, da je policija že pred 2. 2. 2009 imela osredotočen sum na obt. B. K. Meni, da zaslišanje prič B. K., D. P., D. A. in S. P. ter listinskih dokazov v prilogah C78 do C149 sodnega spisa ne omogočajo izpodbiti dokaznih zaključkov prvega sodišča iz prvotne sodbe z dne 18. 4. 2014, čemur je pritrdilo tudi VS RS, ko je poudarilo, da je B. K. podal ovadbo 2. 2. 2009 samoiniciativno in da policista proti njemu nista nastopala s pozicije moči, saj mu ni bila odvzeta prostost, policija pa takrat še ni razpolagala s konkretnimi podatki, informacijami in dokazi, kar pomeni, da na ovaditelja B. K. takrat še ni bil osredotočen sum. V podkrepitev svojih navedb povzema izseke izpovedi navedenih prič, s poudarjanjem, da je kriminalist K. 14. 1. 2020 določno izpovedal, da pred 2. 2. 2009 ni bil seznanjen z vsebino očitkov zoper obt. B. K., prav tako tudi ne z aktivnostjo Skupine za poslovno kriminaliteto, ki jo je v tistem času vodil D. A. znotraj policije, s strani katere je šele po 2. 2. 2009 prejel dokumentacijo. Meni, da je sodišče prve stopnje prezrlo ta bistven del K. izpovedbe, ki je v ključnem segmentu ostala tudi neocenjena, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP. Identične očitke pa uperja tudi na dokazno oceno izpovedi prič D. P. in D. A., kar utemeljuje še z zaključki iz 26.) točke prej citirane sodbe VS RS z dne 21. 2. 2019, da policist, ki je ovadbo sprejel 2. 2. 2009 ni razpolagal s podatki, ki bi kakorkoli nakazovali, da je bil B. K. tedaj ne le ovaditelj, temveč osumljenec, zaradi česar tudi ni bilo podlage za podajo pravnega pouka po četrtem odstavku člena 148 ZKP. S takimi pritožbenimi očitki, s katerimi pa pritožba ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, temveč napada predvsem dokazno oceno prvega sodišča in v posledici zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede osredotočenosti suma ob podaji ovadbe B. K. dne 2. 2. 2009, se ni mogoče strinjati.

8. Iz izpodbijane sodbe (tč. 3) določno izhaja, da je prvo sodišče v ponovljenem postopku dopolnilo dokazni postopek s ponovnim zaslišanjem tam navedenih prič, dodatno pa je zaslišalo še priče D. T., G. K. in M. K., natančno pa je vpogledalo in prebralo naknadno pribavljeno listinsko dokumentacijo, kot izhaja tudi iz zapisnikov o glavni obravnavi z dne 14. 1. 2020 in 4. 6. 2020, in tudi listine, pridobljene iz zadeve Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. IV K 3921/2010. V tč. 5) je povzelo zagovor obt. B. K. na policiji dne 16. 12. 2009, kot tudi vsebino ovadbe, ki jo je obtoženi B. K. podal 2. 2. 2009 ter njegov spremenjen zagovor na glavni obravnavi tekom prvega sojenja, ko je storitev očitanih mu kaznivih dejanj v celoti zanikal. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je B. K. 2. 2. 2009 v ustni ovadbi na PU ... podrobno opisal ne le dejanje soobtoženega D. K. pri utaji davkov, temveč tudi svoj prispevek k temu, kot je to sodišče prve stopnje podrobno navedlo pri povzetku obtoženčevega zagovora. Iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 2. 2. 2009 tako izhaja, da je bil obt. B. K. pred podajo ovadbe opozorjen na posledice krive ovadbe v smislu člena 283 KZ-1, ovadbi, katere sestavljanje je trajalo od 8.10 ure pa do 15.40 ure, pa je takrat priložil tudi 12 listin, pretežno odločb Davčne uprave (DURS). Ovadbo pa je nato, kot je natančno povzeto v izpodbijani sodbi, dopolnil še 23. 10. 2009, ko je policiji dostavil še zapisnike DURS-a ... v zvezi z inšpekcijskimi postopki in dva tiskalnika, preko katerih so se tiskali računi in USB ključek, na katerem so bili vzorci faktur. Obe ovadbi je obt. B. K. podpisal kot ovaditelj, s strani policije pa je bil pri obeh prisoten kriminalist B. K., pri dopolnitvi pa še kriminalistka D. P. 9. Zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je v ponovljenem postopku zaradi pomanjkljive dejstvene podlage v prvem sojenju v skladu z napotki v sodbi VS RS z dne 21. 2. 2019 v dopolnjenem dokaznem postopku raziskalo, ali bi moral biti obt. B. K. kot ovaditelj, opozorjen na privilegij zoper samoobtožbo iz četrtega odstavka člena 148 ZKP v zvezi z ovadbama z dne 2. 2. 2009 in 23. 10. 2009 glede na to, da je z ovadbo, podano sicer zoper D. K. obremenil tudi samega sebe. Prvo sodišče je v izpodbijani sodbi ob povzemanju ustaljene sodne prakse v zvezi s kazensko (samo)ovadbo, ki jo poda oseba pri organih odkrivanja, oziroma pregona pravilno razlogovalo, da obveznost podučitve o pravnih jamstvih osumljenca v predkazenskem postopku procesni zakon veže na trenutek, ko za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. Kdaj pa je nastopil trenutek, ko je policija osumljencu dolžna dati pouk po četrtem odstavku člena 148 ZKP pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dejansko vprašanje1, na podlagi katerega je šele mogoče zaključiti o osredotočenosti suma zoper določenega osumljenca, torej, da je konkretna oseba storila določeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ovadba, ki jo ovaditelj samoiniciativno in prostovoljno poda v smislu drugega odstavka člena 147 ZKP namreč pomeni obvestilo pristojnim organom, da je storjeno kaznivo dejanje in je zato ne gre enačiti z zbiranjem obvestil na podlagi člena 148 ZKP, ko jih policisti zbirajo po tistem, ko so že podani razlogi za sum, da je bilo storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje.

Ovadba (kot je bilo tudi v konkretnem primeru 2. 2. 2009 in 23. 10. 2009) vsebuje namreč navedbo določenih dejstev in posameznih podatkov o kaznivem dejanju, ki jih je šele potrebno v postopku dokazati, zaradi česar sama po sebi ni dokazno sredstvo, je pa podlaga za pridobivanje nadaljnjih dokazov, zato določba drugega odstavka člena 147 ZKP organom odkrivanja nalaga dolžnost, da ovaditelja opozori na posledice krive ovadbe, ne pa tudi na morebitne druge pravice, npr. na privilegij zoper samo obtožbo, kar je tudi logično, ker praviloma uradna oseba, ki ovadbo sprejema, ne more vnaprej vedeti, ali bo ovaditelj govoril in ali bodo iz njegovih navedb izhajala tudi takšna dejstva in dokazi, ki govorijo v prid temu, da je tudi ovaditelj sam storitev kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zato se pravni pouk, kot sicer pravilno opozarja pritožba, iz četrtega odstavka člena 148 ZKP poda le takrat, če se ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila in sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. Nobenega dvoma pa ni, da v primeru, ko pristojni organ oziroma pooblaščena uradna oseba ugotovi, da obstajajo razlogi za sum tudi za ovaditelja, da je storil kaznivo dejanje, pa mora biti ta takrat takoj opozorjen na pravico iz četrtega odstavka člena 148 ZKP, saj bi od tedaj dalje sprejemanje ovadbe istočasno pomenilo tudi sprejemanje obvestil od osumljenca o kaznivem dejanju, glede katerega so podani razlogi za sum, da je kaznivo dejanje bilo storjeno.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvo sodišče glede na napotke VS RS v citirani sodbi z dne 21. 2. 2019 zavzelo pravilno stališče, da je za presojo osredotočenosti suma v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem na obt. B. K. potrebno izhajati ne le iz točke 26) obrazložitve citirane sodbe, temveč tudi iz vseh naslednjih (30 do 37), ko je poudarilo tudi pomen zapisnika o zaslišanju z dne 16. 12. 2009, ki je bilo opravljeno po določbi člena 148.a ZKP, izhajajoč pri tem iz kavtel in sodne prakse, ki opredeljuje privilegij zoper samo obtožbo in ko je v točki 35) izrecno poudarilo, da iz razlogov takrat pravnomočne sodbe ni mogoče razbrati, ali so bile obsojencu med zaslišanjem 16. 12. 2009 dane obljube, ki bi kakorkoli utegnile vplivati na njegovo odločitev, ali se bo zagovarjal ali ne in pri tem opozorilo na diametralno nasprotne izpovedbe državnega tožilca, ki je slednje zanikal in obeh kriminalistov K. in P., ki sta govorila o preneseni obljubi pogojne obsodbe. In kar pritožba povsem prezre, da je v citirani sodbi posebej izpostavljeno, da do takrat ugotovljeno dejansko stanje po obeh nižjih sodiščih ni omogočalo zaključka, ali so obsojencu, to je obt. B. K. bile obljubljene določene bonitete že v času pred 16. 12. 2009. Takim napotkom je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvo sodišče natančno sledilo in v ponovljenem postopku to vprašanje na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka temeljito razčistilo. Zato ni dovolj, kar pritožba selektivno povzema, odločitev v ponovljenem postopku graditi zgolj na zaključkih tč. 26) sodbe VS RS. Ponovljen postopek pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na v izpodbijani sodbi povzete izpovedi ključnih prič, to je B. K., D. P., D. A. in S. P. pokazal nasprotno, kar trdi pritožba. Prvo sodišče pa osredotočenost suma tudi ni vezalo izključno na izpovedi navedenih prič in obt. B. K., kot napačno povzema pritožba, temveč tudi na številne listinske dokaze, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. Pritožba nima prav, ko dokazni oceni izpovedi priče kriminalista K. očita selektivnost in posledično pomanjkljivost, zlasti glede njegove izpovedi v primerljivi zadevi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu pod opr. št. IV K 39219/2010 z dne 8. 10. 2009, ki se je vodila zoper takrat obtožene D. K., T. K., P. V. in pravno osebo D. d.o.o., ki ima za podlago prav tako ovadbo obt. B. K. z dne 2. 2. 2009. V izpodbijani sodbi je natančno povzeta izpoved priče K. tudi iz prvotnega sojenja (ko je trdil, da je prvi in začetni dokument, na podlagi katerega se je začelo policijsko preiskovanje, bila kazenska ovadba B. K. z dne 2. 2. 2009), v ponovljenem postopku pa je povedal, da je njegova skupina za korupcijo, ki jo je sam tudi vodil, svoje aktivnosti usklajevala s skupino znotraj SKP Celje, ki jo je vodil kriminalist D. A. (skupina za poslovno kriminaliteto). Že v prvem zaslišanju pa je, kot je povzeto v izpodbijano sodbo, določno izpovedal, da B. K. po četrtem odstavku člena 148 ZKP ni bil poučen zato, ker je naznanil, da je bil napeljan za storitev kaznivega dejanja, za slednje pa naj bi tožilec šele naknadno ugotovil, da je šlo za napako, ko je izostal pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo, kajti šele po zbranih obvestilih in pridobljeni dokumentaciji od DURS-a, predvsem pa glede na napotke tožilca P., ki je ves čas postopek usmerjal, pa se je njegov status (nekaj mesecev po podani ovadbi) iz občana oziroma ovaditelja spremenil v osumljenca, s čemer je tudi sam seznanil obt. B. K., zaradi česar je prišlo tudi do dogovora v zvezi z zaslišanjem z dne 16. 12. 2009. Kot je v razlogih zapisalo prvo sodišče, je imel obt. B. K. status osumljenca od podaje ovadbe dalje, saj so obstajali razlogi za sum, da je obt. B. K. sodeloval pri utaji davkov D. K., kar nenazadnje izhaja že iz same ovadbe, v kateri je zapisano, da je D. K. B. K. predlagal sodelovanje pri pranju denarju in utaji davkov, torej udeležbo pri storitvi kaznivega dejanja. Tako njuno sodelovanje pa je v ovadbi z dne 2. 2. 2009 obt. B. K. tudi podrobno opisal, vse pa dopolnil še v dopolnitvi te ovadbe 23. 10. 2009. Zato v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni dvoma, da bi že takrat obt. B. K. ob takih ugotovitvah in pravilnem strokovnem postopanju kriminalista K., moral prejeti pravni pouk po členu 148/4 ZKP, pa tega ni prejel. 11. Dokazni postopek v ponovljenem sojenju je tudi ob oceni listinskih dokazov iz spisa Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. IV K 39219/2010 in dokumentacije, ki jo je v tem delu predložila obramba, pokazal, da so se v zvezi s poslovanjem družbe D. d.o.o. in D. K. s.p. določene aktivnosti izvajale že pred 2. 2. 2009, kar je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ključno za ugotovitev, kdaj je nastopila osredotočenost suma. Prvo sodišče je te aktivnosti natančno povzelo v točki 26) izpodbijane sodbe in sicer: (-) da je DURS Celje že 6. 12. 2007 (še pred podajo ovadbe B. K. dne 2. 2. 2009) na PU ... posredoval obvestilo o sumu storitve kaznivega dejanja davčne utaje zoper B. K. po ugotovljenem inšpekcijskem nadzoru pri družbah, zavezancih za davek (med drugim tudi za družbe, katerih odgovorna oseba je bil B. K., (-) iz dopisa DURS z dne 11. 6. 2008 pa nadalje izhaja, da je DURS že 6. 12. 2007 PU ... - Uradu kriminalistične policije poslal tudi obvestilo o sumu storitve kaznivega dejanja davčne utaje odgovorne osebe B. K., (-) iz obvestila DURS Davčnemu uradu ... z dne 18. 9. 2008 pa, kot je ugotovilo prvo sodišče še izhaja, da je DURS PU - SKP ... obvestil o sumu storitve kaznivega dejanja davčne utaje zavezanca za davek, to je za družbo B. d.o.o., glede utaje davkov in prispevkov od osebnih prejemkov in da obstaja sum storitve kaznivega dejanja davčne utaje fizične osebe B. K., (-) nadalje je 18. 9. 2008 DURS ... obvestil PU ... o davčnem inšpekcijskem nadzoru družbe C. d.o.o., (-) DURS pa je 3. 11. 2008 (priloga C 86) na njihovo zahtevo policiji pošiljal podatke za iste družbe, v katerih je bil odgovorna oseba B. K. Tako je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da je še pred 2. 2. 2009 potekala obsežna komunikacija med PU-SKP ... in DURS ... v zvezi z odkrivano davčno utajo, in da je v tem obdobju prišlo do izmenjave podatkov in zaprosil v zvezi s sumom, da B. K. in ostali izvršujejo kazniva dejanja zatajitve finančnih obveznosti, zaprosilo pa je bilo 6. 10. 2008 posredovano tudi tožilcu P. Prvo sodišče je torej imelo zadostno podlago za ugotovitev, da je DURS pošiljal policiji podatke ne le v zvezi z davčnimi postopki, temveč tudi v smeri odkrivanja navedenih kaznivih dejanj. Slednje, torej listinski dokazi, posredovani z DURS ... in DURS ... dne 6. 12. 2007 in 18. 2. 2008 zoper B. K. in ostale glede zatajitve finančnih obveznosti iz naslova dohodnine, ki naj bi ga storil B. K. pri poslovanju konkretnih gospodarskih družb tipa MT pa so bili podlaga, da je 16. 1. 2009 na ODT ... bila s strani PU ... bila podana pobuda za izdajo odredbe po členu 156 ZKP zoper B. K. in gospodarske družbe, ki jih je B. K. omenjal v ovadbi 2. 2. 2009 (N. d.o.o., G. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o.). Slednje je ob izpovedih navedenih prič prvo sodišče še utrdilo v prepričanju, da ni dvoma o tem, da je obt. B. K. bil ob podaji ovadbe dne 2. 2. 2009 osumljenec, kar nenazadnje izhaja tudi iz same ovadbe, ko se je obremenil sam najmanj v obliki pomoči k storitvi kaznivega dejanja obt. D. K. Zato v nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prič K., A., P. in P. v izpodbijani sodbi o njihovem (ne)védenju in aktivnostih, ki so se v zvezi s pregonom obtožencem očitanega kaznivega dejanja pričele že pred 2. 2. 2009. Za presojo, kolikšna je bila njihova seznanjenost z dogajanji v smeri odkrivanja obtožencem očitanega kaznivega dejanja pred 2. 2. 2009 pa ni odločilna le izpoved B. K. pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu z dne 10. 9. 2019, ki mu je bila sicer predočena in do katere se je prvo sodišče tudi opredelilo. Na podlagi tega, kar je sam izpovedal in sicer, (-) da mu je bilo poznano, da je oddelek za poslovno kriminaliteto, ki ga je vodil kriminalist A. imel že cel kup zapisnikov DURS o inšpeciranju družbe D. d.o.o., (-) da so se pripravljali na začetek preiskave, (-) da je vsako jutro hodil na jutranje posvete, kjer so se medsebojno dogovarjali, kdo bo delal in katero zadevo in (-) ko je določno izpovedal, da je pred 2. 2. 2009 vedel, da je A. skupina imela zadeve, v katere je bil vpleten D. d.o.o., je prvo sodišče opravičeno podvomilo v njegovo izpovedbo, da pred 2. 2. 2009 ni bil seznanjen z navedenimi aktivnostmi, čeprav je bilo več kot evidentno, da je PU ... v povezavi z DURS obt. B. K. preiskovala že pred 2. 2. 2009. Zato taki pravilni dokazni oceni ni moč oporekati pomanjkljivosti, ki jih niti določno pritožba ne opredeli, temveč ponuja le lastno dokazno oceno izpovedi te priče, sklicujoč se na posamezne izseke prej citirane sodbe VS RS z dne 21. 2. 2009. Prav tako ni mogoče pritrditi oporekanju dokazne ocene kriminalistke P., za katero pritožba prav tako trdi, da je napačna v delu, da je tudi ta priča bila seznanjena z določenimi aktivnostmi, ki so se izvajale pred 2. 2. 2009, saj je P., kot je povzeto v izpodbijano sodbo, v svoji izpovedbi obt. B. K. označila kot idejnega vodjo v povezavi z družbami MT. V okviru ene od zadev, ki jo je že pred tem dobila v reševanje, ko je delala v skupini A., pa ji je bilo početje obt. B. K. tudi motivacija za izdelavo njene magistrske naloge.

12. Pritožba v nadaljevanju problematizira zaključke prvega sodišča, ko je na podlagi dokazne ocene prič A., P. in K., znotraj istega oddelka PU - SKP ..., to je Oddelka za gospodarsko kriminaliteto, zaključilo, da ne drži, da je K. skupina vodila absolutno neodvisno preiskavo in da P., A. in K. o zadevi niso vedeli popolnoma nič. Na podlagi prej navedenih aktivnostih pred 2. 2. 2009, zlasti pa, ker je PU ... 16. 1. 2009 na ODT ... podala pobudo za izdajo odredbe po členu 156 ZKP zoper obt. B. K. in določene gospodarske družbe, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvo sodišče pravilno dognalo, da je PU ... obt. B. K. preiskovala že pred 2. 2. 2009 in da v nobenem primeru glede na takšne ugotovitve ni mogoče zagovarjati pritožbene teze, da policista, ki sta ovadbo 2. 2. 2009 in dopolnitev le-te 23. 10. 2009 s strani B. K. sprejela s konkretnimi podatki in dokazi (tudi materialnimi), z informacijami in dokazi nista razpolagala in o njih nista bila seznanjena in da torej z njunega vidika sum še ni bil osredotočen na ovaditelja. V nasprotju s to pritožbeno navedbo je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da je policija že pred 2. 2. 2009 osredotočeno pridobivala od DURS-a podatke v zvezi s sumom storitve kaznivih dejanj, katerih je bil osumljen obt. B. K. in družb, katerih zastopnik je bil in katere je omenjal tudi v svoji ovadbi, ne glede na trditev pritožbe, da se prikriti preiskovalni ukrep po členu 156 ZKP izvaja tajno in da tega tudi ni mogel vedeti policist, ki je njegovo ovadbo 2. 2. 2009 sprejel na zapisnik. Pravilno je dognalo, da bi glede na take ugotovitve in glede na izpoved B. K. že v prvem sojenju, ko je štel, da je bil obt. B. K. s strani D. K. napeljan k storitvi kaznivega dejanja, kar ni nič drugega kot oblika udeležbe, obt. B. K. dne 2. 2. 2009 moral biti podan pravni pouk po členu 148/4 ZKP, saj ni nobenega dvoma o tem, da je s takrat podano ovadbo obremenil tudi sebe in da je takrat glede na aktivnosti policije in davčnih organov bil že nanj osredotočen sum zaradi storitve očitanih kaznivih dejanj. Zato ima prav sodišče prve stopnje, da bi moral policist oziroma kriminalist K. podajo ovadbe 2. 2. 2009 prekiniti in obt. B. K. poučiti o njegovih pravicah in nato formalno nadaljevati pogovor z njim kot z osumljencem. Pritožbeni očitek o kršitvi 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP zato ni utemeljen.

13. Pritožba skuša v zvezi z dopolnitvijo kazenske ovadbe obt. B. K. dne 23. 10. 2009 izpodbiti razloge prvega sodišča v točki 30) prav tako z očitkom o selektivnem povzemanju izpovedi priče kriminalista K. v izpodbijano sodbo, vendar pritožbeno sodišče takšne navedbe, ki ne pomenijo nič drugega, kot kritiko dokazne ocene izpovedi te priče tekom celotnega postopka, s katero se pritožba ne strinja, zavrača. Dokazna ocena izpovedi priče K. skozi ves postopek je prvo sodišče gradilo tudi ob hkratnem ocenjevanju izpovedi priče kriminalistke P., ki je, kar pritožba ne problematizira, povedala, da je policija po 2. 2. 2009 izvajala določene aktivnosti in da so se navedbe obt. B. K. iz ovadbe 2. 2. 2009 potrjevale še vse do 23. 10. 2009, zato je istega dne (23. 10. 2009) tudi sama sestavila uradni zaznamek (U.Z.) o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja (l. št. 646 – 647). Natančno branje tega, kot izhaja tudi iz dokazne ocene te listine v izpodbijani sodbi pa potrjuje, kot je pravilno dognalo prvo sodišče, da je B. K. ves čas izvajanja policijskih aktivnosti od 2. 2. 2009 dalje bremenil tudi sebe, 23. 10. 2009 pa celo izročil kriminalistoma K. in P. še dva tiskalnika in pretežni del listinskih dokazov, predvsem zapisnikov o zaslišanju pred DURS, kar vse določno izhaja iz zapisnika o sprejemu ovadbe 23. 10. 2009 (l. št. 630-631).

14. Ob pritožbeno neproblematiziranih ugotovitvah, kaj vse pa so organi odkrivanja in pregona po 2. 2. 2009 izvajali, kot izhaja iz točk 12) do 16) izpodbijane sodbe, kar v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče znova ne povzema in se nanje sklicuje pa kot ključno izpostavlja le, da so se utemeljeni razlogi za sum v vseh prikritih ukrepih, ki jih s filigransko natančnostjo povzema in obrazloži prvo sodišče v tem delu, vse od 15. 5. 2009 dalje pa do 13. 10. 2009 imeli isto podstat, to je ovadbo B. K. z dne 2. 2. 2009. Zato iz teh razlogov prvo sodišče utemeljeno ni sprejelo izpovedi priče K., da je imel B. K. status občana vse do zadnje odreditve preiskovalnih ukrepov, ki so bili nazadnje odrejeni 13. 10. 2009, kot to trdi pritožba. In četudi bi temu bilo tako, kot sicer neutemeljeno vztraja pritožba, pa bi, kot pravilno zaključuje prvo sodišče, vsaj 23. 10. 2009, ko je B. K. dopolnil ovadbo z dne 2. 2. 2009 in takrat izročil obema kriminalistoma številne materialne dokaze, moralo biti poslovanje kriminalista K. in kriminalistke P. v smeri podaje ustreznega pravnega pouka po členu 148/4 ZKP, pa temu, kot je zanesljivo ugotovilo prvo sodišče in kar izkazujejo tudi listinski dokazi, ni bilo tako. Nasprotno, tudi tega dne B. K. ni dobil ustreznega pravnega pouka, kar bi ga glede na v pritožbi izpostavljeno izpoved priče K., da je status osumljenca dobil po izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov (po 13. 11. 2009), tega dne (23. 10. 2009) moral prejeti.

15. Pritožba z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami sicer pravilno povzema ustavnopravno teorijo v zvezi z jamstvi iz člena 29 Ustave RS in na načelni ravni pritrjuje prvemu sodišču, da morajo osumljencu biti zagotovljena vsa pravna jamstva, ne glede na to, kateri policist, oddelek ali skupina policistov se z zadevo ukvarja. Nasprotuje pa stališču prvega sodišča, da je irelevantna seznanjenost posameznega policista znotraj organa, zlasti v situaciji, ko oseba prostovoljno poda ustno ovadbo. Tako stališče bi lahko po prepričanju pritožbe vodilo do absurdne situacije, ko bi policija oziroma njena posamezna enota zoper določeno osebo že vodila kazenski postopek, ta oseba pa bi prostovoljno oziroma samoiniciativno podala (samo)ovadbo pri kateri izmed drugih enot policije, ki bi to osebo zaradi dejstva vodenja predkazenskega postopka pri prvi policijski enoti morala poučiti po četrtem odstavku člena 148 ZKP, ne glede na to, ali bi konkretni policist druge policijske enote za predkazenski postopek prve sploh vedel. Takšno stališče prvega sodišča po prepričanju pritožbe pomeni podajanje pravnih poukov po četrtem odstavku člena 148 ZKP na zalogo oziroma za vsak primer, taka praksa pa bi odpirala vrata možnim špekulacijam s strani storilcev kaznivih dejanj, ki bi bili seznanjeni z okoliščino, da zoper njih pri neki policijski enoti poteka predkazenski postopek in bi nato samoiniciativno podajali samoovadbe pri drugi policijski enoti.

16. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi, kot je bilo predhodno obrazloženo, nedvomno izhaja, da je PU ... obt. B. K. preiskovala že pred 2. 2. 2009, zato se je prvo sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno postavilo na stališče, da ni mogoče zagovarjati teze, da policista, ki sta sprejela ovadbo in dopolnitev le-te (2. 2. 2009 in 23. 10. 2009) s konkretnimi podatki, informacijami in dokazi nista razpolagala in da torej z njunega vidika sum še ni bil osredotočen na ovaditelja. Izhajajoč iz kavtel privilegija zoper samoobtožbo, ki začne posameznika varovati v trenutku, ko nastopi osredotočenost suma zaradi storitve kaznivega dejanja, je prvo sodišče pravilno razlogovalo, da navedeno pravno jamstvo iz Ustave mora biti osumljencu zagotovljeno ne glede na to, kateri policist, oddelek ali skupina se z zadevo ukvarja in da tako nudenje pravnih jamstev glede človekovih pravic ne more biti odvisno od seznanjenosti posameznega policista z zadevo, kajti oseba pridobi status osumljenca takrat, če obstajajo razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje, kar je kriminalist K. potrdil že s tem, da je B. K. že v ovadbi 2. 2. 2009 navedel, da je bil napeljan k storitvi kaznivega dejanja davčne utaje. Zato se je strinjati s prvim sodiščem, da je potrebno zagovarjati načelo enotnega obravnavanja policije kot organa, pri katerem so v konkretnem primeru bili zaposleni kriminalisti B. K., D. P. in D. A. Stališče pritožbe, ki namiguje na domnevno možnost špekulacij posameznikov, ki bi samoiniciativno podajali kazenske ovadbe in na nezakonit način izposlovali pravni pouk po četrtem odstavku člena 148 ZKP, pa je hipotetično in ne prepriča, zlasti glede na ugotovitve prvega sodišča, kakšne vse aktivnosti so organi odkrivanja in pregona zoper vse tri obtožence izvajali pred 2. 2. 2009 in po 2. 2. 2009, kar je bilo že pojasnjeno, zato izpostavljena teza pritožbe za obravnavani primer tudi ni uporabljiva.

Ob takih ugotovitvah prepričajo razlogi prvega sodišča, da je bil B. K. osumljen storitve obravnavanega kaznivega dejanja že pred podajo ovadbe 2. 2. 2009, kot osumljenca pa je policija B. K. tretirala tudi sama, saj drugače ni mogoče razumeti aktov organov odkrivanja, torej zaprosila DURS in pobude po členu 156 ZKP, ko so o preiskovanju kaznivega dejanja tudi sami nanj naslavljali sum storitve kaznivega dejanja. In drugačna razlaga pritožbe glede pobude za izdajo odredbe po členu 156 ZKP zoper B. K. z dne 16. 1. 2009, ko se je v tajnosti izvajal zoper njega prikriti preiskovalni ukrep, takih prepričljivih razlogov prvega sodišča v tem delu ne more izpodbiti. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, kot izhaja iz dokazne ocene v izpodbijani sodbi, pa je navajanje kriminalista K., da pred 2. 2. 2009 ni vedel nič o tem, da bi B. K. bil osumljenec, neverodostojno. Pa četudi bi držala teza pritožbe, da K. pred 2. 2. 2009 z ničemer ni bil seznanjen, pa bi kot izkušen kriminalist že na podlagi (samo)ovadbe lahko prepoznal in presodil, da je 2. 2. 2009 bil pred njim osumljenec (kar izhaja tudi iz izpovedbe priče P.). Zato ne vzdrži trditev pritožbe, da je šlo 2. 2. 2009 le za ovadbo, saj je prvo sodišče s prepričljivimi razlogi utemeljilo, da je šlo za samoinkriminirajočo izjavo, torej za samoovadbo, ki je terjala od poslujočega policista K. podajo ustreznega pravnega pouka po členu 148/4 ZKP, kar pa ni bilo storjeno.

17. Prvo sodišče je torej zanesljivo ugotovilo, da bi B. K. v času podaje ovadbe 2. 2. 2009 iz prej navedenih razlogov in ob dopolnitvi le-te 23. 10. 2009 (ko je kriminalistoma izročil še dodatne materialne dokaze), moral biti poučen po določbi četrtega odstavka člena 148 ZKP, opustitev takega pravnega pouka pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, kot je pravilno obrazložilo prvo sodišče pomeni kršitev dokazne prepovedi iz 18. člena ZKP, torej kršitev ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz člena 29 Ustave RS, katerega namen je v procesni teoriji zagotavljanje procesne enakosti orožij med strankami.

18. Glede na predhodna pritožbena izvajanja v tej odločbi, ko pritožbeno sodišče sprejema dejanske zaključke prvega sodišča o tem, da je že pred 2. 2. 2009 na B. K. bil osredotočen sum storitve takrat zaznanih kaznivih dejanj, pa tudi ni mogoče deliti pritožbenega prepričanja, da so zaključki prvega sodišča o tem, da je irelevantno, ali je B. K. na policijo 2. 2. 2009 prišel prostovoljno, ali pa na povabilo policije, kar skuša pritožba podkrepiti s posameznimi izseki izpovedi zaslišanih prič K., P. in takratnega tožilca S. P., ki je usmerjal predkazenski postopek. Takšne navedbe pritožbe pa tudi ne predstavljajo uveljavljanja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, temveč kritiko dokazne ocene v tem delu izvedenih dokazov in posledično uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča neutemeljeno.

19. Prvo sodišče je glede na pritožbeno neproblematizirane ugotovitve, kako so določene aktivnosti med DURS, PU-SKP ... - ODT ... potekale že pred 2. 2. 2009, obsežneje pa po 2. 2. 2009, ko se je opravila glavnina prikritih preiskovalnih ukrepov, v katerih so utemeljeni razlogi za sum izhajali z ovadbe B. K. z dne 2. 2. 2009 in ob predpostavki, da je zoper B. K. bil osredotočen sum že pred 2. 2. 2009, pa vseeno ni bil 2. 2. 2009 deležen ustreznega pravnega pouka po četrtem odstavku člena 148 ZKP, zavzelo pravilno stališče, da sama okoliščina, ali je tega dne prišel na policijo B. K. samoiniciativno ali pa na povabilo policije, sicer nerelevantno. Je pa na podlagi dokazne ocene izpovedi prič K. in takratnega tožilca P. tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno dognalo, da je vendarle obstajala neke vrste policijska vzpodbuda za takšen korak B. K., kar je prepričljivo utemeljilo s spremenljivostjo izpovedi priče K. tekom postopka, ki je o tej okoliščini večkrat vprašan izpovedoval pomenljivo in nedoločno, izrecno pa tega, da je vendarle policija v tej smeri predvsem po 2. 2. 2009 izvajala določene aktivnosti, nikoli ni zanikal, o čemer se je prepričalo prvo sodišče tudi na podlagi izpovedi priče P., ki je povedal, da je med B. K. in pričo K. vendarle obstajala neka vez (obrazložitev tč. 29).

Tako prepričljivo in natančno obrazložitev v tem delu pa skuša pritožba izpodbiti še s tezo, da v tem primeru ni šlo za P. védenje, temveč za sklepanje, kar pa naj bi K. celo zanikal, kar pa je glede na v več mestih v izpodbijani sodbi povzeto izpoved K. tekom celotnega postopka pritispisno. Zato pritožbeno sodišče kot logične sprejema zaključke prvega sodišča, da je že pred ovadbo 2. 2. 2009 vendarle šlo za predhodno vzpodbudo in ne izključno za samoiniciativno potezo obt. K., da je 2. 2. 2009 prišel na policijo, zlasti, ker je v tem postopku takrat šlo za odkrivanje ene največjih davčnih utaj v Sloveniji. Saj si drugače tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati P. izjave o tem, da je obstajal stik med B. K. in K., ki ga je pripravil do tega, da je 2. 2. 2009 podal ovadbo, zato torej ni šlo le za golo sklepanje priče P., kot ocenjuje pritožba, ker je bil S. P. takrat glavni tožilec in usmerjevalec predkazenskega postopka, kar je na podlagi izpovedi ključnih prič zanesljivo ugotovilo prvo sodišče in česar ne izpodbija niti pritožba.

Glede izločitve dokazov

20. Izločitvi dokazov višja državna tožilka uvodoma oporeka v formalnem smislu z navedbo, da je sodišče v izpodbijanem sklepu (vsebina je povzeta v točki 54 izpodbijane sodbe) v celoti izločilo tudi tiste listine, ki sploh niso dokaz in sicer a) zaprosila Policijske uprave (PU), ki so specificirane v posameznih listnih številkah, b) pobude oziroma zaprosilo PU ..., predloge ODT ... in sodne odredbe iz spisov Kpd OŽ ... (ki so specificirani po opravilnih številkah) in c) odločbe o pridržanju in pobudo ODT za mednarodno pravno pomoč pristojnemu organu Madžarske. Meni, da navedene listine same po sebi niso materialni ali personalni dokaz spoznavne narave o dejstvih in kot take tudi ne morejo biti predmet ekskluzije. O tem, ali in, če se v kakšnem delu zgoraj navedene listine pa opirajo na nedovoljene dokaze, izpodbijani sklep oziroma sodba razlogov ne vsebujeta, zato v tem delu pritožba vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP.

21. ZKP med temeljnimi načeli kazenskega postopka v drugem odstavku člena 18 določa, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, kar pomeni, da v slednjem primeru gre za posredno nedovoljene dokaze, ki jih procesna teorija imenuje ″zastrupljeni plodovi″ oziroma ″sadeži zastrupljenega drevesa″.2 Nedovoljeni dokazi torej niso samo tisti, ki so nastali na podlagi nezakonitega ravnanja državnega organa (največkrat policije), ampak tudi tisti, ki obstajajo sami po sebi, vendar se je za njih v postopku izvedelo na podlagi nezakonitega ravnanja državnega organa, torej gre za dokaze, ki jih je policija zakonito pridobila, vendar pa do njih ne bi prišla brez prvotnega nezakonitega ravnanja.

22. Pritožba ima sicer prav, da listine, kot so zaprosila posameznega organa, v konkretnem primeru PU ..., predlogi ODT in sodne odredbe kot take, prav tako pa odločbe o pridržanju in pobude ODT za mednarodno pravno pomoč niso ne materialni, ne personalni dokaz spoznavne narave in tudi ne morejo biti predmet ekskluzije. Kot pa pritožba sama ugotavlja, pa je predmet ekskluzije lahko le morebitno opiranje obrazložitve teh listin na nedovoljene dokaze, ko te listine povzemajo vsebino nedovoljenih dokazov. Pritožba torej svoje očitke o nezakoniti izločitvi navedenih listin opira samo na navajanje listovnih številk izločanih listin, ne navaja pa, da konkretno, z listovnimi številkami opredeljene listine ne vsebujejo povzetkov nedovoljenih dokazov in da posledično ne zapadejo pod izločitev. Dokazno breme o tem, da navedene listine ne morejo biti predmet izločitve, ker ne vsebujejo povzetke nedovoljenih dokazov, je v konkretnem primeru na strani pritožbe, ker pa tega pritožba ni ustrezno argumentirala, temveč je le na splošno navedla le listne številke brez potrebne konkretizacije, pa na tako posplošene navedbe ni mogoče podati ustreznega odgovora. Pa tudi sicer v zvezi s takšnim pritožbenim očitkom pritožbeno sodišče odgovarja, da ob ugotovitvi, da navedene listine same po sebi niso niti materialni, niti personalni dokaz spoznavne narave o dejstvih, tudi v primeru, če se te listine iz spisovnega gradiva ne bi izločile, kot to smiselno predlaga pritožba, glede na sprejeta stališča pritožbenega sodišča o preostalih nosilnih vprašanjih v tem kazenskem postopku ne bi pripeljalo do drugačne odločitve, kot jo je v izpodbijani sodbi sprejelo prvo sodišče. 23. Vsebinski sklop pritožbenih navedb v tem delu je uperjen na zaključke prvega sodišča o nezakonitosti izločenih dokazov, ki jih je prvo sodišče po prepričanju pritožbe sprejelo brez upoštevanja doktrin neodvisnega vira, glede katerega sodba sploh nima razlogov, glede neizogibnega odkritja pa so določbe ZKP uporabljene napačno, kar se po prepričanju pritožbe odraža v nepravilni izločitvi tudi dokazov, pridobljenih pred 2. 2. 2009, ki po naravi stvari ne zapadejo pod ekskluzijo.

24. Glede izločitve dokazov je sodišče sprejelo odločitev na zadnji glavni obravnavi (4. 6. 2020), kar je obrazložilo v točkah 53) in 54) izpodbijane sodbe. Zavzelo je pravilno stališče, da je iz spisa potrebno izločiti vsebino ustne ovadbe B. K. z dne 2. 2. 2009 in v skladu z doktrino sadežev zastrupljenega drevesa, ki je uzakonjeno v določbi drugega odstavka člena 18 ZKP tudi vse tiste listine in dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi ovadbe z dne 2. 2. 2009. Pravilno pa je odločilo tudi, da je potrebno izločiti tudi tisto spisovno gradivo, ki navedene listine in dokaze povzema. Branje točke 54.) izpodbijane sodbe, v kateri je prvo sodišče natančno obrazložilo izločitev posameznih dokazov na podlagi predlogov zagovornikov, česar pritožba konkretno ne obrazloži, pa pokaže, da je prvo sodišče sistematično izločalo tiste dokaze, ki so temeljili izključno na ustni ovadbi B. K. z dne 2. 2. 2009 in dokaze, ki so bili pridobljeni v času med 2. 2. 2009 in 16. 12. 2009, iz spisovnega gradiva pa je izločilo tudi vse listine oziroma dele listin, iz katerih izhaja vsebina same ovadbe z dne 2. 2. 2009 ali vsebina njenih prilog (točka I izreka sklepa). Pod točko II.) izreka sklepa pa je v preostalem delu predloge zagovornikov za izločitev zavrnilo, ker je po pregledu spisovne dokumentacije ugotovilo, da nekatere listine v spisu, katerih izločitev je obramba predlagala, ne predstavljajo tistih listin in dokazov, ki so bile pridobljene na podlagi ovadbe z dne 2. 2. 2009, niti teh ali vsebine ovadbe ter njenih prilog ne povzemajo, zaradi česar jih sankcija ekskluzije ne zadane, te listine pa sodišče prve stopnje konkretizira s posameznimi listovnimi številkami. Pod točko III.) izreka sklepa pa je nekatere listine izločilo po uradni dolžnosti, to pa so predvsem priloge kazenske ovadbe z dne 16. 12. 2009 in vsi dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi ovadbe z dne 2. 2. 2009 po tem datumu.

Povedano pokaže, da ne drži trditev pritožbe, da je sodišče izločalo tudi tiste dokaze, ki jih je policija samostojno pridobila s strani DURS ... in ... že pred 2. 2. 2009 (obvestila o sumu storitve kaznivih dejanj, povezanih z družbami, katerih odgovorna oseba je bil B. K.), temveč je izločilo tisto gradivo, ki je bilo pridobljeno na podlagi ovadbe z dne 2. 2. 2009 in 23. 10. 2009, ki ga je ob ovadbi predložil sam B. K. in sicer odločbe DURS (priloge A 1445 - A 1626), kartice prometa določenih komitentov, zapisnike DURS ... in dokumentacijo z dveh tiskalnikov (tiskani računi za družbe D., D. M. oziroma S., in fiktivni računi MT družb).

25. Pritožba pravilno povzema teoretična izhodišča glede ekskluzijske zapovedi nezakonitih dokazov, povzeta iz obstoječe sodne prakse in strokovne literature, ki se nagiba k t.i. utilitaristični presoji po načelu sorazmernosti v primeru ekskluzije dokazov z doktrinami a) neodvisnega vira, b) zbledelega madeža, c) neizogibnega odkritja in d) izjeme dobre vere.3 S povzetimi izhodišči skuša prepričati, da v konkretnem primeru prvo sodišče ni upoštevalo dveh ekskluzijskih pravil in sicer a) doktrine neodvisnega vira in b) izjeme neizogibnega odkritja. Ob povzemanju določenih aktivnosti, ki so se v času že pred 2. 2. 2009 odvijale med DURS ... in DURS ... ter PU ... že od 6. 12. 2007 dalje pa do 16. 1. 2009, ko je na podlagi pobude PU ... z dne 16. 1. 2009 oziroma predloga ODT ... z dne 22. 1. 2009 bila dne 29. 1. 2009 izdana odredba dežurne preiskovalne sodnice OŽ ... na podlagi člena 156 ZKP za pridobitev bančnih podatkov družb A. d.o.o., M. d.o.o., L. d.o.o., N. d.o.o., G. d.o.o. in B. d.o.o. pa navaja, da je policija do vseh zgoraj navedenih dokazov prišla časovno že pred podajo ovadbe B. K. dne 2. 2. 2009, torej na podlagi te ovadbe popolnoma neodvisnega vira, zaradi česar po prepričanju pritožbe tudi ne gre za nezakonite dokaze, temveč za neodvisen vir, zato jih ni potrebno izločiti. Prav tako pa meni, da ne drži zaključek, da do dokazov, ki so predmet izločitve (točka 54 obrazložitve sodbe) ne bi policija prišla brez izjave B. K, dane na zapisnik 2. 2. 2009 in 23. 10. 2009, saj je policija zakonito razpolagala s številnimi zapisniki, odločbami, ki so bili izdani v inšpekcijskih postopkih glede prej navedenih družb in je tako razpolagala tudi s podatki o osebah, ki so bile pooblaščene razpolagata s sredstvi na TRR navedenih družb, kar se je odrazilo tudi v izdani odredbi OŽ ... na podlagi člena 156 ZKP za pridobitev bančnih podatkov teh družb. 26. Iz ugotovitev, ki jih na str. 10-13 pritožba povzema, izhajajo sicer konkretne aktivnosti na relaciji DURS – PU ... -ODT ... v času do 2. 2. 2009, ko se je davčni inšpekcijski nadzor družb D. K. in z njim povezanih MT začel že v letu 2007 in se opravljal skozi leto 2008, saj je o sumljivih transakcijah DURS že 6. 7. 2007 obvestil tudi Urad za preprečevanje in pranje denarja, v pobudi PU ... - ODT ... za pridobitev podatkov o transakcijah pa, da je B. K. bil že poimenovan in takrat imel že status osumljenca.

27. Ni pa mogoče deliti pritožbenega prepričanja, da je izločitev dokazov v izpodbijani sodbi napačna zaradi prezrtja doktrin neodvisnega vira in neizogibnega odkritja.4 Prezrtja prve doktrine pritožba ne obrazloži in le na splošno navaja, da je policija že pred 2. 2. 2009 prišla do povzetih dokazov (v letih 2007, 2008 in v januarju 2009) in tako razpolagala že s ključnimi obremenilnimi dokazi, vendar se s takim stališčem ni mogoče strinjati. Po doktrini neodvisnega vira res ni potrebno izločiti dokazov, pridobljenih iz dveh virov, od katerih je samo eden okužen s prvotno nezakonitostjo, drugi pa je od tega neodvisen. Prvo sodišče pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložilo, da po ovadbi 2. 2. 2009 noben dokaz ni bil odkrit povsem neodvisno, saj so se vsi prikriti ukrepi pri utemeljevanju utemeljenih razlogov za sum sklicevali na ovadbo z dne 2. 2. 2009, ki pa je bila omadeževana z odsotnostjo pravnega pouka po členu 148/4 ZKP. Zato je prvo sodišče ravnalo prav, ko je iz spisovnega gradiva izločilo dokaze, pridobljene po 2. 2. 2009. Kateri pa so bili povsem neodvisno od ovadbe odkriti dokazi po tem datumu, pa pritožba ne obrazloži. 28. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbo, da je pri izločanju dokazov prvo sodišče ravnalo v nasprotju z doktrino neizogibnega odkritja zato, ker bi policija tudi brez K. ovadbe z dne 2. 2. 2009 nadaljevala z odkrivanjem tega kaznivega dejanja in prišla do potrebnih dokazov. Po teoriji neizogibnega odkritja je prvo sodišče moralo presoditi dejanski vpliv ovadbe z dne 2. 2. 2009 na pridobitev dokazov po tem datumu. Ob predhodno povzetih dokazih, ki so se izvajali po 2. 2. 2009 in ko so utemeljeni razlogi za sum pri vseh prikritih ukrepih v tem obdobju izhajali iz ovadbe z dne 2. 2. 2009, se je v nasprotju s pritožbo strinjati s prvim sodiščem, da tožilstvo ni s potrebno stopnjo verjetnosti izkazalo, da bi do teh dokazov prišlo po normalnem teku stvari, torej brez ovadbe 2. 2. 2009, kot to vztraja pritožba, to je po doktrini neizogibnega odkritja. Do drugačnih zaključkov ne pripelje niti pritožbeno utemeljevanje teh navedb z odredbo OŽ ... izdano 29. 1. 2009, glede pridobitev finančnih podatkov družb MT po členu 156 ZKP, ki je bil le eden izmed dokazov, ki razen finančnih podatkov kot je ocenilo že prvo sodišče, ni zadoščal za popolno razkritje načina delovanja pri utaji davkov, saj si drugače ni mogoče razložiti izvajanja drugih prikritih ukrepov po tem času.

Prvo sodišče je namreč (točka 34 – 37 izpodbijane sodbe) natančno ugotovilo, s katerimi listinami oziroma dokazi so organi odkrivanja v obdobju pred 2. 2. 2009 razpolagali, to pa so bile le listine davčnih organov, ko se je opravljal inšpekcijski nadzor pri družbah D. d.o.o. in D. K. s.p., saj se je v tistem obdobju D. d.o.o. smatral kot vmesnik, ki je opravljal prefakturiranje največjemu kupcu in sam tudi ni bil definiran kot dejanski profiter. Zato se ni mogoče strinjati s pritožbeno trditvijo, da bi policija brez ovadbe B. K. imela zadostno podlago za razkritje delovanja vseh osumljenih, kar pritožba utemeljuje tudi z že izdano sodno odredbo za pridobitev poslovne dokumentacije in, da je bilo navedeno neizogibno odkritje vseh nadaljnjih relevantnih podatkov in dokazov za zaključek o storitvi obravnavanega kaznivega dejanja začrtano že pred 2. 2. 2009, čeprav je S. P., kateremu sodišče v tem delu utemeljeno ni pritrdilo, izpovedoval o ″morju dokumentov″, s katerimi so organi odkrivanja razpolagali in da policija B. K. ni potrebovala. Prvo sodišče je namreč svoje prepričanje o tem, da so organi odkrivanja v tistem obdobju razpolagali z nepopolnimi in nezadostnimi podatki za popolno razjasnitev utaje davkov podkrepilo tudi s prepričljivo in logično dokazno oceno zaslišanih prič A. Z. in M. S., ki sta pojasnila, da je bila najprej naložena davčna obveznost zaradi dvigov, opravljeni pri MT iz naslova dohodnine B. K. Šele na podlagi njegove ovadbe z dne 2. 2. 2009, ki je bila prelomnica oziroma ključna za razjasnitev utaje davkov v tej zadevi, kar je potrdil tudi policist K. (B. K. je natančno opisal podrobnosti in sistem storitve kaznivih dejanj, izdaje računov in dviga gotovine), pa je bilo mogoče zanesljivo določiti dejanskega profiterja. Posledice tega pa so se odrazile v šestnajstih obnovljenih davčnih postopkih nove davčne odmere. Navedeno pa je v nasprotju s pritožbenimi navedbami, da je davčni organ že v času pred 2. 2. 2009 razpolagal z zadostnimi podatki in da bi po normalnem teku zadev prišli organi do identičnih ugotovitev oziroma dokazov. Slednje je prvo sodišče prepričljivo utemeljilo še z razlogi, da si v nadaljevanju tudi ni mogoče razumno obrazložiti ob nedvomno predhodni osredotočenosti sumov storitve kaznivih dejanj na B. K. nadaljnjega ravnanja policije, ko je B. K. v sodelovanju s policijo 23. 10. 2009 podal še dopolnitev prvotne kazenske ovadbe in tedaj izročil policiji še vrsto drugih materialnih dokazov (tiskalnika, listine, …). Zato tudi iz teh razlogov ni mogoče pritrditi pritožbi, da je zadostna izkazanost s strani tožilstva, da bi policija do vseh teh dokazov po 2. 2. 2009 prišlo tudi brez ovadbe B. K. Ali še drugače, če bi ta teza vzdržala, ni videti niti razumnih razlogov, zakaj prizadevanja za korekcijo poslovanja policije v zvezi z zapisnikom o zaslišanju B. K. z dne 16. 12. 2009, ko sta policija in tožilstvo pričakovala, da bo B. K. vse, kar je povedal v obeh ovadbah potrdil še kot osumljenec, in ko je obstajala bojazen, da bo vse rušil, kot je izpovedal kriminalist K., o čemer bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

29. Iz teh razlogov so trditve pritožbe o zadostni izkazanosti za pridobitev identičnih dokazov po 2. 2. 2009 ostale nedokazane, saj je dokazno breme za vzročno ločitev pridobljenih dokazov od učinkov nezakonitega postopanja policije, torej o pretrganju vzročne zveze v takih primerih na strani tožilstva. Vztrajanje pritožbe v tem delu zato po prepričanju pritožbenega sodišča ostaja na ravni hipotetičnosti in neobrazloženosti in mu ni priznati uspeha. Zato je že v nasprotju s pritožbenim očitkom prvo sodišče ravnalo prav, ko je vse pridobljene dokaze po 2. 2. 2009, kot sadež zastrupljenega drevesa ob upoštevanju določbe drugega odstavka člena 18 ZKP v zvezi s četrtim odstavkom člena 340 ZKP v odsotnosti potrebnih dejstev po doktrini neodvisnega vira ni neizogibnega odkritja izločilo iz spisovnega gradiva, zaradi česar v nasprotju s pritožbenimi navedbami niso bile nepravilno uporabljene določbe ZKP, zato tudi ni utemeljen pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka člena 371 ZKP.

Glede milejšega obravnavanja v zameno za potrditev vsebine ovadbe z dne 2. 2. 2009 ob zaslišanju 16. 12. 2009

30. Tretji vsebinski sklop pritožbenih navedb napada zaključke prvega sodišča, da je bilo obt. B. K. pred in med zaslišanjem dne 16. 12. 2009 obljubljeno milejše obravnavanje v zameno za potrditev vsebine ovadbe z dne 2. 2. 2009, ki je bila dopolnjena 23. 10. 2009, torej o milejšem kaznovanju s pogojno obsodbo. V podkrepitev svojih trditev pa pritožba selektivno povzema izpovedi v tem delu ključnih prič kriminalistov B. K., P. in A. ter tožilca S. P. ter policistov D. T. in G. K. in ponuja lastno dokazno oceno izpovedi teh prič glede dogajanja pred zaslišanjem 16. 12. 2009 in na samem zaslišanju, s čemer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa bistvenih kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, kot navaja tudi ob podajanju lastne dokazne ocene zaslišane priče M. K. Take pritožbene navedbe so neutemeljene.

31. Prvo sodišče je v izpodbijano sodbo glede na predhodno zavzeto stališče o osredotočenosti suma na B. K. že pred 2. 2. 2009, opirajoč se pri tem na izjavo tožilca S. P., da je obt. B. K. razkril logiko dogajanja v zvezi s pranjem denarja in utajo davkov v kriminalni združbi in da je imel tudi sam pomembno vlogo pri razkritju dejavnosti te kriminalne združbe ter upoštevajoč še izpoved priče K., ki je ves čas postopka trdil, da je obt. B. K. s policijo tudi sodeloval (bil je tudi usposabljan za tajnega policijskega sodelavca) in, da vloge B. K. v tej kriminalni združbi ni bilo mogoče spregledati, kar sta skladno potrdila tudi K. in P., logično obrazložilo, da je bilo potrebno zaradi predhodnih procesnih napak policije (ovadba z dne 2. 2. 2009 in dopolnitev le-te 23. 10. 2009), ko B. K. ni dobil ustreznih pravnih poukov, slednje sanirati z zaslišanjem, ki je bilo načrtovano in se je odvilo 16. 12. 2009, česar pritožba izrecno ne problematizira.

Pritožba pa v tem delu s posamezniki izseki izpovedi prič K. in P. skuša minimalizirati dogajanje pred 16. 12. 2009 in ob samem zaslišanju, pri tem pa prezre, da je K. o dogovoru, kako bo potekalo zaslišanje tega dne in pripravi B. K., da bi le-ta potrdil resničnost ovadbe z dne 2. 2. 2009 izpovedal bistveno več, kot povzema pritožba in kar je vse povzeto v izpodbijano sodbo, saj je podrobneje opisal, (-) kako je B. K. že štirinajst dni pred tem pripravljal na spremembo njegovega statusa v tej zadevi, (-) da se je pojavljala pri policiji in tožilstvu bojazen, da bo B. K. vse povedano rušil, kar je bil tudi poglavitni razlog, kot je ocenilo prvo sodišče, da se je zaslišanje 16. 12. 2009 sploh opravilo in ko je podrobneje opisal, da je šlo za taktično izvedbo cele zadeve, pri kateri je ves čas sodeloval tožilec P. Slednje pa je v nasprotju s selektivnim pritožbenim povzemanjem izpovedi v tem delu zaslišanih prič, pokaže, da je bil B. K. z vsem ves čas seznanjen in bil pod določenimi pogoji tudi pripravljen potrditi celotno zgodbo z dne 2. 2. 2009. Zato ne drži, da že od priprav na zaslišanje 16. 12. 2009 ni bilo govora o obljubi pogojnega kaznovanja, četudi je take obljube na B. K. prenašal samo kriminalist K., kar je ta sicer potrdil in ki je bil v bistvu tudi vezni člen in prenašal obljube med tožilcem P. in B. K. 32. Zato je pritrditi prepričljivim razlogom v izpodbijani sodbi, da je zaslišanje 16. 12. 2009 po skupni oceni policije in tožilca bilo nujno opraviti in s tem sanirati pretekle procesne napake. Drugače si, kot je prav tako prepričljivo obrazložilo prvo sodišče, česar pa pritožba ne omenja, ni mogoče razložiti širšega dogajanja tega dne, ko B. K. takrat kljub realizaciji 15. 12. 2009 zoper ostala dva osumljenca (ki jima je bila odvzeta prostost) dejansko ni bila odvzeta prostost in je na zaslišanje prišel sam s svojo zagovornico (po sugestiji kriminalista K.), kar daje zaslišanju, ki ga je takrat opravil tožilec P. po določbi člena 148.a ZKP povsem drugačno dokazno vrednost. Iz teh razlogov tudi ni mogoče sprejeti pritožbenega stališča, da se dajanje obljube ni dogajalo že pred zaslišanjem 16. 12. 2009. 33. Pritožba svoje trditve v nadaljevanju neuspešno utemeljuje tudi z verodostojnostjo izpovedi priče tožilca S. P. in izostankom protokolacije v zapisniku o zaslišanju domnevne obljube tožilca P., ki bi jo po prepričanju pritožbe morala zahtevati zagovornica M. K., če bi mu bila pogojna dejansko obljubljena, zaradi česar pritožba skuša omajati tudi zaključke dokazne ocene izpovedi te priče, vendar ji pri tem ni priznati uspeha.

Prvo sodišče je na podlagi dokazne ocene zaslišanih prič v tem delu zanesljivo ugotovilo, da je B. K. na policijo tega dne prišel prostovoljno, prostost mu ni bila odvzeta, čeprav iz zapisnika o zaslišanju slednje izhaja, kar je sicer kriminalist K. označil za ″formalnost″, ki ni ustrezala dejanski situaciji. Svoje razloge o dani obljubi drugačnega kaznovanja (pogojne obsodbe) pa je prvo sodišče prepričljivo utemeljilo še z dokazno oceno izpovedi priče M. K., ki je v nasprotju s pritožbeno oceno izpovedi te priče določno povedala, da se ji je zdelo grozno, kar je B. K. ob zaslišanju povedal, s tem se ni strinjala, prav tako tudi ne s policijo, kako je takrat delovala, pravzaprav se ni strinjala z ničemer in je bila tam izključno po zaprosilu svojega moža in svaka (B. K.). Ocena izpovedi te priče, ki jo pritožba neutemeljeno šteje za pomanjkljivo, pa je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in dosledna ter skladna s tem, kar so v tem delu potrdile tudi ostale priče in potrjuje dejstvo, da sta državni tožilec in policija B. K. obljubila milejše obravnavanje v zameno za potrditev vsebine same ovadbe z dne 2. 2. 2009. B. K. pa se je, kot izhaja iz povzetkov izpovedi te priče kljub opozorilu strokovne pomoči svoje zagovornice v prepričanju o milejšem kaznovanju odločil potrditi vsebino ovadbe z dne 2. 2. 2009, zaradi česar je zaradi obljubljenega milejšega obravnavanja tudi strokovna pomoč njegove zagovornice bila brez pomena.

34. Pritožba skuša zaključke prvega sodišča v tem delu izpodbiti tudi s povzemanjem izpovedi priče tožilca S. P., ki je dejanje kakršnihkoli obljub o pogojni obsodbi večkrat izrecno zanikal. Prvo sodišče tožilcu S. P. v tem delu ni poklonilo vere, kar je natančneje obrazložilo v točki 43) izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče celotne izpovedbe te priče in dokazne ocene le-te ne povzema in le dodaja, da ob dejstvu, da je tožilec P. bil tisti, ki je ves čas usmerjal predkazenski postopek in s katerim sta pri preiskovanju zadeve ves čas sodelovala tudi kriminalist K. in kriminalistka P., dejstvo milejšega obravnavanja B. K. pa tudi ni ostalo neznano kriminalistu A., v celoti sprejema zaključke prvega sodišča, da je povsem logično, da je obljube o kazenski sankciji, torej o milejšem kaznovanju v tej fazi lahko dajal le tožilec P., ki je 16. 12. 2009 vodil tudi zaslišanje z B. K., ker je izjemno redka situacija, ki jo ZKP sicer dopušča. Zato ni mogoče soglašati s pritožbo, da dokazna ocena izpovedi priče P. ni pravilna ne glede na takratne procesne možnosti o pogajanju za kazen. Taka dokazna ocena je po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljiva in logična, zlasti glede na prej opisane aktivnosti in prizadevanja policije in tožilstva, da pridobi izjavo B. K. ob ustreznih pravnih poukih, ki bo imela določeno dokazno vrednost tudi na sodišču in glede na pripravo tega zaslišanja, ko se je B. K. kljub prisotnosti in opozorilu svoje zagovornice zanašal na obljube in takrat v zameno za milejšo sankcijo potrdil navedbe iz ovadbe 2. 2. 2009, ta obljuba pa mu je že pred zaslišanjem 15. 12. 2009 bila, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, prenesena s strani kriminalista K., udejanila pa se je ob samem zaslišanju, kar je prepričljivo potrdila tudi priča M. K. 35. Ob takih ugotovitvah je tudi nerelevantno ali sta se navzoča policista D. T. in G. K. sploh kaj spomnila, oziroma, da o morebitni milejši sankciji nista povedala nič. Prvo sodišče je (točka 43) njune izpovedi, kljub drugačnemu videnju pritožbe, korektno povzelo v izpodbijano sodbo, ko sta povedala, da sta bila sicer navzoča pri zaslišanju 16. 12. 2009, vendar pa se konkretnih okoliščin in zaslišanja in tudi vsebine le-tega več nista spomnila, zato je ne glede na njuni izpovedbi, ki sta bili časovno odmaknjena od samega dogodka, prvo sodišče prepričljivo zaključilo, da se je o obljubi državnega tožilca P. o milejšem obravnavanju na tem zaslišanju očitno ves čas govorilo in da je bilo to tudi glavna nit tega zaslišanja.

Pritožba se tudi ne strinja z zaključki v točkah 48) in 49) obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi tudi, če bi ostala samo pri tem, kar je navajal P., to je, da je na zaslišanju B. K. večkrat pojasnil kaj pomeni samoobdolžitev in tudi, da takšno pomembno sodelovanje pri raziskovanju dejavnosti kriminalne združbe pomeni posebno olajševalno okoliščino, s čemer pa pritožba posredno priznava obstoj določenih bonitet, ki so tega dne bile obljubljene obt. B. K., bila prekršena pravica do privilegija zoper samoobtožbo in do domneve nedolžnosti in oporeka zaključkom prvega sodišča tudi z jedrom odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-134/97, ki v konkretnem primeru po prepričanju pritožbe ni uporabljiva, saj gre za povsem drugačno dejansko stanje in osebne okoliščine obeh obravnavanih, čeprav je nanjo opozorilo tudi VSRS v odločbi z dne 21. 2. 2019. Prvo sodišče je glede na potek zaslišanja 16. 12. 2009, z gotovostjo dognalo, da izjava B. K., dana na zapisnik tega dne zaradi prej ugotovljenih okoliščin ni bila akt popolne svobodne volje in da je bil B. K. pri podaji te svoje izjave, ko je potrdil navedbe iz ovadbe 2. 2. 2009 pod psihološkim učinkom te obljube, kar je bilo tudi odločilno, saj je potrdil prvotno samoinkriminirajočo izjavo in dejanje v hudodelski združbi utaje davkov in pranju denarja priznal in ko tudi njegova zagovornica ni imela nikakršnega vpliva na njegovo ravnanje, čeprav ga je predhodno opozorila na posledice. Vse navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča še dodatno dokazuje, da je B. K. bil prepričan, da bo, če bo priznal trditve iz ovadbe dne 2. 2. 2009 iztržil v tem postopku pogojno obsodbo, zato se je strinjati z zaključki v izpodbijani sodbi, da je bil takrat pod vplivom te obljube in da njegova odločitev ni bila rezultat njegove svobodne volje, četudi je bil takrat pravilno poučen v smislu četrtega odstavka člena 148 ZKP.5

36. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da odločba Ustavnega sodišča, ki jo pritožba izpostavlja ni uporabljiva in ne obravnava primerljive situacije. Res gre v obravnavani zadevi in v zadevi iz citirane odločbe Ustavnega sodišča za dva različna obtoženca z različnimi osebnostnimi okoliščinami. Prav tako je pritrditi pritožbi, da je bil B. K. ob zaslišanju 16. 12. 2009 glede na svoje osebne lastnosti (starost, pravna izobrazba, predkaznovanost) napram obdolženki v citirani ustavni odločbi v nekoliko drugačni situaciji. Vendar pa pritožba pri tem spregleda, da je v izpostavljeni zadevi Ustavno sodišče ocenilo, da je že opozorilo, da je priznanje olajševalna okoliščina, ki se lahko upošteva pri odmeri kazni tisto, kar lahko vpliva na odločitev obdolženca o tem, ali in kaj povedati in da je že s takšno proučitvijo s strani sodišča obdolženec spravljen v skušnjavo, ko se mora odločati, ali sodelovati s sodiščem ali ne. Sporočilna vrednost te odločbe torej je, da takšen pravni pouk oziroma obljuba milejšega obravnavanja osebo, ki se znajde v taki situaciji, sili k temu, da sodeluje z organom (da dejanje prizna oziroma izpoved zoper samega sebe). Tako stališče iz navedene odločbe pa torej zapoveduje, da odločitve o priznanju ni mogoče pogojevati z nobenimi obljubami oziroma pritiski. Sporočilna vrednost izpostavljene odločbe je torej primerljiva z obravnavo, saj gre v obravnavani zadevi za intenzivnejšo obljubo milejšega obravnavanja, s konkretno obljubo o pogojni obsodbi za eno izmed hujših kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

Zato sklepno tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravne in dejanske zaključke prvega sodišča v tem delu, da je obt. B. K. z ravnanjem ob predhodno dokazani dani obljubi pogojne obsodbe ob podani izjavi na zapisnik dne 16. 12. 2009, ki je bila pridobljena z aktivnimi policijskimi in tožilskimi aktivnostmi, produkt neprimerne in nedovoljene policijske taktike, zaradi česar je tudi zapisnik o zaslišanju B. K. z dne 16. 12. 2009 nedovoljen dokaz, na katerega se sodna odločba, kot pravilno zaključuje prvo sodišče, v nobenem primeru ne sme opreti, ker je terjalo izločitev tudi tega zapisnika o zaslišanju z dne 16. 12. 2009. Bistvo privilegija zoper samo obtožbo je ravno v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven, oziroma, da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z organi odkrivanja in pregona sodeloval ali ne.

37. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega po obširno izvedenem dokaznem postopku natančno razčistilo vsa odločilna dejstva in z vso gotovostjo ugotovilo, da je obt. B. K. pred in med zaslišanjem 16. 12. 2009 bilo nedvomno obljubljeno milejše obravnavanje v zameno za potrditev vsebine ovadbe, zato ni dvoma o tem, da je pri takem ravnanju policije in tožilstva šlo za dokaz, na katerega se sodba ne sme opreti. Zato je v nadaljevanju pravilno postopalo, ko je ob upoštevanju določbe člena 340 ZKP pred koncem dokaznega postopka iz spisovnega gradiva izločilo vse listine, ki so povzete v točki 54) izpodbijane sodbe, torej tako tiste listine in dokaze, ki so bili pridobljeni neposredno na podlagi ovadbe 2. 2. 2009 ter 23. 10. 2009 in zaslišanja 16. 12. 2009, saj je šlo za dokaze, ki jih je potrebno iz spisovnega gradiva izločiti. Ker je prvo sodišče v okviru predhodnih glavnih obravnav pred sprejetjem sklepa o izločitvi dokazov posamezne dokaze izvajalo, ti dokazi pa so bili pridobljeni na podlagi predhodnih nezakonitih dokazov, je v skladu z doktrino sadežev zastrupljenega drevesa, kot je bilo že predhodno obrazloženo, ravnalo pravilno, ko je izločilo tudi te dokaze.

38. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba višje državne tožilke ne more omajati pravilnosti prvostopnih dejanskih in pravnih zaključkov, saj pritožbena razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja nista utemeljena. Zato je bilo potrebno njeno pritožbo zoper prvostopno odločitev (oprostilni izrek sodbe in sklep o izločitvi dokazov) zavrniti kot neutemeljeno (člen 391 ZKP) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP.

39. Glede na takšno odločitev stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun (prvi odstavek člena 98 v zvezi s prvim odstavkom člena 96 ZKP).

1 Primerjaj odločbo USRS opr. št. Up 1293/2008 z dne 6. 7. 2011 in sodbo VSRS opr. št. I Ips 51717/2014 z dne 14. 9. 2017 2 Primerjaj sodbo VSRS opr. št. I Ips 20654/2010 z dne 7. 4. 2016, sklep VSC opr. št. III Kp 40679/2016 z dne 2. 7. 2019 in sodbo VSRS opr. št. I Ips 5162/2010 z dne 8. 5. 2014 3 Gorkič P.: Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v slovenskem pravu: drugi del, PP, št. 5/2014, stran II-VIII 4 več o tem sodbe VSRS opr. št. I Ips 8901/2010 z dne 24. 1. 2013, opr. št. I Ips 5162/2010 z dne 8. 5. 2014, opr. št. I Ips 46/2011 z dne 6. 10. 2011 in opr. št. I Ips 132/2010 z dne 22. 11. 2012 5 Primerjaj odločbe USRS opr. št. Up-134/97 z dne 14. 3. 2002, opr. št. Up 449/02 z dne 29. 9. 2004 in Up 1293/08 z dne 6. 7. 2011