Jedro

Ker je smisel nadzorstva psa ravno v tem, da se mu na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval, mora biti to nadzorstvo prilagojeno vsaki situaciji, ki jo je imetnik psa mogel in moral predvideti. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje bi morala prva toženka v obravnavani zadevi, ko je tožnico ogovorila in jo poklicala k sebi, predvideti, da bo tožnica k ograji pristopila. Zato bi v taki situaciji skrb za potrebno varstvo in nadzorstvo nad psom zajemala tako ravnanje prve toženke, ki bi psu skok na ograjo preprečilo. Zgolj opozorilo tožnici na nevarnost psa, ko se je slednja že približevala ograji, tudi po mnenju sodišča druge stopnje pravnemu standardu potrebnega varstva in nadzorstva psa ne zadošča.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku prve točke izreka spremeni tako, da njen izrek odslej v celoti glasi: „1. Tožene stranke so v petnajstih dneh dolžne nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 1.650,00 (tisoč šeststo petdeset 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2009 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 428,49 (štiristo osemindvajset 49/100) EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ V ostalem se pritožba zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 57,14 (sedeminpetdeset 14/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencem naložilo, da so dolžni tožnici v 15 dneh nerazdelno plačati znesek 1.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek v višini 1.450,00 EUR pa je zavrnilo (1. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna v petnajstih dneh od prejema prvostopne sodbe tožencem povrniti njihove pravdne stroške v višini 193,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev (smiselno zoper njen obsodilni del) se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujejo toženci s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti. Navajajo, da je tožbeni zahtevek tožnice neutemeljen in bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti, saj tožnica ni dokazala, da je ravnala v skladu z opozorilom prve toženke, ki jo je opozorila na nevarnost psa. Po prepričanju tožencev so uspeli dokazati, da so poskrbeli za ustrezno nadzorstvo psa, zato naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno 158. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki imetnikom psov nalaga, da z zadostno mero skrbnosti poskrbijo za nadzor nad živaljo. Pes tožencev je bil namreč za ograjo, celotna parcela tožencev je ograjena, pes ograje tudi ni preskočil in sicer ne grize preko ograje. Navajajo, da niso mogli storiti ničesar več, kot so, da bi škodni dogodek preprečili. Ponovno poudarjajo, da je pes tožnico ugriznil šele, ko se je le-ta sklonila čez ograjo. Sodišče prve stopnje pa sploh ni presojalo ravnanja tožnice, ki je kljub opozorilu prve toženke pristopila k ograji in se čez ograjo sklonila, s čimer je po prepričanju tožencev soprispevala k nastanku škode. Z ne zadostno obrazloženo zavrnitvijo nadaljnjih dokaznih predlogov po poizvedbah pri VURS ter po dopolnitvi izvedenskega mnenja naj bi sodišče prve stopnje po prepričanju tožencev zagrešilo kršitev določb postopka, ki je bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Prisojeno odškodnino grajajo kot previsoko. Priglašajo pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za njeno zavrnitev ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Šele v pritožbi izpostavljenih kršitev določb pravdnega postopka (zavrnitve posameznih predlaganih dokazov), ki naj bi po zatrjevanju pritožnikov bistveno vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, pa ni bilo mogoče upoštevati, saj toženci teh kršitev niso uveljavljali takoj, ko je bilo to mogoče, torej že v postopku na prvi stopnji, niti niso opravičili, zakaj jih predhodno brez svoje krivde niso mogli navesti (286.b člen ZPP). Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in dovolj popolno ugotovljeno ter glede temelja odškodninske odgovornosti pravilno uporabljeno materialno pravo, denarna odškodnina za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pa nekoliko previsoko odmerjena.

6. V obravnavani zadevi je tožnica od tožencev kot imetnikov psa terjala odškodnino za škodo, ki jo je utrpela zaradi ugriza njihovega psa v desno dojko. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka, predvsem z zaslišanjem ob škodnem dogodku udeleženih tožnice in prve toženke, izluščilo potek škodnega dogodka. Ugotovilo je, da je prva toženka tožnico ogovorila in jo poklicala k sebi, tožnica je prišla do ograje, na katero je (z druge strani) skočil pes in tožnico ugriznil v desno dojko. Na podlagi navedenega je prvostopno sodišče zaključilo, da toženci niso poskrbeli za potrebno varstvo in nadzorstvo nad psom, zato v skladu z drugim odstavkom 158. člena OZ odgovarjajo za škodo, ki jo je le-ta z ugrizom povzročil tožnici. Toženci v pritožbi ponovno izpostavljajo, da sodišče prve stopnje pri takem zaključku ni upoštevalo in presojalo ravnanja tožnice, ki naj bi kljub opozorilu prve toženke na nevarnost psa pristopila k ograji in se čez njo sklonila. Iz prvostopnega zaključka o poteku škodnega dogodka ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje zatrjevanjem tožencev v zvezi z opozorilom o nevarnosti psa in nagibanjem tožnice čez ograjo sledilo.

7. Vendar pa po prepričanju sodišča druge stopnje zatrjevano opozorilo o nevarnosti psa, tudi če bi bilo dokazano, tožencev še ne bi uspelo razbremeniti njihove odškodninske odgovornosti. V skladu z drugim odstavkom 158. člena OZ je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Po izoblikovanem stališču sodne prakse je smisel pravnega standarda potrebnega varstva in nadzorstva v zagotovitvi takega nadzorstva in varstva psa, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Ker je smisel nadzorstva psa ravno v tem, da se mu na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval, mora biti to nadzorstvo prilagojeno vsaki situaciji, ki jo je imetnik psa mogel in moral predvideti. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje bi morala prva toženka v obravnavani zadevi, ko je tožnico ogovorila in jo poklicala k sebi, predvideti, da bo tožnica k ograji pristopila. Zato bi v taki situaciji skrb za potrebno varstvo in nadzorstvo nad psom zajemala tako ravnanje prve toženke, ki bi psu skok na ograjo preprečilo. Zgolj opozorilo tožnici na nevarnost psa, ko se je slednja že približevala ograji, tudi po mnenju sodišča druge stopnje pravnemu standardu potrebnega varstva in nadzorstva psa ne zadošča. Še posebej, ko celo iz pritožbe tožencev izhaja, da je „tožnica pristopila k ograji kljub temu, da jo je toženka opozorila, naj pazi, v tistem trenutku pa je pes skočil po ograji in ugriznil toženko (pravilno očitno tožnico)“, da je torej ugriz neposredno sledil zatrjevanemu opozorilu, pri čemer se poraja vprašanje, kaj bi v taki nenadni situaciji tožnica v skrbi za lastno varnost ob opozorilu sploh lahko storila. Po vsem obrazloženem, ko se zatrjevano opozorilo pokaže kot okoliščina, ki pri presoji odgovornosti tožencev ne more biti pravno odločilna, se z njim sodišče prve stopnje utemeljeno ni podrobneje ukvarjalo.

8. Neutemeljena je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z uporabo drugega odstavka 158. člena OZ. Po že zgoraj obrazloženem ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da so toženci storili vse, kar se od povprečno skrbnega lastnika zahteva, ter da ne bi mogli storiti ničesar več, kot so, da bi škodni dogodek preprečili. Glede na v postopku na prvi stopnji ugotovljeno (in v pritožbi očitno tudi nesporno), da je pes tožencev tožnico uspel ugrizniti čez ograjo, je očitno, da zgolj ograjenost zemljišča z 1,3 metrsko ograjo (ki jo po mnenju izvedenca kinološke stroke lahko tak pes glede na odrivnost celo z lahkoto preskoči) in dejstvo, da pes ograje nikoli ni preskočil, za zaključek o zadostitvi pravnemu standardu potrebnega varstva in nadzorstva nad psom ne zadošča. Sodišče druge stopnje se strinja s prvostopnim stališčem, da bi morali toženci v okviru skrbi za potrebno varstvo in nadzorstvo nad psom v konkretni situaciji dokazati določeno stopnjo aktivnosti ravnanja (verbalni ukazi psu k poslušnosti, odstranitev psa v pesjak – obrazložitev prvostopne sodbe na strani 3), in ne zgolj sicer tudi neuspešne pasivne zaščite (ograjenost zemljišča). Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da se toženci svoje krivdne odgovornosti za tožnici nastalo škodo v skladu z drugim odstavkom 158. člena OZ niso uspeli razbremeniti.

9. Iz obrazložitve prvostopne sodbe nadalje izhaja, da sodišče prve stopnje tudi ni sledilo zatrjevanjem tožencev, da naj bi se tožnica čez ograjo sklonila, saj takega ravnanja tožnice v svoj zaključek o poteku škodnega dogodka ni zajelo. Ravnanje tožnice, ki bi predstavljalo njen soprispevek k škodnemu dogodku in bi posledično v skladu s prvim odstavkom 171. člena OZ botrovalo uporabi instituta deljene odgovornosti, ki bi hkrati torej pomenilo delno razbremenitev odgovornosti tožencev, spada v dokazno breme slednjih. Sodišče prve stopnje je smiselno pravilno zaključilo, da tako po tožencih zatrjevano ravnanje tožnice, potrjeno z izpovedbami prve toženke in tretjega toženca (ob drugačni izpovedbi tožnice o navedeni okoliščini) ni bilo dokazano s stopnjo prepričanja, zato je odločilo pravilno, ko takim zatrjevanjem tožencev ni sledilo (pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP).

10. Za pretrpljeno nepremoženjsko škodo v obliki telesnih bolečin in drugih nevšečnosti med zdravljenjem, kot jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, tožničine medicinske dokumentacije in izpovedbe tožnice (trajne srednje hude telesne bolečine dva dni, trajne lahke telesne bolečine okoli teden dni, pregledi pri osebnem zdravniku, v kirurški ambulanti in ambulanti za preprečevanje stekline, cepljenje proti tetanusu, klinični pregledi dojke in mamografija – kot vse izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe na strani 4) je prvostopno sodišče po prepričanju sodišča druge stopnje tožnici prisodilo povsem primerno denarno odškodnino. Za to obliko nepremoženjske škode prisojena odškodnina v višini 1.150,00 EUR je namreč odmerjena v skladu s kriteriji, ki jih za odmero pravične denarne odškodnine določa 179. člen OZ, upoštevaje načelo individualizacije odškodnine v širšem smislu (objektivna pogojenost odškodnine) glede na razmerja med podobnimi vrstami škode pa je tudi v okvirih sodne prakse v primerljivih zadevah.

11. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje za v posledici škodnega dogodka prestani strah tožnici prisodilo nekoliko previsok znesek odškodnine. Za tožničin kratkotrajni primarni strah neposredno ob škodnem dogodku, ki je nekaj dni pomembno vplival na njeno duševno ravnovesje, kakor tudi za srednje hud sekundarni strah (strah za izid zdravljenja) zaradi morebitnega razvoja rakavega obolenja vse do opravljene mamografije slab mesec po škodnem dogodku (kar vse je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke in iz izpovedbe kot stranke zaslišane tožnice – obrazložitev prvostopne sodbe na strani 4) tožnici po prepričanju sodišča druge stopnje pripada pravična denarna odškodnina v višini 500,00 EUR in ne na prvi stopnji iz tega naslova prisojenih 800,00 EUR. V okviru te oblike nepremoženjske škode namreč ni bilo mogoče upoštevati strahu, ki naj bi ga po lastni izpovedbi tožnica čutila še kakšno leto po končanem zdravljenju, ko se ni mogla otresti misli na morebitni razvoj rakavega obolenja, saj tega strahu glede na že končano zdravljenje ni mogoče opredeliti kot strah za izid zdravljenja. Že sodišče prve stopnje pa pri tej obliki nepremoženjske škode pravilno ni upoštevalo po tožnici zatrjevanega strahu pred psi, ki po že zgoraj obrazloženem ne spada v okvir pravno priznanega strahu, zato je neutemeljena pritožbena graja s tem v zvezi (da namreč ta strah pri tožnici ni podan). Po prepričanju sodišča druge stopnje iz tega naslova prisojena denarna odškodnina v višini 500,00 EUR povsem ustreza kriterijem za prisojo pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ.

12. V pravkar opisani smeri je sodišče druge stopnje izpodbijani del prvostopne sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da se tožencem v nerazdelno plačilo naloži znesek 1.650,00 EUR, kar znaša 1,71- kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. V ostalem je pritožbo tožencev zavrnilo (353. člen ZPP).

13. Sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji je narekovala ponovno odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Upoštevaje, da prvostopna odmera pravdnih stroškov ni bila predmet pritožbene graje, je sodišče druge stopnje pri ponovni odločitvi o pravdnih stroških upoštevalo na prvi stopnji priznane pravdne stroške. V prvi fazi postopka so tožnici nastali pravdni stroški v višini 801,10 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 6), glede na pravdni uspeh tožnice v tej fazi postopka (upoštevaje spremembo prvostopne sodbe na drugi stopnji le-ta znaša 26,7%) pa so dolžni toženci tožnici povrniti 213,89 EUR pravdnih stroškov. Toženci pa so v tej fazi uspeli v 73,3%, zato so v tem obsegu upravičeni do povrnitve njihovih v tej fazi postopka nastalih pravdnih stroškov v višini 772,80 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 6), torej do 566,46 EUR pravdnih stroškov. Iz druge faze postopka (v kateri so tožnici nastali pravdni stroški v višini 846,77 EUR – obrazložitev prvostopne sodbe na strani 6) so dolžni toženci glede na spremenjeni pravdni uspeh tožnice zaradi spremembe prvostopne sodbe na drugi stopnji (48,5%) tožnici povrniti 410,68 EUR pravdnih stroškov. Tožencem pa je glede na njihov pravdni uspeh v tej fazi postopka (51,5%) tožnica dolžna povrniti 486,60 EUR pravdnih stroškov (od sicer v tej fazi nastalih 944,85 EUR pravdnih stroškov tožencev – obrazložitev prvostopne sodbe na strani 6). Po pobotu pravdnih stroškov je dolžna tožnica tožencem povrniti 428,49 EUR pravdnih stroškov.

14. Ker so toženci s pritožbo delno uspeli (v obsegu 15,4%), so v tem obsegu upravičeni do povrnitve priglašenih za pritožbo potrebnih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona). Le-ti znašajo: 139,20 EUR nagrade za postopek o pritožbi (tar. št. 3210), materialni stroški 20 EUR (tar. št. 6002), kar skupaj z 20% DDV in takso za pritožbo (180,00 EUR) znaša 371,04 EUR, glede na pritožbeni uspeh pa so toženci upravičeni do povrnitve 57,14 EUR pritožbenih stroškov. Ker stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni, jih krije tožnica sama (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena istega zakona).