Jedro

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi, pred tem pa že tudi sodišče prve stopnje, zmotno uporabilo določbe aneksa k sporazumu o prehodu delavcev. Ta aneks je namreč spremenil samo določbo, da se začasno sodelovanje oziroma prehod delavcev spremeni v prehod delavcev in sodelovanje za nedoločen čas. Pri tem ni bila v ničemer spremenjena določba sporazuma, s katero se je tožena stranka obvezala, da bo delavce po izteku del, ki so podlaga za njihov prehod v G., sprejela nazaj v delovno razmerje, če bodo za to zainteresirani, razen če bi delavcem po njihovi krivdi ali izjavi delovno razmerje prej prenehalo. Iz sporazuma ne izhaja, da bi obveznost, ki jo je sprejela tožena stranka, bila vezana na "začasno razporeditev" ali določbo aneksa "o prehodu delavcev za nedoločen čas", ampak je vezana samo "na iztek del, ki so podlaga za prehod delavcev" v G.. Zato že samo napačna razlaga določil sporazuma, na katerem posredno ali neposredno temelji večina spornih prenehanj delovnih razmerij tožnikov in za kasneje sprejete obveznosti, ki sta jih enako v obrazložitvah sodb zavzeli obe sodišči, pripelje do ugotovitve, da je revizija utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnike v osmih dneh sprejeti nazaj na dela in naloge, ki so jih opravljali pred razporeditvijo v podjetje G., jim omogočiti delo in jim od 15.10.1992 dalje izplačati vse obveznosti, ki izvirajo iz dela in po delu.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili pravočasno revizijo, v kateri so uveljavljali revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajali so, da sta tožena stranka in G. iz K. v letu 1991 sicer sklenili sporazum o začasnem prehodu določenega števila delavcev iz enega podjetja v drugega, pri čemer se je tožeča stranka obvezala, da bo delavce po izteku del v K. sprejela nazaj v delovno razmerje. Kasneje sprejeti aneks k sporazumu te določbe ni spreminjal, zato je bila tožena stranka dolžna tožnike sprejeti nazaj na delo, ker je podjetje v K. že septembra 1992 ustavilo dela. Poleg tega je tožena stranka z 52% ustanovitelj G. v K. in bi zato bilo treba uporabiti za rešitev spora tudi določbe mednarodnih konvencij. Predlagali so, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tožnikov ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, pred tem pa že tudi sodišče prve stopnje, zmotno uporabilo določbe aneksa k sporazumu o prehodu delavcev z dne 25.9.1991. Ta aneks je namreč spremenil samo določbo, da se začasno sodelovanje oziroma prehod delavcev spremeni v prehod delavcev in sodelovanje za nedoločen čas. Pri tem ni bila v ničemer spremenjena določba sporazuma z dne 11.7.1991 oziroma 13.7.1991, s katero se (tretji odstavek III. člena sporazuma) je tožena stranka obvezala, da bo delavce po izteku del, ki so podlaga za njihov prehod v G., sprejela nazaj v delovno razmerje, če bodo za to zainteresirani, razen če bi delavcem po njihovi krivdi ali izjavi delovno razmerje prej prenehalo. Iz sporazuma ne izhaja, da bi obveznost, ki jo je sprejela tožena stranka, bila vezana na "začasno razporeditev" (prvi odstavek II. člena sporazuma) ali določbo aneksa "o prehodu delavcev za nedoločen čas", ampak je vezana samo "na iztek del, ki so podlaga za prehod delavcev" v G.. Zato že samo napačna razlaga določil sporazuma, na katerem posredno ali neposredno temelji večina spornih prenehanj delovnih razmerij tožnikov in za kasneje sprejete obveznosti, ki sta jih enako v obrazložitvah sodb zavzeli obe sodišči, pripelje do ugotovitve, da je revizija utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Odprto ostaja vprašanje, ali je z uporabo enega materialnega predpisa sodišče lahko obrazložilo zavrnitve zahtevkov vseh tožnikov. Zato bi sodišče pred odločitvijo moralo ugotoviti, kakšen je dejanski in pravni položaj (prvostopenjsko sodišče je sicer že ugotovilo, da ta ni bil enak) vsakega od tožnikov, nato pa za vsakega posebej ugotoviti, ali so obstajali razlogi za ponovno sklenitev delovnega razmerja, in za vsakega obrazložiti, kateri materialni predpis in zakaj je bil uporabljen. V postopku ni razčiščeno, kako je lahko organ tožene stranke dne 27.6.1991 odločal na podlagi sporazuma podpisanega 11.7.1991 o prenehanju delovnega razmerja 22.7.1991. Sklep je bil enemu od delavcev vročen šele 12.8.1991. Ni ugotovljeno glede katerih delavcev je obstojal dogovor o prevzemu oziroma glede katerih je bila dogovorjena možnost njihovega sprejema nazaj v delovno razmerje (samo za tiste, ki jim je delo prenehalo na podlagi sporazuma, tudi za trajno presežne delavce, ali za vse bivše delavce tožene stranke, ki so se nato zaposlili pri G.). Ni bilo razčiščeno, ali je prišlo do izteka del v G., ali je prišlo do sprememb zaradi vojnih razmer, ali je bil sporazum res sprejet na podlagi 19. člena ZTPDR (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 4/91) in ni šlo za uporabo 20. člena ZTPDR.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je bila zavrnitev tožbenih zahtevkov materialnopravno vsaj preuranjena, saj sodišče v izpodbijani sodbi, pred njim pa že tudi sodišče prve stopnje, ni ugotovilo, ali obstoje razlogi, zaradi katerih bi bilo možno zaključevati, da tožena stranka tožnikov ni dolžna sprejeti nazaj na delo po izteku del, zaradi katerih je prišlo do sprva začasne nato pa trajne razporeditve.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker za uporabo materialnega prava še ni bilo podlage, saj ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v uvodu izpodbijane sodbe ni naveden poklic ter stalno ali začasno bivališče tožnikov, kot to zahteva drugi odstavek 338. člena ZPP. To pomanjkljivost bo sodišče moralo v novi sodbi odpraviti.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).