8. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-6077/00 z dne 17. 5. 2001 v zvezi z odločbo Carinarnice Koper št. P-26/1, 2/99 z dne 30. 3. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z odločbo Carinarnice je bila pritožnica spoznana za odgovorno storitve prekrška po 9. točki prvega odstavka 168. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in nasl. - v nadaljevanju CZ). Izrečena ji je bila denarna kazen ter naloženo plačilo stroškov postopka. Senat za prekrške je pritožbi deloma ugodil in denarno kazen znižal, sicer pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdil prvostopenjsko odločbo o prekršku.

2.Pritožnica izrecno izpodbija odločbo zaradi kršitve 22., 23., 25. in 28. člena Ustave. Člen 22 Ustave naj bi bil kršen s tem, ker dokazi niso bili izvajani ob navzočnosti obdolženke. Senat za prekrške naj bi pritožnici odvzel eno instanco, prav tako pa naj ne bi odgovoril na pritožbene navedbe. Člen 23 Ustave naj bi bil kršen s tem, ker naj fizična oseba ne bi bila določena za vodenje postopka; s tem naj bi prišlo v carinskem postopku do "negacije" predlagalnega načela. Razlogi odločbe naj bi bili nejasni in med seboj v nasprotju, saj naj bi bilo v odločbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih odločbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med temi listinami oziroma zapisniki. V pritožbi zatrjuje tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo procesnega in materialnega prava.

B.

3.Kolikor se pritožničine navedbe nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s storitvijo prekrška ter napačno uporabo prava, ji je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku o prekršku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno ter procesno pravo. Ta presoja je zaupana organom za postopek o prekršku, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. V skladu s 50. členom ZUstS se Ustavno sodišče omeji le na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem, pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (glej npr. sklep št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118). Takšnih kršitev pritožnica ne izkaže. Tega tudi ni mogoče očitati odločbi Senata za prekrške, ki je svojo odločitev utemeljil na zakoniti pravni podlagi in prepričljivo utemeljil vsako opredelitev do pritožbenih navedb.

4.Očitek glede kršitve 22. člena Ustave ni utemeljen. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Do očitane kršitve se je opredelil že Senat za prekrške. V obrazložitvi odločbe je podrobneje navedel pravno podlago, ki obdolženki omogoča pregledovanje spisa in uresničevanje pravice do obrambe v postopku o prekršku. Iz vpogleda v spis je Senat za prekrške ugotovil, da v prvostopnem postopku pritožnica ni zahtevala, da bi bila prisotna pri izvedbi drugih dokazov, npr. pri zaslišanju prič. Zato za kršitev pravice ne gre.

5.V čem naj bi bila kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, pritožnica z ničimer ne izkaže. Zgolj navedba, da je podana kršitev pravice, pa kršitve pravice še ne utemeljuje.

6.Pravica do pritožbe v postopku o prekršku ima svoj ustavni temelj v 25. členu Ustave. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

7.Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe pa odgovarja tudi obveznost organa, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeni organ upošteval navedene zahteve, pa mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi drugega odstavka 198. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - v nadaljevanju ZP) organ druge stopnje dolžan, da v obrazložitvi odločbe oceni pritožbene navedbe in navede kršitve materialnopravnih določb ZP ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upošteval po uradni dolžnosti. Pritožnica je pritožbo vložila, o njej pa je pritožbeni organ tudi odločil. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopne odločbe, je drugostopni organ ocenil vse navedbe v pritožbi, se do njih opredelil in svojo odločitev tudi obrazložil (stran 2 do 5 obrazložitve izpodbijane drugostopne odločbe). Zato je pritožničin očitek kršitve 25. člena Ustave neutemeljen.

8.Prav tako ni utemeljen pritožničin očitek kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Ustava v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. V konkretnem primeru je bilo sodno varstvo pritožnici ki je pravna oseba, zagotovljeno v postopku pred Senatom za prekrške, ki ga je po izrecni odločbi Ustavnega sodišča obravnavati kot del sodne oblasti (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995, Uradni list RS, št. 13/95 in OdlUS IV, 10). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 24/01 - ZP-M) v 5. členu določa, da se za sodnike za prekrške glede zakonitega sodnika smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZS) o zakonitem sodniku. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-58/95 z dne 20. 11. 1997 (OdlUS VI, 196)[1] izreklo, da je pravici do sodnega varstva zadoščeno, če so odločitve drugih organov (v tem primeru carinskega) podvržene kontroli sodišča, ki ima polno jurisdikcijo in zagotavlja jamstva po prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/95, MP, št. 7/94 - EKČP). V navedeni odločbi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da daje ZP Senatu za prekrške, ki odloča na pritožbeni stopnji, t. i. polno jurisdikcijo, saj lahko preizkusi izpodbijano odločbo tako glede pravnih kot tudi glede dejanskih vprašanj. Senat za prekrške je v obravnavani zadevi odločil v skladu z navedenimi pristojnostmi. Glede na navedeno pritožnici očitno ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

9.Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

Opomba:

Tako tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Le Compte v. Belgium, Series A No. 58-10. februar 1983.