Jedro

Dodatek v višini 20 % za povečan obseg dela in obremenitev po drugem odstavku 59. člena ZSSloV je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila vlada na predlog ministrstva za posamezno formacijo. Tožnik je bil razporejen na novo formacijsko dolžnost, kjer takšen dodatek ni bil predviden, takšno delo pa je tudi dejansko opravljal. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo 20 % dodatka k osnovni plači, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2011 ter da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 10. 2011 dalje obračunati in po predhodnem plačilu davkov in prispevkov izplačati razliko v plači, to je dodatek v višini 20 % osnovne plače in dodatek v višini 19 % osnovne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka in postopka pred delodajalcem, vse v 8 dneh od izdaje prvostopenjske sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 372,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni upravičen do 20 % dodatka na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSloV, ki določa, da se lahko v skladu s tem členom osnovna plača poviša tudi pri določenih formacijskih dolžnostih, katerih opravljanje zahteva posebna znanja in povečane obremenitve, brez njihove popolnitve pa ni mogoče zagotoviti delovanja enote ali drugih enot, oborožitvenega, bojnega ali drugega vojaškega sistema. Vlada RS je 17. 12. 2009 sprejela nov sklep, po katerem je tožnik glede na formacijsko dolžnost, v katero je razporejen, izpolnjeval pogoje za 20 % povečanje osnovne plače po določbi drugega odstavka 59. člena ZSSloV in sklepa Vlade RS z dne 17. 12. 2009. Tožnik se tudi ne strinja, da ni upravičen do povečanja osnovne plače za 19 % na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSloV. Vlada RS je s sklepom z dne 19. 12. 2009 določila, da se pripadnikom Slovenske vojske na formacijskih dolžnostih v enotah, ki so predvidene za uporabo v skladu z načrti za kolektivno obrambo v okviru zavezništva, v obdobju določenem za priprave in usposabljanja po aktiviranju, plača zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev poveča za 19 % osnovne plače. Dejstvo je, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za 19 % povečanje plače. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku dodatek ne pripada, ker Vlada RS ni sprejela načrta za kolektivno obrambo v okviru zavezništva. Ni mogoče prezreti izpovedi priče A.A., ki je izpovedal, da že severnoatlantska pogodba definira kolektivno obrambo in da delovanje kolektivne obrambe poteka na podlagi vrste načrtov, podsistemov ter delovanja združenih enot. Smiselno enako sta izpovedali tudi priči B.B. in C.C. Nesporno dejstvo je, da je pritožnik do leta 2010 19 % dodatek prejemal, torej kljub temu da sodišče sedaj kot bistven razlog za nepriznanje tega dodatka navaja nesprejetje načrta kolektivne obrambe. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, glede na to, da izpodbija odločitev o glavni stvari. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva, da se mu na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. list RS, št. 68/2007 in naslednji) prizna dodatek za povečan obseg dela in obremenitev v višini 19 % in 20 % osnovne plače. ZSSloV v drugem odstavku 59. člena (povečan obseg dela in obremenitev) določa, da se pripadnikom na formacijskih dolžnostih v enotah in podenotah, ki so predvidene za uporabo v skladu z načrti za kolektivno obrambo v okviru zavezništva oziroma je njihova uporaba določena v skladu z drugimi mednarodnimi pogodbami, v obdobju, določenem za priprave in usposabljanje, plača zaradi povečanja obsega dela in zaradi posebnih obremenitev lahko poveča do 30 % osnovne plače. V skladu s tem členom se lahko osnovna plača poviša tudi pri določenih formacijskih dolžnostih, katerih opravljanje zahteva posebna znanja in povečane obremenitve, brez njihove popolnitve pa ni mogoče zagotoviti delovanja enote ali drugih enot, oborožitvenega, bojnega ali drugega vojaškega sistema. Četrti odstavek 59. člena ZSSloV določa, da o povišanju plače odloča vlada na predlog ministra.

Vlada RS je dne 17. 12. 2009 (veljavnost od 1. 1. 2010) sprejela sklep, ki v 1. točki določa, da se na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSloV pripadnikom Slovenske vojske na formacijskih dolžnostih v enotah, ki so predvidene za uporabo v skladu z načrti za kolektivno obrambo v okviru zavezništva oziroma je njihova uporaba določena v skladu z drugimi mednarodnimi pogodbami, v času določenem za priprave in usposabljanju, določenem po aktiviranju, plača zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev poveča za 19 % osnovne plače. Do dodatka v višini 20 % pa so upravičeni pripadniki Slovenske vojske v enotah in podenotah na formacijskih dolžnostih zdravnikov, pilotov, letalskih inženirjev, letalskih tehnikov, tehnikov letalcev, kontrolorjev letenja, radaristov, bombnih tehnikov, potapljačev, pirotehnikov ter specialistov v enoti za specialno delovanje.

Tožnik je bil z odločbo z dne 26. 9. 2011 razporejen na formacijsko dolžnost vojak kontrole zračnega prometa SV. Tožnik je zoper odločbo dne 2. 11. 2011 podal ugovor, o katerem tožena stranka ni odločila.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek na plačilo 20 % dodatka zavrnilo, ker je zaključilo, da do dodatka po drugem odstavku 59. člena ZSSloV ni upravičen, ker tožnik ni zatrjeval, da bi opravljal kakšna druga dela, kot tista na formacijski dolžnosti, na katero je bil razporejen, za to formacijsko dolžnost pa 20 % dodatek ni bil predviden. Dodatek v višini 20 % je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila vlada na predlog ministrstva za posamezno formacijo. Tožnik je bil z odločbo z dne 26. 9. 2011 razporejen na novo formacijsko dolžnost, kjer takšen dodatek ni bil predviden, takšno delo pa je tudi dejansko opravljal. Tako ni pravne podlage za izplačilo razlike v plači, saj je v pristojnosti delodajalca, da ovrednoti posamezna delovna mesta, zanje določi zahteve in ustrezne plačilne razrede in količnike za obračun plač. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo 20 % dodatka k osnovni plači pravilna in pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek na plačilo 19 % dodatka zavrnilo. Ugotovilo je, da sklep Vlade RS z dne 17. 12. 2009 določa le, da dodatek pripada pripadnikom Slovenske vojske na formacijskih dolžnostih v enotah, ki so predvidene za uporabo v skladu z načrti za kolektivno obrambo v okviru zavezništva, ugotovilo pa je, da Vlada RS ni sprejela načrta za kolektivno obrambo. Tožnik bi bil lahko upravičen do dodatka, v kolikor bi se štelo, da je bil pripadnik tiste formacijske dolžnosti v enoti, ki je predvidena za uporabo v skladu z drugimi mednarodnimi pogodbami, v času določenem za priprave in usposabljanje. Ta pogoj je določal tako sklep Vlade RS z dne 17. 12. 2009 (kot tudi sklep Vlade RS z dne 22. 11. 2007). Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilen zaključek, da enote, ki so aktivirane za priprave in usposabljanje za delovanje v okviru Severnoatlanske pogodbe, niso upravičene do dodatka, razen če so v načrtu kolektivne obrambe določene kot enote, predvidene za uporabo v okviru kolektivne varnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da enota, v katero je razporejen tožnik sodeluje v sistemu NATA , da je nepremestljiva ter da ves čas opravlja enake naloge ne glede na varnostno situacijo v RS ali članic zavezništva. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik do leta 2010 19 % dodatek prejemal ter da so zaslišane priče prepričljivo izpovedale, da je do ukinitve dodatka prišlo po prosti presoji tožene stranke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bistveno, da tožnik ni izpolnjeval tistih pogojev, ki jih določata drugi odstavek 59. člena ZSSloV in sklep Vlade RS glede priznanja dodatka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna.

Ker tožnik v pravdi ni uspel, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v konkretni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.