Jedro

Višina odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških spremeni tako, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 311.863,60 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2004 dalje do plačila, v 15. dneh, pod izvršbo; sicer se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 2.200.000,00 SIT z obrestmi, kot je to določno opredeljeno v izreku in v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne 298.035,60 SIT pravdnih stroškov z obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe se je tožeča stranka pritožila. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožnici prisojene zneske odškodnine ustrezno zviša in znova odloči o stroških prvostopenjskega postopka ter priglaša pritožbene stroške. Odškodnina, ki jo uveljavlja tožnica, je odškodnina zaradi škode, ki ji je nastala zaradi obolelosti kot posledice njenega dela pri toženi stranki v škodljivem okolju in je bila tudi postavljena diagnoza njene bolezni: plaki parietalne plevre. Zato je zahtevala odškodnino za prestane fizične bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja v znesku 2.000.000,00 SIT, zaradi duševnih bolečin kot posledice zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v znesku 1.500.000,00 SIT, za primarni in sekundarni strah ter zaskrbljenost za življenje in zdravje v znesku 3.000.000,00 SIT in povračilo stroškov za ekspertizo v znesku 20.700,00 SIT. Izvedenec je v postopku res navedel, da tožničine bolečine v prsih najverjetneje ni mogoče povezovati s plevralnimi plaki in sodišče na podlagi tega mnenja, ki temelji bolj na domnevi, ni priznalo odškodnine zaradi bolečin pod lopaticami, težkega dihanja in utrujenosti, na kar je tožnica delno tudi oprla del odškodninskega zahtevka. Že po laični logiki ima okvarjena pljučna funkcija nujno določene posledice na človekovo počutje in je tudi sicer sodišče opisane nevšečnosti v času preiskav premalo upoštevalo (klinični pregledi, rentgenska slika in CT preiskave, pregledi pljučne funkcije, krvni in biotehnični pregledi in drugo, kar je huda obremenitev za organizem in so to hude neugodnosti in nevšečnosti za tistega, ki se jim mora podvreči). Odškodnina v znesku 300.000,00 SIT je vsekakor prenizka in bi bila primerna odškodnina 800.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zavrnilo del tožničinega zahtevka, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja telesnih in splošnih življenjskih aktivnosti. Sklicevanje na mnenje interdisciplinarne komisije ni zadosten argument. Dejstvo je, da se je tožnica upokojila. Njene življenjske funkcije so postale omejene, torej zmanjšane. Poslabšalo se je tudi gmotno stanje in navzočnost v družbi, stiki z ljudmi, vse to vpliva na duševno stanje. Šel bi ji vsaj znesek 500.000,00 SIT odškodnine. Ne izpodbija pa prisojene odškodnine za strah (1.900.000,00 SIT). Meni pa, da ji gre tudi povračilo zneska za ekspertizo z dne 21.11.2001. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da sodišče prve stopnje pravilno tožnici ni priznalo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je izvedenec dr. D. potrdil in obrazložil, enako kot interdisciplinarna komisija strokovnjakov, da zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi bolezni ni. Plaki ne povzročajo ne subjektivnih in ne funkcionalnih težav, ne gre zgolj za domnevo izvedenca v tej pravdi, pač pa že za splošno znano dejstvo. Odškodnina v višini 2.200.000,00 SIT je pravična odškodnina za posamične oblike negmotne škode oziroma v celoti, pritožbo naj zato pritožbeno sodišče zavrne ter priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnica zahteva plačilo odškodnine. Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno podani pogoji protipravnosti (škodnega dejanja), škode, vzročne zveze in krivde. Škodo mora dokazati tožeča stranka. Zato ne vzdrži argumentacija v pritožbi, da sodišče ugotovitev, da bolečin v prsih, ki jih navaja tožnica, ni mogoče povezovati s plevralnimi plaki, temelji na domnevah izvedenca. To, da zaradi azbestne bolezni trpi tožnica bolečine, bi morala tožnica dokazati. Ta dokaz ji v postopku ni uspel. Ugotovljeno je tudi, te ugotovitve sodišča pa temeljijo na strokovnih ugotovitvah in mnenju izvedenca, da pri tožeči stranki zmanjšanja življenjskih funkcij ni. Če torej življenjske aktivnosti tožnice niso zmanjšane, ni upravičena do odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in so zato tudi pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Glede na ugotovljena dejstva, posledice, ki jih zaradi azbestne bolezni trpi tožnica, je po oceni sodišča druge stopnje odmerjena odškodnina za telesne bolečine v primernem znesku to je v znesku 300.000,00 SIT, ko tožnica niti ni podvržena invazivnim preiskavam, in je tudi ugotovljeno, da pri tožnici sicer lahko pride do razvoja drugih težjih, z azbestom povezanih bolezni, a je to malo verjetno, obstoji le možnost, po drugi strani pa je po presoji sodišča druge stopnje celokupna odškodnina v znesku 2.200.000,00 SIT primerna, upoštevano je tako načelo individualizacije odškodnine kot objektivne pogojenosti odškodnine in ta odškodnina ne odstopa navzdol v primerjavi s primerljivimi primeri v sodni praksi, upoštevana so tudi merila iz člena 200. in 203. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), oziroma sedaj iz 179. in 182. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Delno je utemeljena le pritožba v delu, ko trdi, da je tožnica upravičena do povračila stroškov za ekspertizo, za kar je pred pravdo plačala 20.700 SIT. Gre za stroške ekspertize pred pravdo, ki so bili potrebni, saj je zdravnik specialist na zahtevo lečeče zdravnice podal mnenje, da gre za azbestno bolezen. Ker gre za izdatke zaradi postopka in s tem lahko le za pravdne stroške (151. čl. ZPP), to ni škoda (tožeča stranka je ta znesek uveljavljala kot samostojen tožbeni zahtevek), zato je upravičena do povračila tega zneska kot pravdnih stroškov, v okviru uspeha v pravdi (66,80%), torej še do povrnitve 13.828 SIT. Sodišče druge stopnje je zato v tem obsegu pritožbi ugodilo in odločbo o stroških spremenilo, sicer pa neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu, saj tudi kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ni zasledilo (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari ni uspela, le delno zoper odločbo o stroških, zato sama trpi pritožbene stroške, tudi tožena stranka mora sama trpeti stroške sestave odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (154., 155. in 165. čl. ZPP).