Jedro

Valutne klavzule ni mogoče uporabljati tudi za obveznosti, ki ne izvirajo iz pogodbe, pa četudi so nastale v zvezi s pogodbo.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se izpodbijani del sodbe (1. in 3. točka izreka) po uradni dolžnosti razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati tolarsko protivrednost 21.600 DEM z obrestmi po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled v DEM in to od 20.9.1991 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo, toženo stranko pa zavezalo, da mora tožnici povrniti 185.470,00 SIT stroškov postopka.

Zoper ugoditveni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je sodišče upoštevalo le tožničine navedbe ter da ni izvedlo soočenja strank glede kontradiktornih izjav. Iz tožničinih trditev izhaja, da je sama odstopila od pogodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti datum sklenitve najemne pogodbe, saj je nesporno, da je tožnica začela uveljavljati zahtevek za vrnitev najemnine po tem, ko je izjavila, da je kupila poslovne prostore. Tožena stranka je tožnico tekoče in podrobno seznanjala z usposabljanjem poslovnih prostorov. Tožnica se je pri tem zanimala le za splošne informacije, ni pa postavila nikakršnih kategoričnih zahtev. Na lastno iniciativo je želela razgovor z vodstvom tožene stranke ter jo seznanila, da je uredila razmerje s svojim najemodajalcem in da želi vrnitev najemnine. Ker je tožena stranka vztrajala na sklenjeni pogodbi, sta se s tožnico dogovorili, da obe iščeta najemnika, ki bi bil pripravljen sprejeti tožničine obveznosti. Strankama ni uspelo najti drugega (nadomestnega) pogodbenika. Tožnica je kljub temu zahtevala vrnitev najemnine, pri čemer ni uspela pridobiti drugega pogodbenika.

Zahtevo za vrnitev najemnine je utemeljila s tem, da denar potrebuje za ureditev razmerij z njenim dotedanjim in novim najemodajalcem, predvsem pa za plačilo kupnine za nakup lokala. Pred najemom poslovnih prostorov sta se obe stranki zavezali, da bosta sklenili podrobnejši dogovor glede obsega poslovnih prostorov. To bi bilo možno šele po končani obnovi teh prostorov, kar pomeni, da bi bilo višino najemnine možno določiti šele takrat. O tem bi stranki sklenili aneks k najemni pogodbi. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških postopka, kar utemeljuje s tem, da je nastal določen del stroškov po tožničini krivdi.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe po uradni dolžnosti razveljavilo.

Za odločanje v tej zadevi je bistvenega pomena ugotovitev, da je tožnica toženi stranki plačala najemnino vnaprej, da ji tožena stranka ni izročila predmeta najemne pogodbe ter da je najemna pogodba razdrta. Tem ugotovitvam tožena stranka ne oporeka. Čim pa je tako, mora tožena stranka tožeči stranki vrniti vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela (četrti odst. 210. čl. ZOR oz. 132. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Okoliščine, ki jih zatrjuje tožena stranka, so zato irelevantne.

Kljub temu pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zakon o deviznem poslovanju (Ur.l. RS št. 1/91-I) v 5. čl. sicer res dovoljuje uporabo deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (valutno klavzulo). Vendar ker predstavlja izjemo od načela denarnega nominalizma (394. čl. ZOR), je treba omenjeno določbo ozko razlagati. To v konkretnem primeru pomeni, da valutne klavzule ni mogoče uporabljati tudi za obveznosti, ki ne izvirajo iz pogodbe, pa čeprav so nastale v zvezi s pogodbo. Takšna je tudi kondikcijska obveznost tožene stranke. Iz tega izhaja, da je tožnica upravičena le do tistega števila denarnih enot, za katero je prikrajšana, torej do zneska, ki ga je toženi stranki plačala kot najemnino. Ker pa sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja ni ugotavljalo višine tega zneska, pritožbeno sodišče opravičeno dvomi v popolnost ugotovitve dejanskega stanja. Zato je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odst. 370. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Ob ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje ugotovi znesek, ki ga je tožnica plačala toženi stranki kot najemnino. Ugotovi naj tudi, zaradi česa je prišlo do razdrtja pogodbe, saj je to pomembno za odločbo o zamudnih obrestih (peti odst. 132. čl. ZOR oz. 214. čl. ZOR).