Jedro

Ker je bila tožnica v spornem obdobju kot invalid III. kategorije invalidnosti zmožna za delo z omejitvami po odločbi o invalidnosti, je tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 1. 4. 2011 in odločba št. ... z dne 8. 3. 2011 in se ugotovi, da je bila od 10. 3. 2011 do 27. 3. 2011 začasno nezmožna za delo kot invalid III. kategorije invalidnosti.

Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da napaka, ki jo je storila njena lečeča zdravnica ne more biti razlog za zavrnitev njenega tožbenega zahtevka. Pravno je zgrešeno opiranje na medicinsko dokumentacijo ob številnih boleznih, ker sodišče nima medicinskega znanja za takšno postopanje. Zato bi moralo izvesti dokaz z izvedencem za pravilno in zakonito sodbo. Opustitev predlaganega dokaza pomeni bistveno kršitev določb postopka in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo definirala svoj tožbeni zahtevek in priznanje bolniškega staleža od 10. 3. 2011 do 27. 3. 2011 zaradi prebavnih težav. V zvezi z razlogi za podaljšanje bolniškega staleža je bila na glavni obravnavi zaslišana tožničina osebna zdravnica. Medicinska dokumentacija pa ne izkazuje potrebe po bolniškem staležu. Predlaga zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami dodatno poudarja naslednje.

Začasna nezmožnost za delo je pogojena z zdravstvenim stanjem zavarovanca. Postopek in pristojnost za ugotavljanje zdravstvenega stanja in medicinskih razlogov ter s tem v zvezi začasno nezmožnost za delo, določa Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s sprem., v nadalj. ZZVZZ) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s sprem., v nadalj. Pravila). Zagotavljanje začasne nezmožnosti za delo za čas do 30 dni je glede na določbo 80. člena ZZVZZ, pristojen izbrani lečeči zdravnik, nad 30 dni pa glede na določbo 81. oziroma 82. člena ZZVZZ v zvezi s pravili, imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija.

Opisano postopanje je potekalo tudi v konkretnem sporu, ko je v predsodnem postopku o sporni zadržanosti od dela nazadnje odločila zdravstvena komisija z odločbo z dne 1. 4. 2011, ki jo tožnica s tožbo izpodbija, pred tem pa imenovani zdravnik z odločbo z dne 8. 3. 2011 in sta predmet presoje v tem postopku (63. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem., v nadalj. ZDSS-1).

Imenovani zdravnik je z odločbo z dne 8. 3. 2011 odločil, da je tožnica od 23. 2. 2011 do 9. 3. 2011 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Od dne 10. 3. 2011 dalje pa je zmožna za delo kot invalid III. Kategorije invalidnosti, izključno za dela z omejitvami po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 18. 9. 2008 s polovico delovnega časa. Z odločbo z dne 1. 4. 2011 pa je zdravstvena komisija takšno odločitev imenovanega zdravnika potrdila in zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper citirano odločbo. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito in tožničin tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bila od 10. 3. 2011 do 27. 3. 2011 začasno nezmožna za delo kot invalid III. kategorije invalidnosti, zavrnilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. V konkretnem primeru se je pri tožnici, ki je bolniški stalež nastopila 23. 1. 2011 30 dan iztekel 22. 2. 2011. Tožničina osebna zdravnica je sicer res predlog za podaljšanje bolniškega staleža imenovanemu zdravniku podala dne 2. 3. 2011, vendar pa je imenovani zdravnik ne glede na to, ocenjeval tožničino začasno delazmožnost v okviru svoje pristojnosti od 23. 2. 2011 dalje, to je za obdobje nad 30 dni in ocenil, da je tožnica od 23. 2. 2011 do 9. 3. 2011 zaradi bolezni začasno nezmožna za delo, od 10. 3. 2011 pa zmožna za delo v okviru ugotovljene III. kategorije invalidnosti, s polovičnim delovnim časom.

Navedeno pomeni, da ne v predsodnem in ne v sodnem postopku dejstvo, da je tožničina lečeča zdravnica predlog za podaljšanje vložila 2. 3. 2011, na oceno tožničine začasne nezmožnosti za delo ni v ničemer vplival. Sodišče je sicer citiralo določbo 235. člena Pravil, vendar pa nanjo ni oprlo svoje odločitve, saj je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da pri tožnici začasna nezmožnost za delo od 10. 3. 2011 ni utemeljena, ker njeno zdravstveno stanje ni bilo takšno, da ne bi bila zmožna za delo s skrajšanim delovnim časom, ne pa zato, ker je tožničina lečeča zdravnica predlog za podajo bolniškega staleža podala 2. 3. 2011. Za zaključek, da tožnica od 10. 3. 2011 do 27. 3. 2011 ni bila začasno nezmožna za delo, je sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih imelo dovolj podlage, to je v medicinski dokumentaciji oziroma izvidih posameznih specialistov ter izpovedi njene lečeče zdravnice.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnici njena osebna zdravnica bolniški stalež odprla dne 23. 1. 2011 zaradi prebavnih težav in nato iz teh razlogov predlagala podaljšanje bolniškega staleža. K predlogu je osebna zdravnica predložila izvid gastroenterologa z dne 6. 1. 2011, pri katerem je bila tožnica pregledana zaradi občasnih bolečin po trebuhu ter meteorizma, navajala pa je tudi kronično utrujenost. Gastroenterolog pri pregledu dne 6. 1. 2011 v statusu ni ugotavljal večjih odstopanj. Ultrazvok z dne 1. 2. 2011 pa je pri tožnici pokazal blago steatozo jeter ter holesterinske konkremente žolčnika.

Na podlagi takšnih izvidov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožnici ne gre za takšno zdravstveno stanje in težave, da bi specialisti ugotavljali potrebo po bolniškem staležu. Razen tega je pravilno poudarilo, da ima tožnica diagnosticiranih več bolezni, ki pa očitno v času, ko je bil podan predlog za podaljšanje bolniškega staleža niso bile akutne, saj je njena osebna zdravnica predlagala podaljšanje bolniškega staleža zaradi prebavnih motenj, in kot je izpovedala, ugotovljeni žolčni kamni in predlagana terapija ne predstavljajo razloga za bolniški stalež.

Po določbah ZPP, ki se glede na določbo 19. člena ZDSS-1 za postopek pred temi sodišči subsidiarno uporabljajo, sodišče izvede dokaze z izvedenci, vendar samo, če je njihovo strokovno znanje potrebno za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva (243. člen ZPP). Če pa je dejstvo, v konkretnem primeru zdravstveno stanje tožnice, dovolj razjasnjeno z drugimi dokazi, konkretno z zaslišanjem njene osebne zdravnice, ki je tudi dovolj temeljito, ni potrebe za postavitev izvedenca. Zato ni podlage za pritožbeno stališče, da je pravno zgrešeno opiranje na medicinsko dokumentacijo ob številnih boleznih, ker sodišče nima medicinskega znanja za takšno presojo. Sodišče prve stopnje namreč ni oprlo svoje odločitve zgolj samo na medicinsko dokumentacijo, ampak tudi na strokovno prepričljivo izpoved tožničine osebne zdravnice, ki temelji na njenih ugotovitvah in je hkrati skladna s predloženimi izvidi.

Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo in kot pravilni in zakoniti potrdilo izpodbijani odločbi toženca z dne 8. 3. 2011 in z dne 1. 4. 2011. Iz enakih razlogov pa je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.