Jedro

Na tej podlagi, ko gre zgolj za trditev tožnika, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožencu v okoliščinah škodnega dogodka ni mogoče očitati, da je zlom veje posledica opustitve dolžnega ravnanja toženca, zato je nastanek škodnega dogodka mogoče pripisati le naključju v zvezi z ekstremnimi vremenskimi razmerami z žledolomom v času škodnega dogodka, kot izhaja iz poročila ARSO (priloga B5 spisovnega gradiva).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 63.000,00 EUR odškodnine za povzročeno nepremoženjsko in premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno odločitev prvostopenjskega sodišča se pravočasno pritožuje tožnik. Bistvo pritožbe je, da prvostopenjsko sodišče zmotno zaključuje, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi malomarnega pluženja snega, saj je toženec pri izvajanju pluženja potisnil že splužen sneg skupaj z novozapadlim snegom na parkirišče in pločnik pred stanovanjsko hišo tožnika, kar je imelo za posledico, da je tožnik spet moral očistiti parkirišče in pločnik, ker sta bila ta zapolnjena s snegom in neprimerna za uporabo in zato tudi nevarna. Med čiščenjem zaradi nanosa spluženega snega se je z drevesa odlomila suha veja, ki je tožniku povzročila zlom leve goleni, do česar ne bi prišlo, če tožnik ne bi bil primoran čistiti napluženi sneg oz. prav tako, če bi toženec vzdrževal drevesa tako, da bi kot vesten vzdrževalec z njih odstranil suhe veje. Ne drži namreč, da je do loma veje prišlo zaradi žleda, ampak zato, ker se je suha veja zaradi obremenitve s padavinami zlomila. Prvostopenjsko sodišče tudi napačno navaja, da takšna drevesa ne predstavljajo nevarne stvari, saj po mnenju tožnika so nevarna stvar, če niso pravilno in redno vzdrževana, kar je bila obveznost toženca. Žled sam po sebi ne more opravičevati loma veje, saj se ta ne bi zlomila, če bi bila drevesa pravilno vzdrževana. Do škodnega dogodka ne bi prišlo.

Tožnik prav tako meni, da mu prvostopenjsko sodišče ni omogočilo poštenega sojenja, saj ni zagotovilo kontradiktornega postopka in ni preučilo pomembnih dokazov v zadevi, kot je to razvidno iz točke 6 obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča. Sodišče je dolžno izvesti vse predlagane dokaze strank v postopku, saj le tako lahko opravi nepristransko in neodvisno sojenje, ki ga zagotavlja Ustava, zato tudi ne bi smelo zavrniti zaslišanja prič, ki so zaposlene pri tožencu.

Zaradi navedenega tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in pri ponovni razsoji upošteva vse s strani strank predlagane dokaze.

3. Toženec in stranski intervenient na strani toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je prav tako vse dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo in ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen.

6. V obravnavani zadevi tožnik od toženca zahteva odškodnino za utrpelo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 2. 2. 2014, ker je toženec neustrezno plužil cesto, saj je s ceste med pluženjem nametal sneg na parkirišče in pločnik pred stanovanjsko hišo tožnika. Tožniku je med čiščenjem tega snega z drevesa padla veja, katera se je prav tako zaradi toženčevega neustreznega vzdrževanja dreves ob cesti, odlomila in tožniku povzročila zlom leve goleni. Tožnik zatrjuje tako obstoj objektivne odškodninske odgovornosti kot tudi obstoj krivdne odgovornosti toženca za nastanek škodnega dogodka in tožniku nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

7. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za v škodnem dogodku tožniku nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, izhajajoč iz materialnopravne podlage določila prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da, kdo drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Prvostopenjsko sodišče prav tako pravilno ne ugotavlja objektivne odškodninske odgovornosti toženca, zaradi razlogov, ki jih pravilno navaja v točkah 13, 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato tožnik z uveljavljanjem, da suha veja na drevesu predstavlja nevarno stvar, ne more biti uspešen.

8. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako ni podlage za zaključek, da je podana krivdna odškodninska odgovornost toženca za tožniku v škodnem dogodku nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, saj v okoliščinah dogodka tudi pritožbeno sodišče ne ugotavlja potrebne predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti, to je protipravnega ravnanja toženca vzročno povezanega z nastankom škodnega dogodka, v katerem je tožniku nastala škoda.

9. Pritožbeno sodišče zato povzema razloge sodbe sodišča prve stopnje navedene v točkah 20 do 25 obrazložitve kot pravilne. Prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugotavlja, da tožencu ni mogoče očitati protipravnosti, saj tožnik ni zmogel dokaznega bremena, da je odgovornost za dejstvo, da mu je med čiščenjem snega z drevesa padla odlomljena veja in ga poškodovala, mogoče pripisati prav neskrbnosti toženca. Tožnik prvostopenjskemu sodišču dokaza, s katerim bi dokazal svojo trditev, da se je veja na drevesu, obremenjena s snegom, odlomila zato, ker je bila suha, toženec pa bi jo kot vesten vzdrževalec dreves ob cesti, moral predhodno že odstraniti, česar ni storil, ni niti ponudil. Na tej podlagi, ko gre zgolj za trditev tožnika, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožencu v okoliščinah škodnega dogodka ni mogoče očitati, da je zlom veje posledica opustitve dolžnega ravnanja toženca, zato je nastanek škodnega dogodka mogoče pripisati le naključju v zvezi z ekstremnimi vremenskimi razmerami z žledolomom v času škodnega dogodka, kot izhaja iz poročila ARSO (priloga B5 spisovnega gradiva).1 Na tej podlagi tožnik tudi ne more biti uspešen z uveljavljanjem, da v času škodnega dogodka žledoloma ni bilo.

10. Prvostopenjsko sodišče prav tako pravilno ne ugotavlja vzročne zveze med tožencu očitanim neustreznim pluženjem ceste, ki je s pluženjem potisnil že spluženi sneg na parkirišče in pločnik pred tožnikovo hišo, ki ju je tožnik v trenutku, ko se je odlomila veja z drevesa, čistil, saj je vzročna zveza pretrgana.

11. Pritožba uveljavlja, da je bilo prvostopenjsko sodišče dolžno izvesti vse predlagane dokaze strank v postopku, saj le tako lahko opravi nepristransko in neodvisno sojenje ter da zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem prič, ki so zaposlene pri tožencu, ni omogočilo tožniku kontradiktornega postopka.

12. V skladu z 213. členom ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče sicer v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov diskrecijske pravice nima, zato mora zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno argumentirati, kar je v obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče storilo.

Tožnik v pritožbi konkretno navaja le, da bi prvostopenjsko sodišče moralo zaslišati priče, ki so bile zaposlene pri tožniku, ker posledično ni imel možnosti kontradiktornega postopka, vendar gre za umik dokaznih predlogov, ki jih je podal toženec, na kar glede na naravo pravdnega postopka, kjer velja razpravno načelo v skladu s 7. členom ZPP, ni mogoče vplivati.

13. Zaradi vsega navedenega je zato utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ne obstoji obveznost toženca za plačilo tožniku nastale nepremoženjske in premoženjske škode, saj je potrebno tožbeni zahtevek zaradi zgoraj navedenih razlogov že po temelju zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih navedb v pritožbi, ki so za razsojo v obravnavani zadevi odločilnega pomena.

14. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, saj jih tožnik ni priglasil. 1 ARSO navaja ekstremne vremenske razmere z žledolomom v času od 30. 1. 2014 do 3. 2. 2014.