Jedro

Namen izključitvene tožbe je v tem, da se sankcionirajo grobe kršitve sosedskega sožitja, zaradi katerih je življenje v bloku nevzdržno. Zato je ocena sodišča prve stopnje in zaključek, da kršitev (neplačevanje skupnih stroškov) sicer pomeni moteč faktor za ostale etažne lastnike, ne dosega pa stopnje nevzdržnosti, pravilna.

Izrek

Pritožbe tožečih strank se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke same nosijo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba toženih strank se zavrže. Toženi stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek 125 tožnikov, ki jih zastopa Skupnost etažnih lastnikov, proti tožencema, sostanovalcema, zaradi izključitve iz etažne lastnine. Tožečim strankam je naložilo povrnitev stroškov toženih strank. Zaključilo je, da je skupnost etažnih lastnikov, ki jo zastopa njen predsednik, aktivno legitimirana za vložitev tožbe po 123. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), da je bila v času vložitve tožbe in na dan izdaje sodbe vpisana v sodni register kot pravna oseba, da do vzpostavitve etažne lastnine v zemljiški knjigi še ni prišlo, da pa gre za dejansko etažno lastnino, saj je posamezen etažni lastnik izključni lastnik posameznega dela zgradbe in solastnik skupnih delov. Zato je tudi pri dejanski etažni lastnini možno smiselno uporabiti institut izključitvene tožbe po 123. členu SPZ in po 52. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi formalni pogoji za vložitev tožbe, da toženca v vseh letih bivanja v bloku iz naslova obveznosti obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske hiše nista plačala ničesar in da je tožeča stranka plačilo nekaterih računov zahtevala v izvršilnih postopkih in v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je presojalo ali je izključitvena tožba ukrep, ki je sorazmeren glede na kršitev glede na to, da je namenjena najhujšim kršitvam sosedskega sožitja in da je to skrajni ukrep. Zaključilo je, da imajo tožeče stranke na razpolago druga sredstva za izterjavo neplačanih zneskov, zato tako strog ukrep ne bi bil sorazmeren s kršitvijo.

Tožniki so vložili pravočasno pritožbo, v kateri navajajo, da uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očitajo napačne materialnopravne zaključke o tem, da ukrep izključitvene tožbe ni ustrezen s stopnjo kršitve. Ker gre za relativno nov pravni institut je oportuno upoštevati pravna mnenja in argumente iz primerjalno pravne teorije in sodne prakse. Opozarja na razliko med navadno solastnino in skupnostjo pri etažni lastnini. Opozarja tudi, da je primarni cilj izključitvene tožbe preprečitev bodočih motenj v skupnosti etažnih lastnikov z onemogočanjem prihodnjih grobih kršitev, ne pa sankcioniranje preteklih kršitev. Z izključitveno tožbo ni mogoče doseči plačilo obveznosti vzdrževanja in obratovanja za nazaj kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, zato je tudi zmoten zaključek sodišča, da bi tožeče stranke morale pred vložitvijo te tožbe s tožbo zahtevati plačilo ali vložiti izvršbo za plačilo neplačanih obveznosti. Meni, da je sodišče zmotno razumelo določbi 123. člena SPZ in 52. člena SZ-1, ko je cilj izključitvene tožbe videlo v plačilu zaostalih obveznostih vzdrževanja in obratovanja. Glede na to pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj sodišče ni upoštevalo bistvenih navedb, in sicer da je skupnost s toženima strankama postala nevzdržna zaradi njunega trajajočega ravnanja, to je zaradi neplačevanja skupnih stroškov od leta 2003 dalje oziroma od naselitve v stanovanju na naslovu M. u. ... Toženi stranki s temi kršitvami ne nameravata prenehati, kar sta sami potrdili. Zato pritožniki menijo, da gre za grobo kršitev temeljnih pravil sosedskega sožitja in dolžnosti po pogodbi o medsebojnih razmerjih. Zato so toženca tudi pozvali, da te kršitve v roku 45 dni odpravita in da se v bodoče vzdržita ponovnih kršitev. Torej gre za kontinuiteto in še vedno trajajoče kršitve, ki jih toženca nočeta odpraviti. To pa so tožeče stranke navajale kot dejansko podlago svojega zahtevka, ne pa zgolj preteklo nedopustno ravnanje toženih strank. Sodišču očita, da iz obrazložitve sodbe ni jasno razvidno, ali je sodišče pri dokazni oceni navedb o zatrjevanih nepravilnostih pri preteklem obračunavanju obveznosti etažnih lastnikov upoštevalo predloženo poročilo družbe L. d.o.o., ker iz razlogov sodbe to ni jasno razvidno. Ker je sodišče v razlogih sodbe navedlo, da med pravdnimi strankami ni sporno, da toženi stranki plačila obveznosti nista opravili, ker sta smatrali, da so izračuni solastniških deležev nepravilni in ker je prihajalo do razhajanj v bruto in neto površinah stanovanja, zaključujejo, da sodišče tega poročila ni upoštevalo kot dokaz. Kot nesporno dejstvo je mogoče šteti le, da so se v preteklosti dogajale določene nepravilnosti pri izračunih obveznosti, ki pa so bile majhne, kar so potrdile tudi vse tožeče stranke. Če sodišče ni upoštevalo poročila družbe L. z dne 18. 11. 2008, to dejstvo predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj se jim je s tem onemogočilo učinkovito in argumentirano uveljavljanje pravice do pravnega sredstva. Tudi ne držijo zaključki sodišča prve stopnje o tem, da med njimi ni bilo sporno to, da toženi stranki nista plačevali zaradi nepravilnih izračunov, saj tožeče stranke tega niso nikoli zatrjevale. Vedno so trdile, da je bil to zgolj izgovor toženih strank. Toženi stranki sta določene nepravilnosti pri izračunavanju zlorabljali za svojo kršitev, čeprav se je tekom postopka ugotavljalo, da so bile pomote le v majhnih zneskih. Zato je sodišče glede tega napačno zaključilo, da takšno dejstvo ni sporno. Izpodbijajo tudi zaključke sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče navedlo, da Skupnost etažnih lastnikov G. pri obravnavanju obveznosti toženih strank ni ravnalo z zadostno mero skrbnosti, zlasti ker se od nje zahteva skrbnost v višji meri. Menijo, da ne gre za poklicno opravljanje dejavnosti upravljanja stavbe, zato je aplikacija skrbnosti iz drugega odstavka 6. člena OZ najmanj vprašljiva. Sicer pa je tudi ravnanje toženih strank v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja nasproti ostalim etažnim lastnikom. Popolna ignoranca in neizpolnjevanje obveznosti toženih strank neposredno vpliva na vse preostale etažne lastnike, ki so člani pravne osebe skupnosti lastnikov in solidarno odgovorni za dolgove te pravne osebe. Ker večina etažnih lastnikov meni, da takšna odgovornost obstoji, so na zboru 25. 3. 2009 sprejeli sklep o pokrivanju zaostalih obveznosti, ki so nastale v veliki meri tudi zaradi neizpolnitve obveznosti toženih strank. Pritožniki tudi menijo, da so izrabili edino pravno sredstvo, s katerim lahko po veljavnem pravu zaščitijo svojo lastninsko pravico, etažno lastnino. Kršitev toženih strank je takšna, da nimajo nobene druge možnosti, da v bodoče le-to odpravijo, saj tožene stranke zanikajo kakršnokoli obveznost, zato so te kršitve prav gotovo tako hude, da opravičujejo vložitev izključitvene tožbe. Gre za najhujše kršitve, saj tožeče stranke nimajo nobenih možnosti, razen, da neprestano vlagajo tožbe. Zato je sodišče prve stopnje napačno in protispisno zaključilo, da tožeče stranke niso predložile nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da bi toženi stranki ustrezno opominjale na plačilo obveznosti oziroma jo opozarjalo. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa vidijo v tem, ker sodišče ni upoštevalo načela odprtega sojenja in z aktivno vlogo v pravdnem postopku pomagalo tožečim strankam. Materialno procesno vodstvo je izvedlo le na izrecen poziv tožečih strank na naroku za glavno obravnavo, ko je tožnikom povedalo, da se bo ukvarjalo vključno z izključitveno tožbo in da višina posameznih terjatev ni pomembna. V sodbi pa je sodišče posameznim izračunom in s strani toženih strank zatrjevanih odstopanj pripisalo odločilen pomen, ko je nanje navezalo posebno obveznost skupnosti etažnih lastnikov. Tako je tožnike spravilo v zmoto, da to dejstvo ni pomembno. Če bi jim sodišče tekom postopka razkrilo svoje stališče o potrebi po argumentiranem odgovoru toženima strankama bi pojasnili, da je Skupnost etažnih lastnikov G. I. na vse ugovore v zvezi z nepravilnostmi oziroma nejasnostmi toženih strank, odgovorila v svojih pripravljalnih vlogah v pravdni zadevi II P 970/2009 ter predvsem na naroku za glavno obravnavo. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in da se sodbo okrožnega sodišča spremeni tako, da se ugodi primarnemu oziroma podrednemu zahtevku tožečih strank, ali pa da se pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Toženi stranki vlagata pravočasno pritožbo, v kateri na dolgo in široko razglabljata o procesnih kršitvah sodišča: glede umika tožbe zoper S. P. glede dejstva etažne lastnine, glede zaključkov sodišča o tem, da gre v konkretnem primeru za dejansko etažno lastnino. Menita, da bi stranke morale nastopati kot nujni enotni sosporniki in sodišču v tem delu očitata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v zvezi z nujnim enotnim sosporništvom sodba nima razlogov. Sodišče bi po mnenju toženih strank moralo tožbo zavreči, ali pa zavrniti zahtevek na drugačni pravni podlagi. Zato predlagajo, da sodišče sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek primarno zavrže ali pa, da se odloči tako, kot je že odločilo, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka z nagrado za pritožbeni postopek v višini 1.748,80 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR, 20 % DDV, za sodne takse in zvišanih 30 % za zastopanje več oseb. Pritožbi pa sta predložila tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks, sklicujoč se na invalidnega otroka, nezaposlenost toženke … S posebno vlogo pa sta toženca vložila tudi odgovor na pritožbo, za katerega prav tako zahtevata povrnitev stroškov za nagrado odgovora na pritožbo v višini 1.830,10 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR, za zastopanje več oseb še 555,12 EUR, z 20 % DDV in z povrnitvijo sodnih taks.

Pritožba tožečih strank ni utemeljena, pritožba toženih strank pa ni dovoljena.

O pritožbi tožečih strank Pravno podlago za presojanje pogojev za izključitveno tožbo določata SPZ v 123. členu, v poglavju omejitve etažne lastnine pa SZ-1 v 52. členu. Izključitvena tožba pomeni po svoji naravi prisilen odvzem lastninske pravice, saj se z njo proda delež lastnika, ki grobo krši temeljno pravilo sosedskega sožitja ali svoje dolžnosti po pogodbi o medsebojnih razmerjih, tako da je skupnost z njim nevzdržna. Zato je izključitvena tožba skrajni ukrep za najhujše kršitelje sosedskega sožitja, ko drugo sredstvo ne pomaga več.(1) Torej ne gre za kakršnokoli kršitev, ampak za grobo kršitev temeljnih pravil sosedskega sožitja ali dolžnosti po pogodbi o medsebojnih razmerjih, ki pomeni nevzdržno skupnost. Zato je treba vsako dokazano kršitev presojati z vidika zagrožene posledice, prisilne prodaje, ki pomeni odvzem lastninske pravice. Bistvo lastninske pravice je v njeni neomejenosti, omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja pa lahko določi le zakon (SPZ člen 37). Res je etažna lastnina posebna oblika lastninske pravice (lastnina na posameznem delu stavbe in solastnina skupnih delov, člen 105 SPZ), ki na skupnih delih zahteva poseben režim, kar pomeni, da mora med etažnimi lastniki obstajati sožitje in zavest po spoštovanju le-tega, kot tudi do obveznosti plačila stroškov, ki izhajajo iz solastninske pravice na skupnih delih (SPZ člen 115, 30. člen SZ-1), vendar pa je kljub temu treba presojati kako hudo neka kršitev vpliva na to sožitje.

Dejstvo, da za to stanovanjsko stavbo še ni bila oblikovana etažna lastnina na način, ki ga določa 107. člen SPZ, ni bilo sporno. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je potrebno pravno varovati tudi tako imenovano “dejansko” etažno lastnino, kljub dejstvu, da je za nastanek etažne lastnine po SPZ potrebno skleniti ali pravni posel ali pa nastane z odločbo sodišča, v vsakem primeru pa z vpisom v zemljiško knjigo. Nevzdržno bi namreč bi bilo, da bi v primeru kot je konkretni, in ob tem, ko so posamezna stanovanja že po prejšnjih predpisih vknjižena kot etažna lastnina, da v primeru hude kršitve večina etažnih lastnikov ne bi moglo vložiti takšne tožbe. Zato so po mnenju pritožbenega sodišča zaključki sodišča prve stopnje o uporabi določbe člena 123 SPZ tudi v konkretnem primeru, pravilni.

Sodišče prve stopnje je odločitev obrazložilo s tem, da toženca kot lastnika stanovanja na M. 10, h kateremu spadajo tudi skupni prostori, vse od pridobitve lastninske pravice pa do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, nista plačevala del stroškov, ki se nanašajo na njun solastni delež skupnih prostorov. Tega toženca nista niti zanikala; še več, tekom postopka sta dala jasno vedeti, da teh stroškov ne bosta plačevala. V vseh teh letih (od leta 2003) sta plačala le tisto, kar je bilo prisilno izterjano. Zato pritožbeno sodišče razume jezo in nemoč ostalih etažnih lastnikov, saj gre za nekorekten odnos tožencev, če že ne brezobziren, saj zavestno kršita tiste določbe SPZ, ki vsem lastnikom stanovanja nalagajo obveznost plačila stroškov na skupnih delih. Vendar pa ima sodišče prav, ko navaja, da so imele tožeče stranke možnost te stroške izterjati, enako možnost pa imajo tudi v bodoče. Pri tem pa je sodišče pravilno in v razumni meri upoštevalo tudi dejstvo delno neurejenih razmerij pri določanju skupnih delov in razmejitvi stroškov. Sicer pritožniki pravilno opozarjajo na to, da zaradi netočnosti podatkov toženci niso bili upravičeni odklanjati vsakršno plačilo, vendar pa je ravno namen etažne lastnine, da se natančno in po vnaprejšnjih pravilih igre uredijo medsebojna razmerja, ki tudi vsem nudijo popolno varstvo in iz katerih izhajajo natančno določene pravice (sporazum o delitvi ali sodna odločba, pogodba o medsebojnih razmerjih – člen 116, ki natančno opredeli stroške in obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike …).

Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo vidijo v tem, da sodišče ni dokazno ocenilo predloženo poročilo družbe L. d.o.o. z dne 18. 11. 2008 in da je bilo nesporno le, da so se pri obračunavanju dogajale določene nepravilnosti pri izračunih obveznosti, ki pa so bile “minorne”. Vendar takšna kršitev ni podana. Če tudi sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo tega poročila, takšna kršitev ni vplivala na pravilno odločitev. Materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje temeljijo na dokazni oceni, da kršitev, ki jo uveljavljajo tožniki, ne predstavlja tako grobe kršitve niti takšne nevzdržnosti, ki bi opravičevale ukrep prisilne prodaje. Zato pa ni pomembno pritožbeno zatrjevano dejstvo, še posebno ne, ker bi že po splošnih pravilih civilnega prava morala toženca plačevati nesporni del stroškov, kar pa je sodišče prve stopnje tudi jasno dalo tožencema vedeti (točka 28 sodbe).

Velik del pritožbenih navedb se nanaša na očitke sodišču prve stopnje o tem, da se je preveč ukvarjalo s preteklimi kršitvami tožencev in da tožnikovih trditev ni presojalo v luči prihodnjih grobih kršitev. Vendar pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni navedlo niti ni štelo, da je izključitvena tožba ukrep, s katerim naj bi se doseglo plačilo obveznosti za nazaj; hotelo je le povedati, da se lahko etažni lastniki pred ravnanjem tožencev branijo z drugimi, milejšimi sredstvi, predvsem s sprotno izterjavo stroškov ali z vložitvijo tožbe. Takšna sredstva pa imajo tudi za bodoče terjatve. S takšno argumentacijo pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Ni res, da je primarni cilj izključitvene tožbe v tem, da se preprečijo bodoče motnje – le-te se lahko preprečijo tudi s sprotno izterjavo dolgovanih zneskov. Namen tožbe je v tem, da se preprečijo grobe kršitve sosedskega sožitja zaradi katerih je življenje v bloku nevzdržno. Nevzdržnost pa pomeni najhujšo obliko (ko ni več mogoče zdržati). Zato so ocena sodišča prve stopnje in zaključki o tem, da ugotovljena kršitev pomeni sicer moteči faktor, ne dosega pa stopnje nevzdržnosti, pravilni. Res je moteče, da lastnik stanovanja preprosto ignorira svojo obveznost , vendar pa se da ta kršitev odpraviti na bolj sorazmeren način, kot pa je prisilna prodaja stanovanja, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo.

Ne držijo tudi pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno razumelo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo njihovih bistvenih navedb. Odnos tožencev do neplačevanja stroškov ni bil sporen, kot tudi ne dejstvo, da gre za dolgotrajno in še vedno trajajoče ravnanje toženih strank. Vse to je res, vendar pa, kot je že bilo navedeno zgoraj, je možno takšne kršitve odpravljati tudi na drug način. Zato pa niti niso pravno pomembne ugotovitve sodišča prve stopnje o nepravilnostih, ki so bile ugotovljene pri izračunavanju prispevkov, niti obširne pritožbene navedbe o tem, koliko in kdaj so opominjali tožence. Niti ni res, da je izključitvena tožba edino pravno sredstvo, kot je bilo že pojasnjeno. Čeprav je sodišče prve stopnje v sodbi res navedlo, da bi tudi tožeča stranka morala ravnati s skrbnostjo in na ugovore tožene stranke argumentirano odgovoriti in da v spisu ni izkazano takšno ravnanje, pa to dejstvo ob upoštevanju prvega dela zaključkov sodišča prve stopnje v točki 28 sodbe, ni odločilno niti bistveno za presojo. Sodišče prve stopnje je s tem le povedalo, kar pa je razvidno tudi iz dokaznega postopka, da so bile tudi pri izračunavanju prispevkov nepravilnosti. Ob tem pa je tudi sodišče prve stopnje pritrdilo tožnikom, da neplačevanje stroškov obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe v tako dolgem obdobju pomeni kršitev obveznosti toženih strank. Pritožbeno sodišče pa k temu le še dodaja, da je ravno namen etažne lastnine po SPZ v tem, da se v pogodbi o medsebojnih razmerjih določijo vse obveznosti etažnih lastnikov, da se opredelijo stroški in obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike, način uporabe skupnih delov, namen uporabe posameznih delov v etažni lastnini in da se v skladu s 106. členom SPZ določi solastniški delež na skupnih delih.

Pritožniki s pritožbo sodišču tudi očitajo, da je kršilo načelo materialnega procesnega vodstva in da tožnike ni pozvalo na dopolnitev navedb, oziroma jih celo spravilo v zmoto glede tega, katera dejstva šteje za odločilna v tej zadevi. Pri tem navaja ravnanje sodišča prve stopnje, ki je na naroku navedlo, da predmet obravnavanja ne bo morebitna višina posameznih terjatev, kar je predmet druge pravde, nato pa je tej okoliščini pripisalo odločilen pomen, ko je nanje navezalo posebno obveznost S. G. ..., da na ugovore toženih strank argumentirano odgovori. Vendar pritožniki tudi v tem delu nimajo prav, saj se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni ukvarjalo s tem, koliko sta toženca ostala dolžna in kakšni so stroški, ki jih ne plačujeta, pač pa je to dejstvo zgolj omenilo, kot je že navedeno v obrazložitvi zgoraj. Vse te okoliščine so bile obrobnega pomena, zato sodišče prve stopnje očitane kršitve ni storilo.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine in pravilno uporabilo materialno pravo, absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ni našlo. Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353). Pritožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami nosijo stroške pritožbenega postopka (ZPP čl. 165, 154).

O pritožbi toženih strank Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s tem pa odločilo v prid toženim strankam. Po četrtem odstavku 343. člena ZPP je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Prvi odstavek 343. člena ZPP določa, da se nedovoljena pritožba zavrže s sklepom.

Pritožnika v pritožbi navajata več kršitev sodišča prve stopnje, utemeljujeta, da bi moralo sodišče pritožbo zavreči, navajata pa tudi, da se ne strinjata z razlogi sodbe sodišča prve stopnje. Predpostavka dopustnosti pravnega sredstva je podana le takrat, kadar ima vlagatelj pravnega sredstva zoper sebe neugodno odločbo. Če stranka zmaga v pravdi (tožeča z ugoditvijo zahtevka tožena z zavrnitvijo) nima pritožbe zoper odločbo. Pri tem pa je važen izrek sodbe, ne pa razlogi. Ker je bil zahtevek za izključitveno tožbo zoper oba toženca zavrnjen, torej je bilo odločeno v njuno korist, pa toženca z dejstvi in predlogi, ki jih navajata v pritožbi, ne moreta imeti pravne koristi, same dejanske koristi pa pritožbeno sodišče ni dolžno presojati. Prav tako pritožbeno sodišče ni dolžno presojati njunih navedbe o tem, da se ne strinjata z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, saj je odločilen le izrek sodbe. Z zavrnitvijo zahtevka je bilo odločeno v njuno korist, zato se z kakršnokoli drugačno argumentacijo njun pravni položaj ne bi izboljšal. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedopustno zavrglo (ZPP člen 352), pri tem pa se ni bilo dolžno ukvarjati z obširnimi pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbijata obrazložitev sodbe. Prav tako pritožnika nimata pravnega interesa za to, da bi sodišče tožbo zavrglo namesto zavrnilo zahtevek, saj je zavrnitev zahtevka v njuno koristi. Če bi sodišče zahtevek zavrglo, namesto zavrnilo, bi bil izkazan njun pravni interes, saj bi bile posledice zavrženja za toženca manj ugodne.

Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato stroške pritožbenega postopka nosita sama (ZPP člena 165, 154), vključno s stroški odgovora na pritožbo, ki ni pripomogel k rešitvi zadeve.

op. št. (1): Tako sodba in sklep VSL II Cp 181/2011.