Jedro

Odškodnina za strah je pravno priznana samo kot pretekla škoda. Bodoči strah ni pravno priznana škoda, razen če je tako intenziven, da preide v tiste posledice poškodbe, ki jih pravni red označuje kot duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba v kolikor je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženo stranko obvezalo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v višini 2.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 12.11.2002 do 27.6.2003 z obrestmi po predpisani meri zamudnih obresti od 28.6.2003 dalje ter mu povrniti pravdne stroške v višini 97.421,00 SIT, vse v 15-tih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je pri tožniku psihično stanje v zvezi s strahom zaradi poklicne bolezni bistveno poslabšalo, kar predstavlja novo škodo, zato mu je priznalo odškodnino za strah v znesku 2.000.000,00 SIT. Ni pa priznalo tožniku odškodnine za fizične bolečine, kajti ugotovilo je, da ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja v smislu pojačanih telesnih bolečin, težkega dihanja, kar bi bilo mogoče opredeliti kot novo škodo.

Zoper to sodbo se je v delu, v kolikor je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožila tožena stranka. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, v posledici tega pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Odločitev o tem, da je tožnik upravičen do odškodnine iz naslova strahu, je prvostopno sodišče oprlo na mnenje izvedenke dr. T., iz katerega naj bi izhajalo, da naj bi do sedanjega anksiozno-depresivnega stanja pri tožniku prišlo zadnja tri ali štiri leta. Tožena stranka ne osporava, da je dr. T. strokovnjakinja na svojem področju, vendar po mnenju tožene stranke še tak strokovnjak ne more priti do takšnih zaključkov, kot je prišla izvedenka, na podlagi enega pogovora s človekom, ki ga je prvič videla. Izvedenka lahko domneva, kakšno je bilo psihično počutje tožnika leta 1987 in kdaj se mu je psihično stanje bistveno poslabšalo, ne more pa tega po mnenju tožeče stranke trditi s stopnjo verjetnosti. Dejstvo je, da je izvedenka povzela le svoje mnenje iz pripovedovanja tožnika, ker drugega ni imela na razpolago. V kolikor bi tožnik imel anksiozno-depresivne motnje že zadnja tri ali štiri leta bi poiskal pomoč zdravnika specialista, ali pa bi to svoje počutje omenil svojemu lečečemu zdravniku. V zdravstvenemu kartonu splošne prakse, razen občutka težkega dihanja ob naporu ni zapisal o simptomih, ki bi jih bilo moč povezovati z azbestno boleznijo. Gre zato, da bi tožnik iskal ali potreboval zdravljenje psihičnih težav, pričakovati pa bi bilo, da bi svoje težave, ki bi jih znal obširno razložiti, tako sodišču kot izvedenki pri svojem lečečem zdravniku vsaj omenil. Tožena stranka tudi ne verjame tožniku v delu, ko navaja, da je obremenjen s svojim zdravstvenim stanjem tudi zato, ker že 50 let kadi 15 cigaret na dan. Kadi še danes, čeprav mu je bilo s strani zdravnikov že večkrat svetovano, da popolnoma opusti kajenje. Skratka tožnikovo ravnanje ni v skladu z njegovimi izjavami, saj sam ne naredi nič za svoje zdravje. Psihično slabo počutje pri tožniku je sigurno povezano tudi s funkcijskim deficitom tožnika, h kateremu pa je verjetno prispevalo tudi kajenje.

Pritožba je utemeljena.

Ne sicer v delu, ko zgolj polemizira z mnenjem izvedenke dr. M.T., katero je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno in ga tožena stranka, ki ni strokovnjak, ne more izpodbiti z povsem laičnimi pripombami. Pritrditi pa je mogoče pritožbi, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zaradi tega tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava. Tožnik je v tem postopku uveljavljal poleg odškodnine za fizične bolečine tudi odškodnino za psihične bolečine, ki so povezane z azbestno boleznijo. Zatrjeval je, da se zaradi bolezni čuti prizadetega, kar mu povzroča travme, razdražljivost in depresijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnikovo psihično stanje od leta 1999 poslabšalo, kar izhaja iz mnenja izvedenke dr. M.T. Ta je namreč ugotovila, da je tožnik postal preokupiran zaradi svoje bolezni in tesnoben, depresiven, vase zaprt in nespečen. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da se je tožnikovo psihično stanje v zvezi s strahom zaradi poklicne bolezni bistveno poslabšalo, kar predstavlja novo škodo, ki s poravnavo iz leta 1987 ni bila zajeta, zato mu je priznalo odškodnino za strah. Po mnenju pritožbenega sodišča pa le objektivno dejstvo poslabšanja psihičnega stanja ne zadošča za prisojo odškodnine, kajti to samo po sebi še ne pomeni nove škode, posebej pa to ne pomeni škode za strah, kot jo je opredelilo sodišče prve stopnje. Odškodnina za strah je pravno priznana samo kot pretekla škoda. Bodoči strah ni pravno priznana škoda, razen če je tako intenziven, da preide v tiste posledice poškodbe, ki jih pravni red označuje kot duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tako vrsto škode pa je tožnik tudi zatrjeval. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je pri tožniku šlo za intenziven, trajen strah, ki ga izvedenka priznava, vendar pa, ali gre pri tožniku za tako intenzivnost, da pomeni že trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo. Na to vprašanje izvedenka ni odgovorila. Prav tako pa tudi tožnik v tej smeri ni bil zaslišan. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov moralo pritožbi tožene stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je pri tožniku od leta 1999 dalje prišlo do nove škode in to zato, ker naj bi psihično stanje tožnika preraslo v tiste posledice poškodbe, ki bi pomenile trajno zmanjšanje življenjskih sposobnosti. Če je do tega prišlo, je tožnik do odškodnine za novo škodo upravičen, v nasprotnem primeru pa ne.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).