Jedro

V splošnih pogojih je bila za primer neodplačevanja posojila določena takojšnja zapadlost neplačanega dolga in pobot z odkupno vrednostjo zavarovanja. V skladu s to določbo splošnih pogojev je ravnala zavarovalnica, ko je v februarju oziroma marcu 1947 stornirala vsa tri zavarovanja. S tem je že prišlo do prenehanja zavarovalnih razmerij iz obravnavanih življenjskih polic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo treh valoriziranih zavarovalnih vsot po pogodbah o življenjskem zavarovanju, ki jih je V. M. sklenil v januarju 1939 in marcu 1942 z Vzajemno zavarovalnico iz Ljubljane. Ob koncu vojne je bil V. M. pogrešan, 50 let kasneje pa je bil z odločbo z dne 28.12.1995 razglašen za mrtvega z datumom smrti v juniju 1945. Sodišče prve stopnje je v razlogih sicer povzelo razloge pritožbenega sodišča, da je tožena zavarovalnica ena od pravnih naslednic Vzajemne zavarovalnice iz Ljubljane, vendar je tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov. Ugotovilo je, da je pri vseh treh zavarovalnih pogodbah v skladu s 6. členom splošnih pogojev prišlo do njihovega storniranja zaradi nevračila treh danih posojil, v zavarovanje katerih so bile zastavljene zavarovalne police. Ocenilo je še, da je vtoževana terjatev tako za izplačilo zavarovalnih vsot kot za vračilo vplačanih premij zastarala.

Sodišče druge stopnje je tokrat pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. V razlogih je pojasnilo, da ob ponovnem tehtanju vseh dejstev in tudi argumentov iz kasnejših odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 21.3.2002 pod opr. št. I Up 126/2001 ter Ustavnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. U-I 225/2002 spreminja svoje stališče in ugotavlja, da tožena zavarovalnica ni naslednica Vzajemne zavarovalnice iz Ljubljane ne po premoženju ne po obveznostih. Ker je presodilo, da je pravilna tudi dokazna ocena o prenehanju obveznosti iz zavarovalnih pogodb zaradi pobotanja z dolžnimi posojili, se ni opredelilo do ugovora zastaranja.

Tožniki v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljajo "revizijske razloge iz 370. člena ZPP" (Zakona o pravdnem postopku) ter predlagajo tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njihovi pritožbi ugodi oziroma sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje nižjemu sodišču. Po mnenju revizije je pritožbeno sodišče prekoračilo svoja pooblastila, ko je odločalo o vprašanju pasivne legitimacije, čeprav je bilo o tem že enkrat odločeno in se prvo sodišče v to vprašanje sploh ni spuščalo. S tem je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Vprašanje pravnega nasledstva oziroma pasivne legitimacije pa je tudi nepravilno rešeno, saj se razlogi iz citiranih odločb nanašajo na vprašanje pravnega nasledstva po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen), ali je torej sedanja toženka denacionalizacijska upravičenka za Vzajemni zavarovalnici iz Ljubljane podržavljeno premoženje. Prekinitev kontinuitete med Vzajemno zavarovalnico iz Ljubljane in toženko ni pomembna, ker ne vpliva na prevzem obveznosti po sklenjenih pogodbah njenega pravnega prednika, saj je toženka prevzela tako premoženje kot obveznosti Vzajemne zavarovalnice iz Ljubljane.

Revizija zatrjuje, da stališče glede obstoja ali neobstoja terjatve vsaj v delu vplačanih premij in glede s toženkine strani zatrjevanega nevračila posojila pomeni nepravilno odločitev glede dokaznega bremena. Posojilo nima nobene zveze s policami in če je bilo sploh dano, je imel posojilodajalec vsekakor možnosti izterjati ga od očeta tožnikov, očitno pa so bila ta posojila že plačana. Predvsem pa revizija poudarja, da zavarovalnica ni mogla enostransko pobotati terjatev posojila in terjatev sklenitelja zavarovanja iz polic, saj zavarovalni primer sploh ni nastopil, za kakršenkoli veljaven pobot pa je seveda potrebno soglasje obeh strank, sicer lahko terjatev pobota samo sodišče. V nadaljevanju revizija uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je pritožbeno sodišče v razlogih svoje sodbe povzelo, da tožeča stranka sama trdi, da je po letu 1947 plačevala prevzeta posojila, ki da so bila visoka, da je obrok znašal eno tretjino plače visokega zavarovalniškega uradnika, vendar tožeča stranka takih navedb sploh ni navedla, to pa je bistveno vplivalo na pravilnost odločitve. Navedla je samo, da so bile zavarovalne premije tako visoke, ni pa govorila o plačevanju prevzetih posojil, ki po mnenju revizije sploh ne morejo biti predmet tega postopka.

Na koncu revizija zaključuje, da bi moralo biti breme dokazovanja na toženki glede okoliščin, ali je bilo res dano posojilo, za kako visoko posojilo je šlo, do kdaj naj bi bilo poplačano in sploh, ali ni morda dal posojilo nekdo tretji, ki je želel zgolj zavarovanje na policah.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V revizijskem postopku zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v tej fazi postopka stranke in revizijsko sodišče vezani na tista odločilna dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje. V tej zadevi sta sodišči ugotovili, da je oče tožnikov 30.1.1939 sklenil dve pogodbi za življenjsko zavarovanje, tretjo pa 9.3.1942. Kasneje je najel tudi tri posojila in v njihovo zavarovanje zastavil vse tri življenjske police. Za začetek vračanja je bil za dve posojili določen datum 1.2.1944, za zadnje posojilo pa šele 1.3.1946. Vse to je označeno tudi na samih zastavljenih življenjskih policah. Premije so bile plačane do februarja oziroma marca 1947. Kasnejše plačevanje premij ali vračanje posojil ni dokazano (in tudi zatrjevano ne). Iz knjige Odkupi VZ je pri vseh treh policah označeno, da so stornirane. Sodišči sta na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov (zaznamb v knjigi Odkupi VZ pri teh policah, izpovedi priče, nenavedbi obravnavanih polic v registru starih družb ob prevzetih zavarovanjih) ugotovili, da je do prenehanja zavarovalnih pogodb prišlo zaradi nevračila posojil, za zavarovanje katerih so bile v skladu s splošnimi pogoji zastavljene vse tri police.

Revizijske trditve in nakazani dvomi, ali so bila posojila sploh dana, kdo jih je dal, kakšna je bila višina danih posojil, do kdaj jih je bilo treba vrniti in da so bila očitno že plačana, nedovoljeno presegajo, spreminjajo in dopolnjujejo ugotovljeno dejansko podlago, zato teh trditev revizijsko sodišče ni obravnavalo. Revizijske trditve o dokaznem bremenu so neutemeljene, saj je sklenitev vseh posojilnih pogodb označena na življenjskih policah, dokazno breme o delnem ali celotnem vračilu posojila pa je na strani tožnikov, ker so te trditve v njihovo korist. Napačno je revizijsko stališče, da ni bilo soglasja oziroma pogojev za pobotanje obveznosti zavarovalnice z obveznostjo sklenitelja zavarovanja iz naslova prejetih posojil. Obe sodišči sta navedli pravno podlago za tako ravnanje zavarovalnice. Gre za soglasje samih pogodbenikov obravnavanih zavarovalnih pogodb, ki je določeno v 6. členu splošnih pogojev, ki so sestavni del življenjskih polic. V navedeni določbi je bila dogovorjena rešitev, ko je zavarovalnica dala obrestno posojilo, ki pa ga nato posojilodajalec ni vračal na dogovorjeni način. Določena je bila takojšnja zapadlost neplačanega dolga in pobot z odkupno vrednostjo zavarovanja. V skladu s to določbo splošnih pogojev je ravnala Vzajemna zavarovalnica iz Ljubljane, ko je v februarju oziroma marcu 1947 stornirala vsa tri zavarovanja. Zaradi pobota v knjigi Odkupi VZ pri storniranih policah tudi ni navedeno izplačilo zneskov, kot je to pri drugih odkupih, kjer ni prišlo do pobotov. Zato je materialnopravno pravilno sklepanje obeh sodišč, da je s tem prišlo do prenehanja zavarovalnih razmerij iz obravnavanih življenjskih polic. Obveznosti Vzajemne zavarovalnice iz Ljubljane, ki so prenehale obstajati in jih torej ni bilo več, niso mogle biti prenešene na subjekte, ki so prevzeli obveznosti te zavarovalnice. Zato obravnavane zavarovalne police tudi niso navedene v seznamu prevzetih obveznosti, ki izhaja iz registra starih družb. Revizija torej zmotno zatrjuje, da je prišlo do prevzema ali prehoda obveznosti iz obravnavanih zavarovalnih pogodb.

Pravkar pojasnjeno pomeni, da vprašanje pravnega nasledstva Vzajemne zavarovalnice iz Ljubljane v tej zadevi ni pravno pomembno. Prva zatrjevana procesna kršitev se nanaša na ta del razlogov izpodbijane sodbe in že iz tega razloga ne terja posebnega odgovora. Kljub temu revizijsko sodišče še dodaja, da razlogi pritožbenega sodišča iz prvega razveljavitvenega sklepa o obstoju pasivne legitimacije ne pomenijo že razsojene stvari, da gre pri spremembi stališča v drugi sedaj izpodbijani pritožbeni odločbi le za drugačno materialnopravno presojo o istih dejanskih okoliščinah in ob upoštevanju dodatnih pravnih argumentov ter da je neresnična revizijska trditev, da se prvostopenjsko sodišče v drugem odločanju sploh ni spuščalo v vprašanje pasivne legitimacije in pravnega nasledstva (glej obširne razloge na četrti in peti strani prvostopenjske sodbe).

Revizija neutemeljeno uveljavlja tudi nadaljnjo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritrditi ji je sicer, da povzetek pritožbenih trditev o višini odplačevanja posojila oziroma premije v pritožbeni odločbi ni bil točen, vendar ne gre za tako pomanjkljivost v smislu navedene zakonske določbe, ki bi onemogočala preizkus izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je v drugem odstavku na četrti strani svoje sodbe najprej potrdilo dokazno oceno prvega sodišča o prenehanju zavarovalnih razmerij zaradi pobota, nato pa je kot dodaten argument netočno povzelo tudi pritožbeno trditev o znatni višini obroka posojila namesto o višini premije. Ta nepotreben argument za potrditev dokazne ocene prvega sodišča oziroma netočen povzetek pritožbene trditve pa ne onemogoča preizkusa izpodbijane sodbe.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).