Jedro

Tožnik sicer ni uspel z delom zahtevka, to je s priznanjem časovne razbremenitve pri delu (v zvezi z ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti), vendar je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so potrebne dodatne omejitve v zvezi z delom in ker teh omejitev izpodbijani odločbi nista vsebovali, utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi ter tožniku priznalo pravico do premestitve z dodatnimi omejitvami pri delu. Tožnik je tako z delom svojega zahtevka uspel v višini 50 %, zato mu je sodišče prve stopnje skladno z uspehom v postopku utemeljeno priznalo povračilo stroškov postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani stroškovni sklep v sodbi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 9. 2013 in št. ... z dne 20. 5. 2013. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 27. 2. 2013 dalje in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja izmenoma stoje in sede, z ročnim premeščanjem bremen do največ 10 kg, s hojo le po ravnem terenu, z delom pod višino ramen z levico in brez dela na višini ter lestvi, ne nočno delo in ne delo preko osmih ur, s polnim delovnim časom. Toženi stranki je naložilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe in odločilo, da je delodajalec dolžan tožniku zagotoviti pravico do premestitve (I. - IV. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku v višini 239,86 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper stroškovni sklep (V. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče toženi stranki ne bi smelo naložiti obveznosti povračila stroškov postopka. Neuspeh tožene stranke je neznaten. Tožnik je namreč vtoževal pravico do dela s krajšim delovnim časom in to je bil edini ratio vložene tožbe. Sodišče prve stopnje je poseglo v izpodbijano dokončno odločitev zgolj v delu dveh dodatnih razbremenitev v okviru iste kategorije invalidnosti in istega vzroka ter v okviru že priznane pravice do premestitve na drugo delo s polnim delovnim časom. Sodišče niti ni ugodilo nobenemu delu tožbenega zahtevka in sicer glede vsebine vtoževane pravice. Ker je neuspeh tožene stranke neznaten, bi moralo sodišče skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločiti, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka. Podredno pa v kolikor bi šlo za določen uspeh tožnika, pa bi le-ta lahko znašal največ 12,5 %. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani stroškovni sklep spremeni tako, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka oziroma podredno, da obveznost tožene stranke zniža. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo niti materialnega prava niti postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 9. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 5. 2013. Tožnik je s tožbo izpodbijal omenjeni odločbi ter uveljavljal, da se mu poleg že priznanih omejitev prizna tudi časovna razbremenitev pri delu. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku ugotovilo, da sta bili odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti, zato ju je odpravilo. Sodišče ugotavlja, da časovna razbremenitev ni potrebna, potrebni pa sta dve dodatni omejitvi pri delu. Tožnika je zato razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 27. 2. 2013 dalje in mu priznalo pravico do premestitve z že določenimi in na novo priznanimi omejitvami pri delu s tem, da delo opravlja s polnim delovnim časom. Glede priglašenih stroškov pa je odločilo, da je tožnik s svojim zahtevkom uspel v višini 50 %, zato mu je priznalo stroške v višini 239,86 EUR. Glede na pritožbo je sporna zgolj stroškovna odločitev.

6. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, kjer je določeno, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

7. Tožnik res ni uspel z delom zahtevka, torej s priznanjem časovne razbremenitve, vendar pa s tem, ko je sodišče ugotovilo, da so potrebne dodatne omejitve v zvezi z delom in ker teh omejitev izpodbijani odločbi nista vsebovali, je utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi in tožniku priznalo pravico do premestitve z dodatnimi omejitvami pri delu. V tem primeru pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik z delom svojega zahtevka uspel, in sicer po oceni sodišča prve stopnje v višini 50 %. Pritožbeno sodišče s tako oceno soglaša, saj glede priznavanja stroškov ne odstopa od ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča. 8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje.