Jedro

V skladu z 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014 je za ugotavljanje, ali je določena fizična ali pravna oseba podjetje v težavah, če celotni kapital podjetja ne dosega polovice vpisanega osnovnega kapitala oziroma izgube podjetja presegajo polovico osnovnega kapitala. Zato tožnikove navedbe, da bi lahko na podlagi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala v celoti pokril izgube podjetja, tako da te ne bi presegale polovice vpisanega osnovnega kapitala, in da podjetje, ki bi lahko svoje nakopičene izgube že v letu 2019 pokrilo z enostavno bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, ne ustreza opredelitvi podjetja v težavah po 18. točki 2. člena Uredbe 651/2014, niso pravno relevantne za odločitev v tej zadevi.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je tožnica dolžna vrniti izredno pomoč v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v višini 147.120,00 EUR, v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva vračila (1. točka izreka) in ugotovil, da tožnico bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka (2. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 30. 12. 2020 vložila izjavo za delno povračilo nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 in 13. 1. 2021 popravek izjave. Pomoč v višini 147.120,00 EUR je bila tožnici izplačana 27. 1. 2021. Prvostopenjski organ je v postopku nadzora ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev pomoči, saj je, na podlagi njene bilance stanja na dan 31. 12. 2019 ugotovil, da je njen celotni kapital (AOP 56) znašal 198.819,00 EUR, vpoklicani kapital (AOP 57) pa 1.425.037,56 EUR, kar pomeni, da koeficient AOP 56/AOP 57 znaša 0,14, tj. manj kot 0,5. Glede na to se tožnica po členu 2(18)(a) Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. 6. 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba 651/2014) šteje za podjetje v težavah in, po 3. alineji prvega odstavka 109. členu Zakona o o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE), ni upravičena do pomoči za nekrite fiksne stroške.

3.Ugovor tožnice, da zanjo velja izjema, ki izhaja iz točke 3.12 Sporočila Komisije Začasnega okvira za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu Covid-19 (v nadaljevanju Začasni okvir), zavrača kot neutemeljen. Točka 87. (f) Začasnega okvira sicer določa, da se lahko pomoč dodeli tudi mikro in malim podjetjem, ki so bila 31. decembra 2019 v težavah, če niso v postopku insolventnosti ali niso prejela pomoči za reševanje ali prestrukturiranje. Vendar po členu 288. Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) Sporočilo Komisije ni zavezujoč akt. Začasni okvir zgolj omogoča možnost, da se določbe o "podjetjih v težavah" ne uporabljajo. Ker pa ta izjema ni bila prenesena v slovensko zakonodajo, tudi za mikro in mala podjetja velja, da ne smejo biti "podjetja v težavah". Zavrača tudi ugovor, da podjetje tožnice ni "podjetje v težavah", ker bi lahko s poenostavljenim zmanjšanjem osnovnega kapitala v letu 2019 v celoti ali vsaj deloma pokrila izgube podjetja, da le-te ne bi presegale polovice vpisanega kapitala. Iz poslovnih izkazov družbe namreč izhaja, da poenostavljeno zmanjšanje kapitala za pokritje izgube v letu 2019 ni bilo izvedeno, organ pa lahko v postopku presoja le zaključena in izvedena dejanja. Dne 13. 10. 2022 dejansko izvedeno poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala v ničemer ne posega v stanje kapitalskih postavk na dan 31. 12. 2019.

4.Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil.

5.Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi vztraja, da 113. člen ZIUOPDVE določa izjemo od pravila iz 109. člena tega zakona tako, da se ukrep izvaja neposredno po točki 87(f) Začasnega okvira, po katerem lahko pomoč prejmejo tudi mikro in mala podjetja, ki so bila na dan 31. 12. 2019 "podjetja v težavah". Obstoj in utemeljenost izjeme naj bi potrjevala tudi odločitev Evropske Komisije o skladnosti sheme državne pomoči Republike Slovenije SA.59717 (2020/N) - Slovenia z dne 21. 12. 2020, saj naj bi to pomenilo, da je Republika Slovenija v izvajanje ukrepa pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov vključila tudi izjemo iz 87(f) točke Začasnega okvira. Za državne pomoči velja izključna pristojnost EU. Ker je namen pravil o njihovi dovoljenosti zagotavljanje enotnega notranjega trga in konkurence na tem trgu, se morajo ta pravila enotno uporabljati. Sporočila Komisije pa, četudi so t.i."mehko pravo", nacionalnemu sodišču pomagajo pri interpretaciji.

6.Vztraja tudi pri tem, da ni "podjetje v težavah", ker je na dan 31. 12. 2019 razpolagala z zadostnim osnovnim kapitalom, da bi po postopku njegovega poenostavljenega zmanjšanja lahko pokrila prenesene izgube. Poudarja, da je to izključno enostavna bilančna operacija, ki ne spreminja premoženjskega stanja družbe. Tožnica meni, da je odločitev prvostopenjskega organa napačna, saj status "podjetja v težavah" veže zgolj na opustitev formalne izvedbe te operacije do konca leta 2019. Ob sklicevanju na argument teleološke redukcije tožnica zatrjuje obstoj prekrite pravne praznine v določbah ZIUOPDVE in Uredbe 651/2014. Po njenem prepričanju definicija "podjetja v težavah" ne bi smela zajemati subjektov, ki bi lahko izgube pokrili znotraj lastnega kapitala brez zunanjih posegov. Navaja, da to dokazuje tudi kasneje dejansko izvedeno znižanje osnovnega kapitala, pri katerem izguba ni bila pokrita v celoti, a do mere, ko ne presega več polovice osnovnega kapitala. Do bistveno enakih rezultatov naj bi vodilo poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala, če bi bilo izvedeno v letu 2019.

7.Trdi tudi, da bi vsaka drugačna razlaga 113. člena ZIUOPDVE in tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE v povezavi s členom 2 (18)(a)Uredbe 651/2014 pomenila kršitev 14. člena Ustave, saj se položaj mikro in majhnih podjetij bistveno razlikuje od položaja srednjih in velikih podjetij, ravno z vidika njihove likvidnosti in dostopa do virov financiranja. To naj bi prepoznala tudi Evropska komisija. Razlaga, po kateri podjetja, ki so glede na formalne pogoje "podjetja v težavah", ne bi smela dokazovati, da so "zdrava podjetja", naj bi bila tako v nasprotju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti.

8.Tožnica izpodbijani odločbi očita tudi, da ni obrazložena, to jamstvo pa ji mora biti zagotovljeno skladno z 22. členom Ustave RS in 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Upravnemu organu očita, da se ni ustrezno opredelil do njenih argumentov, da bi ob pravočasni izvedbi bilančne operacije poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala zadostila kriterijem za dodelitev pomoči, o neenakem obravnavanju in o možnosti, da izpodbija obstoj domneve o "podjetju v težavah". Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da jo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Za primer, da sodišče ne bo sledilo njeni argumentaciji, predlaga, da sproži postopek predhodnega odločanja o tem, ali so s členom 2(18)(a) Uredbe 651/2014, v pojmu "podjetje v težavah", zajeti tudi primeri, ko bi lahko podjetje s poenostavljenim zmanjšanjem osnovnega kapitala pokrilo izgubo, tako da ne bi več ustrezalo kriteriju "podjetje v težavah".

9.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sklicuje se tudi na sodbo naslovnega sodišča I U 1556/2022, kjer je bilo v zvezi s tožbo tožnice že določeno o navedeni problematiki. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

10.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v sodnem in upravnem spisu. Zavrnilo pa je predlog za postavitev izvedenca ekonomsko finančne stroke, ki naj bi pojasnil: - da bi lahko tožnica v letu 2019 svoje izgube pokrila z enostavno (bilančno) operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, s čimer bi na dan 31. 12. 2019 izkazovala izgubo v višini 0 EUR (ali vsaj manj kot polovico osnovnega kapitala), ne da bi to kakorkoli v resnici spremenilo njen premoženjski položaj, - da sta podjetje, ki zaradi izvedene bilančne operacije poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala na dan 31. 12. 2019 ni prikazovalo izgube več kot polovice vpisanega osnovnega kapitala in podjetje, ki bi z izgubo manj kot polovice vpisanega osnovnega kapitala lahko doseglo z isto bilančno operacijo (poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala), v enakem premoženjskem položaju, - da poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala nima nobenega vpliva na dejansko premoženjsko stanje podjetja in - da bi tožnica v letu 2019 lahko izvedla poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala na način, da bi pokrila nakopičene izgube, s čimer na dan 31. 12. 2019 ne bi izkazovala nakopičenih izgub v višini več kot polovice vpisanega osnovnega kapitala. Dokaz je zavrnilo, ker ta dejstva niso pravno pomembna za odločitev v zadevi, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

11.Zavrnilo je tudi dokaz z zgodovinskim izpisom iz sodnega/poslovnega registra, s katerim tožnica dokazuje bilančno stanje na dan 17. 10. 2022, ker tega dokaznega predloga ni podala že v upravnem postopku in je zato s tem dokazom prekludirana (52. člen ZUS-1).1 Poleg tega bilančno stanje na ta dan ni pravno relevantno za zadevo, saj je relevantno stanje na dan 31. 12. 2019.

12.Tožba ni utemeljena.

13.Pravna podlaga za vračilo pomoči v obliki dela nekritih fiksnih stroškov in načina ugotavljanja upravičenosti do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov je 112. člen ZIUOPDVE, ki v osmem odstavku določa, da nadzor nad uveljavljanjem pravic iz 109. člena ZIUOPDVE in izpolnjevanjem obveznosti iz četrtega odstavka tega člena izvaja Finančna uprava Republike Slovenije, ki za postopek nadzora smiselno uporabi zakon, ki ureja davčni postopek.

14.Toženka je na navedeni pravni podlagi po uradni dolžnosti izvedla nadzor. Po izvedenem postopku je zaključila, da tožnica ni upravičena do delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, ker ni izpolnjevala pogojev za njegovo pridobitev po prvem odstavku 109. člena ZIUOPDVE. Ta določa, da je upravičenec do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, v upravičenem obdobju iz osmega odstavka tega člena, pravna ali fizična oseba, ki: - je bila registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti najpozneje do 1. septembra 2020, - ima vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona ali je samozaposlen, ki je na dan uveljavitve tega zakona vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-2 ali je družbenik ali delničar gospodarske družbe oziroma ustanovitelj zadruge ali zavoda, ki je poslovodna oseba, in je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 16. člena ZPIZ-2, -

ni na dan 31. december 2019 podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014

- ne more opravljati svoje dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu zaradi posledic epidemije COVID-19 in - zagotavlja, da se nekriti fiksni stroški ne krijejo iz drugih virov, kot so zavarovanja, začasni ukrepi pomoči ali podpora iz drugih virov.

15.Med strankama sporni pogoj je, ali je tožnica podjetje v težavah v smislu člena 2 (18)(a) Uredbe 651/2014.

16.Po členu 2(18)(a) Uredbe 651/2014 je podjetje v težavah (tudi), če je v primeru družbe z omejeno odgovornostjo (razen MSP, ki obstaja manj kot tri leta ali, za namene upravičenosti do pomoči za financiranje tveganja, MSP v 7 letih po njegovi prvi komercialni prodaji in ki je upravičeno do naložb v financiranje tveganja po skrbnem pregledu izbranega finančnega posrednika) zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala. To je v primeru, ko nakopičene izgube, ki se odštejejo od rezerv (in vseh drugih elementov, ki se na splošno štejejo kot del lastnih sredstev družbe), povzročijo negativen kumulativni znesek, ki presega polovico vpisanega osnovnega kapitala.

17.Iz citirane določbe Uredbe 651/14 torej nedvoumno izhaja pravilo, da je podjetje v težavah tisto, katerega celotni kapital ne dosega polovice vpisanega osnovnega kapitala oziroma katerega izgube presegajo polovico osnovnega kapitala. Tožnica s tem, ko zatrjuje, da bi lahko z znižanjem osnovnega kapitala pokrila izgubo do take višine, da preostala izguba ne bi presegala polovice osnovnega kapitala, v bistvu uveljavlja, da bi moralo biti pravilo drugačno, in sicer da naj bi bila odločilna višina celotnega in ne vpisanega (oziroma osnovnega) kapitala. V tožbi sama zapiše, da definicija ne bi smela zajemati subjektov, ki bi lahko pokrili izgubo znotraj lastnega kapitala. Trdi, da naj bi bilo "podjetje v težavah" tisto, ki ima tak znesek celotnega kapitala, ki omogoča, da ob zmanjšanju osnovnega kapitala preostala izguba ne bi dosegala polovice vpisanega osnovnega kapitala. Evidentno je, da Uredba 651/14 takega pravila ne določa.

18.Pravilo, ki ga je določila Evropska komisija, je jasno in zato ne potrebuje razlage. Tožnica dejansko ugovarja, da pravilo ni primerno, tj. ne odraža tega, katero je tisto podjetje, ki je " v težavah". Naslovno sodišče pa o primernosti ureditve ni pristojno odločati niti o tem ne odloča SEU. Zato tudi ni sledilo tožničinemu predlogu za postavitev predhodnega vprašanja SEU glede razlage člena 2(18)(a) Uredbe 651/2014, ali so s členom 2(18)(a) Uredbe 651/2014, v pojmu "podjetje v težavah", zajeti tudi primeri, ko bi lahko podjetje s poenostavljenim zmanjšanjem osnovnega kapitala pokrilo izgubo, tako da ne bi več ustrezalo kriteriju za "podjetje v težavah".

Tudi tretja alineja prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE ne dopušča razlage, kot jo zatrjuje tožnica, tj., da naj bi lahko dokazovala drugače. Sklicuje se namreč na definicijo podjetja v težavah, kot je določena v členu 2 (18)(a) Uredbe 651/2014. Poleg tega je v zakonu jasno določeno, da so za izračun relevantne tiste postavke, ki izhajajo iz letnega poročila na dan 31. 12. 2019. Tako tudi ne drži stališče tožnice, da naj bi zakonodajalec v tej določbi kot podjetja v težavah opredelil zgolj tista podjetja, katerih položaj je "resnično slab", kar naj bi bilo le v situaciji, ko bi izguba tudi v primeru spremembe kapitalskih bilančnih postavk presegala polovico osnovnega kapitala.

Taka je razlaga te določbe tudi v doslej že ustaljeni praksi naslovnega sodišča. Stališče, da je pomembno bilančno stanje na dan 31. 12. 2019 oziroma da bilančna operacija, ki bi pripeljala do znižanja osnovnega kapitala in zmanjšanja izgube ter s tem izgube, ki ne bi presegala polovice vpisanega osnovnega kapitala, če bi jo stranka izvedla, pa je ni, ni pravno relevantna, je naslovno sodišče zavzelo že v zadevah I U 1556/2022 z dne 24. 1. 2023, I U 533/2023 z dne 11. 7. 2023, I U 523/2023 z dne 23. 11. 2023

in I U 1895/2024 z dne 4. 3. 2026. V zadevi I U 523/2923 se je sklicevalo tudi na 14. točko uvodnih pojasnil Uredbe 651/2014, iz katere je razvidno, da je zaradi zagotovitve pravne varnosti za opredelitev podjetja v težavah primerno določiti jasna merila, ki ne zahtevajo ocene vseh posebnosti stanja.

Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je po računovodskih izkazih celotni kapital tožnice na dan 31. 12. 2019 znašal 198.819,90 EUR, vpoklicani osnovni kapital pa 1.425.037,56 EUR, kar pomeni, da je tožnica zaradi nakopičenih izgub izgubila več kot polovico vpoklicanega osnovnega kapitala. Te ugotovitve za tožnico niso sporne.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je organ po presoji sodišča pravilno uporabil predpis, ko je štel, da je bila tožnica na dan 31. december 2019 "podjetje v težavah". Sodišče se strinja s toženko, da se glede na zakonsko določbo vrednost celotnega kapitala lahko ugotavlja le na podlagi računovodskih izkazov družbe, kot jih je po stanju na ta dan pripravilo poslovodstvo.

Tožnica je na naroku, ko jo je sodišče seznanilo z ustaljeno sodno prakso in s tem, da je odstop od te prakse ustavnopravno prepovedan, navedla, da vztraja, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti točko 87(f) Začasnega okvira, ki je neposredno zavezujoča, ker tako določa zakon.

Med strankama je sporno tudi, ali tožnici pripada pomoč, čeprav je "podjetje v težavah". Tožnica namreč trdi, da naj bi 113. člen ZIUOPDVE določal izjemo od pravila iz 109. člena tega zakona s tem, ko v 113. členu določa, da se ukrep iz tega poglavja izvaja v skladu s točko 3.12 in 3.1 Začasnega okvira. Zato naj bi se ukrep po mnenju tožnice izvajal neposredno po točki 87(f) Začasnega okvira, čemur toženka nasprotuje.

Po členu 107(1) PDEU je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami, razen če Pogodbi ne določata drugače. Drugače je (med drugim) določeno v členu 107(3)(b) PDEU po katerem se kot združljivo z notranjim trgom lahko šteje pomoč za pospeševanje izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa ali za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice. Iz člena 108 PDEU izhaja, da mora vsako državno pomoč kot združljivo z notranjim trgom odobriti Evropska komisija. Podrobnejša pravila s tem v zvezi določata Uredba 651/2014 in Uredba Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Tožnica je zahtevo za povračilo nekritih fiksnih stroškov vložila 30. 12. 2020, popravek vloge pa 13. 1. 2021. Tedaj je bil v veljavi Začasni okvir, objavljen v Uradnem listu Evropske unije 20. 3. 2020, s spremembami 4. 4. 2020, 13. 5. 2020, 2. 7. 2020 in 13. 10. 2020. Pomoč v obliki podpore za nekrite fiksne stroške je dodana v četrti spremembi Začasnega okvira (2010/C 340 I/01), objavljeni 13. 10. 2020, ko je bil vstavljen oddelek 3.12 s točkama 86 in 87 od a. do f. V točki 86 je določeno, da se države članice lahko odločijo prispevati k nekritim fiksnim stroškom </em>tistih podjetij, za katera je izbruh COVID-19 pomenil prekinitev ali zmanjšanje njihove poslovne dejavnosti. V točki 87(f) pa je določeno:" Pomo se ne odobri podjetjem, ki so bila dne 31. 12. 2019 podjetja v teah (v smislu uredbe o splonih skupinskih izjemah). Z odstopanjem od zgoraj navedenega se lahko pomo dodeli mikro ali malim podjetjem (v smislu Priloge 1 k uredbi o splonih skupinskih izjemah), ki so bila v teah  31. 12. 2019,  skladu z nacionalno zakonodajo niso v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in niso prejela pomo za reevanje ali prestrukturiranje."

Že iz same dikcije Začasnega okvira tako nedvoumno izhaja, da gre za možnost države, da pomoč odobri tudi tem podjetjem in ne za neposredno izvrljivo določbo prava Evropske unije. To potrjuje tudi točka 1.3 Začasnega okvira, v katerem je Komisija sama pojasnila naravo tega njenega sporoila. Navaja, da je v Sporoilu o usklajenem gospodarskem odzivu na izbruh COVID-19 z dne 13. marca 2020 doloila razline monosti, ki so na voljo dravam lanicam zunaj podroja uporabe nadzora EU nad dravno pomojo in<em> </em>ki jih lahko uvedejo brez sodelovanja Komisije. Te vkljuujejo ukrepe, ki se uporabljajo za vsa podjetja v zvezi s planimi subvencijami, zaasno ustavitvijo plaval davkov od dohodkov pravnih oseb in davkov na dodano vrednost ali prispevkov za socialno varnost ali neposredno finanno podporo potronikom za preklicane storitve ali vozovnice, ki jih zadevni subjekti niso povrnili. Drave lanice lahko podporne ukrepe oblikujejo tudi v skladu z Uredbo o splonih skupinskih izjemah, in sicer brez sodelovanja Komisije. Poleg tega lahko drave lanice na podlagi lena 107(2)(b) PDEU dodelijo nadomestila podjetjem v sektorjih, ki so bili posebej prizadeti zaradi izbruha (npr. promet, turizem, kultura, gostinstvo in trgovina na drobno), in/ali organizatorjem odpovedanih dogodkov za kodo, ki so jo utrpeli zaradi izbruha bolezni, in ki jo je ta neposredno povzročil. Drave lanice lahko priglasijo take ukrepe za povrnitev kode, Komisija pa jih bo ocenila neposredno na podlagi lena 107(2)(b) PDEU. Da bi dopolnila zgoraj navedene monosti, Komisija v tem sporoilu doloa dodatne zaasne ukrepe dravne pomoi, za katere meni, da so zdruljivi na podlagi lena 107(3)(b) PDEU, ki jih je mono odobriti zelo hitro po priglasitvi s strani zadevne drave lanice. Poleg tega je e vedno mogoa priglasitev alternativnih pristopov, tako shem pomoi kot posameznih ukrepov. Namen tega sporoila je doloiti okvir, ki bo dravam lanicam omogoal reevanje teav, s katerimi se sooajo podjetja, ob ohranjanju celovitosti notranjega trga EU in zagotavljanju enakih konkurennih pogojev.

Kot je sodilo poudarilo v zadevi I U 635/2022 z dne 19. 10. 2022, se je v zadevi Ryanair DAC proti Evropski Komisiji (T-657/20) dne 22. 6. 2022 do pravne narave Zaasnega okvira e opredelilo tudi Splono sodi. Obrazloilo je, da je Komisija zaradi izjemnih okoliin pandemije COVID-19 sprejela obravnavani Zaasni okvir, v katerem je doloila pogoje, ki so jih morali izpolnjevati zaasni ukrepi dravne pomoi, da bi se lahko eli za zdruljive z notranjim trgom na podlagi tretjega odstavka 107. lena PDEU, in bi jih lahko odobrila zelo hitro po uradnem obvestilu drave lanice. Iz navedenega je razvidno, da dravam lanicam obravnavani Zaasni okvir ne nalaga, da bi bile dolne sprejeti zaasne ukrepe. Drave lanice zaasnih ukrepov dravnih pomoi, ki so predpisani v Zaasnem okviru, niso dolne urediti tako, kot je to predvideno v Zaasnem okviru, temve lahko te iste zaasne ukrepe dravnih pomoi uredijo tudi drugae. Takno stali je sprejelo tudi Sodi Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-526/14 z dne 19. 7. 2016. Obrazloilo je, da sporoilo Komisije ne more ustvarjati avtonomnih obveznosti za drave lanice, ampak je omejeno na doloitev pogojev, ki so namenjeni zagotovitvi, da so dravne pomoi zdruljive z notranjim trgom, in ki jih mora Komisija pri izvrvanju iroke diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi tretjega odstavka 107. lena PDEU, upotevati. Sporoilo Komisije nima zavezujoega uinka za drave lanice. To pomeni, da se v dravah lanicah ne uporablja neposredno. V praksi naslovnega sodi je tako stali tudi ustaljeno.

Tega ne spremeni sklicevanje tonice, da naj bi obstoj in utemeljenost izjeme potrjevala odloitev Komisije o skladnosti sheme dravne pomoi Republike Slovenije SA.59717 (2020/N) - Slovenia z dne 21. 12. 2020. Odloitev Komisije namre po praksi SEU, ki zavezuje erga omnes, ne zagotavlja pravic in ne nalaga obveznosti.

SEU je tako v zadevi C-284/21 P z dne 31. 1. 2023 pojasnilo, da s sklepom, kot je sporni sklep, Komisija zadevni dravi lanici ne more niesar naloiti ali prepovedati, ampak lahko s sklepom o nenasprotovanju zgolj odobri natrt pomoi, kot ga je priglasila ta drava lanica, tako da to pomo razglasi za zdruljivo z notranjim trgom. Ugotovilo je, da je Komisija s spornim sklepom italijanski republiki zgolj dovolila izvajanje zadevnih dravnih pomoi, tako da je upotevala dejanski okvir, ki ga je ta drava lanica predhodno opredelila v natrtu prestrukturiranja, in zaveze, ki jih je ta priglasila na podlagi lena 108(3) PDEU, da bi odpravila vsakrn dvom o zdruljivosti teh pomoi z notranjim trgom v smislu lena 107(3)(b) PDEU. Po drugi strani je s spornim sklepom italijanski republiki sicer dovoljeno, da izplaa priglane pomoi, ne da bi bila k temu zavezana. Zato je treba sporni sklep opredeliti kot sklep, v katerem so upotvane zaveze, ki jih je zadevna drava lanica prostovoljno sprejela v fazi priglasitve zadevne dravne pomoi. Pojasnilo je e, da kadar pa Komisija dvomi o zdruljivosti priglane pomoi z notranjim trgom, mora zati formalni postopek preiskave, ki je dolon v lenu 108(2) PDEU in na katerega se nanaa len 9(4) Uredbe 2015/1589. Sklep o odobritvi dravne pomoi kot zdruljive z notranjim trgom ob koncu faze predhodne preuitve, kot je sporni sklep, s katerim Komisija ne ugovarja taki pomoi, je treba tako razlikovati od "pogojnega sklepa" v smislu lena 9(4) Uredbe 2015/1589, ki se sprejme ob koncu formalnega postopka preiskave in s katerim Komisija v svojem sklepu o odobritvi dravne pomoi sama doloi pogoje, ki ji omogoijo, da prizna zdruljivost z notranjim trgom, in obveznosti, ki ji omogoijo nadzor nad spotovanjem tega sklepa.

V obravnavani zadevi gre nedvomno za sklep, s katerim Komisija ni odločila po izvedenem postopku preiskave po členu 9(4) Uredbe 2015/1589, ampak po členu 9(3) te uredbe. Republike Slovenije ni zavezala, naj zagotavlja dravno pomo, kot je bila odobrena s sklepom, ampak je zgolj dovolila njeno izvajanje.

Ne dri niti trditev tonice, da naj bi uporabo tok 87(f) Zaasnega okvira doloal 113. len ZIUOPDVE s tem, ko se doloba glasi, da se ukrep izvaja v skladu s toko 3.12 in 3.1 Zaasnega okvira.

Zaasni okvir namre ni predpis. Po sodni praksi SEU ima znaaj smernic za doloitev meril, na podlagi katerih namerava Komisija oceniti zdruljivost ukrepov pomoi, ki jih natujejo drave lanice, z notranjim trgom. S sprejetjem takih smernic Komisija omejuje izvajanje te diskrecijske pravice in se naloma ne more oddaljiti od teh smernic, saj tvega kritev splonih pravnih nael, kot sta enako obravnavanje in varstvo legitimnih priakovanj.

Tudi v sodbi T-260/21 z dne 21. 12. 2022 je Splono sodi poudarilo, da akti, s katerimi Komisija sprejme zgolj pravilo ravnanja, druga kot pravni akti iz toke 35 zgoraj, sami po sebi nimajo zavezujoih pravnih uinkov. Glede na to je lahko doloba 113. lena ZIUOPDVE zgolj pojasnjevalne narave, tj. pove, po katerih dolobah Zaasnega okvira je bila skladnost dravne pomoi, ki jo je Republika Slovenija priglasila in Komisija s sklepom odobrila, presojana. Pogojev za dodelitev pomoi v Republiki Sloveniji pa ne doloa noben od teh aktov, ampak jih doloa zakon. Za zakon velja, da mora biti skladen s sklepom Komisije (in ne z Zaasnim okvirom), tj. da drava ne sme dodeliti pomoi, ki je Komisija ni odobrila oziroma jo je odobrila druga, sicer gre za nezakonito dravno pomo. Da razlaga za katero se zavzema tonica, tj. da naj bi pogoje za dodelitev pomoi doloal Zaasni okvir, ni mogoa, pa izhaja tudi iz tega, da si pogoji za pomo po teh tokah nasprotujejo. Tako npr. po 3.1 Zaasnega okvira Komisija ne bo odobrila pomoi za "podjetja v teah", medtem ko pri pomoi po 3.12 , tj. po t. 87(f) Komisija lahko odobri tudi pomoi, priglane za "podjetja v teah". Nadalje je pomo po toki 3.1 omejena do vi1ine 800.000,00 EUR po toki 3.12 pa ne sme presegati 3.000.000,00 EUR.

Sodi kot neutemeljen zavraa tudi ugovor kr1itve 14. lena Ustave. O kr1itvi nala enakosti iz 14. lena Ustave RS je mogoe govoriti le takrat, kadar se enaki dejanski poloaji obravnavajo razlino. Tonica pa je v tem primeru v bistveno druganem poloaju kot podjetje, ki e po zakonskih kriterijih ni "podjetje v teah", saj sklicevanje na monost izvedbe znianja osnovnega kapitala na nain, da bi bil pogoj doseen, ni pravno upotno. Odloitev o (ne)izvedbi bilanne operacije poenostavljenega znianja osnovnega kapitala je v domeni podjetja in je stvar odloitve njegovega poslovodstva ter ne pomeni kriterija, ki bi bil v obravnavanem primeru pravno relevanten za presojo, ali se tonica teje za "podjetje v teah".

Sodišče se tudi ne strinja s tožnico, da je razlaga, po kateri ni omogočeno dokazovanje, da bi bilo razmerje med osnovnim in celotnim kapitalom družbe lahko drugačno, če bi izvedla znižanje osnovnega kapitala, v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti, češ da za tako izključitev dokazovanja ni razlogov, ki bi izhajali iz narave stvari. Po naravi stvari je pričakovano, enako pa določa tudi Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), da je letno poročilo in poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki sestavljeno jasno in pregledno. Po prvem odstavku 61. člena ZGD-1 mora letno poročilo izkazovati resničen in pošten prikaz premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega položaja ter poslovnega izida. Gre namreč za pomemben dokument, ki služi za odmero davka in kot informacija upnikom in drugim deležnikom o tem, kakšno je finančno stanje družbe. Zato je povsem razumno in sorazmerno, da na podatkih, prikazanih v tem poročilu, temelji tudi ocena, ali je "podjetje v težavah".

Sodišče ne sledi niti tožbenim očitkom, da je izpodbijana odločba neobrazložena, zaradi česar naj bi bil kršen 22. člen Ustave RS in 6. člen EKČP. Kot je bilo že pojasnjeno, se stranki strinjata glede postavk v bilanci tožnice na dan 31. 12. 2019. Ob pravilni uporabi predpisa pa so te edine relevantne za presojo, ali se konkretno podjetje šteje za "podjetje v težavah" in posledično, ali je upravičeno do državne pomoči. Prvostopenjski in pritožbeni organ se zato nista bila dolžna opredeljevati do tega, ali je obstajala možnost izvedbe bilančne operacije poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala na način, da tožnica ne bi bila več "podjetje v težavah", tj., da njene izgube ne bi dosegale polovice osnovnega kapitala.

Ker je glede na obrazloženo izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. ------------------------------- 1 Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 2 Vrhovno sodišče v zadevah X Dor 33/2023, X Dor 109/2023 in X Dor 171/2023 revizije ni dopustilo. 3 Glej I U 681/2022 z dne 23. 8. 2022, I U 635/2022 z dne 19. 10. 2022, I U 637/2022 z dne 25. 8. 2023, II U 91/2023 z dne 29. 9. 2023 in druge. 4 Glej C-284/21 P z dne 31. 1. 2023, tč. od 72 do 79. 5 Glej T-231/21 z dne 10. 5. 2023, tč. 33 in 34 in v njih navedeno sodbo SEU, T-260/21 z dne 21. 12. 2022, tč, 36; SEU je s sodbo C-124/23 pritožbo zavrnilo.