Jedro

Po angleškem pravu ima prevoznik posebno zastavno pravico na blagu, ki mu omogoča, da zadrži blago, a le tisto, ki se nanaša na znesek neplačanega dolga iz prevoza, katerega predmet je to blago, ne pa tudi za druge dolgove (torej iz drugih prevoznih pogodb), ki so morda zapadli, pri čemer nima pravice do prodaje zadržanega blaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka za znesek 7.407,22 EUR ter v IV. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sprememba tožbe dovoli (I. točka izreka). Primarni tožbeni zahtevek na plačilo 46.472,22 EUR s pripadki (II. točka izreka) in podredni tožbeni zahtevek na izročitev 171 komadov pralno sušilnih strojev E. (III. točka izreka) je zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni plača 2.089,25 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

2. Zoper IV. točko izreka sodbe v celoti, zoper II. točko izreka sodbe pa glede zneska 7.407,22 EUR, se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo 7.407,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2009 in sorazmerni del pravdnih stroškov. Podrejeno je predlagala, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in jo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta 20. 1. 2009 sklenili prevozno pogodbo, na podlagi katere se je tožena stranka kot prevoznik zavezala, da bo prepeljala blago (171 pralno sušilnih strojev podjetja E.) iz Italije v Anglijo, tožeča stranka pa se je zavezala, da ji bo za to plačala voznino. Prav tako ni bilo sporno, da tožena stranka blaga prejemniku v Angliji ni izročila, temveč ga je zadržala na podlagi pridržne pravice, ker ji tožeča stranka ni plačala računa z dne 21. 12. 2008 v višini 2.425,00 EUR niti ostalih računov, ki sicer takrat še niso zapadli v plačilo. Sporno pa je bilo ali je tožena stranka tovor (katerega je tožena stranka tekom postopka unovčila za denarno protivrednost 40.833,12 EUR) upravičeno zadržala.

6. Sodišče prve stopnje je za presojo gornjega vprašanja uporabilo angleško pravo. Po angleškem pravu pa ima prevoznik posebno zastavno pravico na blagu, ki mu omogoča, da zadrži blago, a le tisto, ki se nanaša na znesek neplačanega dolga iz prevoza, katerega predmet je to blago, ne pa tudi za druge dolgove (torej iz drugih prevoznih pogodb), ki so morda zapadli, pri čemer nima pravice do prodaje zadržanega blaga. Glede na navedeno in upoštevaje, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da terjatev za plačilo tega prevoza v času zadržanja blaga še ni zapadla v plačilo, kot tudi ni bilo sporno, da predhodni prevozi niso bili povezani s prevozom po tej prevozni pogodbi, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka blago pridržala protipravno in s tem tožeči stranki povzročila škodo. Le to je tožeča stranka ovrednotila skladno z vrednostjo blaga na podlagi računa E. v višini 46.472,22 EUR.

7. Tožena stranka tako opredeljeni višini škode ni ugovarjala. Je pa trdila, da vtoževana terjatev ne obstoji več, ker je bila pobotana z njenimi terjatvami do tožeče stranke iz naslova zapadlih neplačanih računov, kot so specificirani v Opominu z dne 11. 6. 2009 (iz katerega je razvidno, da seštevek glavnic neplačanih računov znaša 39.065,00 EUR). Trdila je tudi, da je tožečo stranko sproti obveščala o izvedbi javnih dražb in prodaji blaga; - da ji je tekoče pošiljala obračune, v katerih je obračunala prodano blago in njegovo vrednost poračunala z dolgom tožeče stranke do nje po neplačanih zapadlih računih za opravljene prevoze; - da je tožeči stranki obračunala tudi stroške, ki jih je imela zaradi zadržanja in prodaje blaga, ter sodne stroške zaradi vloženega predloga za izdajo začasne odredbe v skupni višini 3.625,13 EUR; - da ji po končnem obračunu tožeča stranka dolguje še znesek 1.857,01 EUR, kar izhaja tudi iz priložene konto kartice; - in da je od tožeče stranke prejela plačilo v višini 296,87 EUR, kar predstavlja dokončno (tj. 14,90 %) poplačilo terjatev upnikov tožeče stranke v likvidacijskem postopku in je le nekaj večji od zneska, kot izhaja iz končnega obračuna oziroma predložene konto kartice tožene stranke (1.857,01 x 14,90 % = 276,70 EUR), očitno zaradi upoštevanih obresti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da nobene od navedenih trditev tožeča stranka ni prerekala, zato jih je sodišče prve stopnje štelo za priznane. Na podlagi teh (priznanih) dejstev pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da se je tožeča stranka očitno strinjala s prejetimi obračuni in je tako privolila v izvenpravdne pobote medsebojnih obveznosti. Posledično je zaključilo, da vtoževana terjatev zaradi izvenpravdnega pobota ne obstoji več in (tako primarni kot podredni) tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo nobenih razlogov, na kakšen način je prenehala terjatev tožeče stranke v višini 3.782,09 EUR (kar predstavlja razliko med 42.690,13 EUR, kolikor naj bi po oceni pritožnice tožena stranka uveljavljala v pobot, in 46.472,22 EUR, kolikor v tej pravdi vtožuje tožeča stranka). Ker tožena stranka niti ni trdila, da bi imela do tožeče stranke za 46.472,22 EUR nasprotnih terjatev, pritožnica meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo v celoti zavrniti tožbenega zahtevka. Po oceni višjega sodišča navedbe pritožnice niso utemeljene. Tožena stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2013 (med drugim) navedla, da ji po končnem obračunu tožeča stranka dolguje še 1.857,01 EUR. Iz teh navedb pa implicitno izhaja, da so toženkine terjatve znašale celo več kot 46.472,22 EUR. Prav tako iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je celotna vtoževana terjatev (kar logično vključuje tudi znesek 3.782,09 EUR) prenehala zaradi pobotanja z nasprotnimi terjatvami tožene stranke.

9. Pritožnica kot nepravilno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov v zvezi s prodajo in začasno odredbo v višini 3.625,13 EUR. Po njenem prepričanju, glede na to, da prodaja blaga ni bila zakonita, stroški v zvezi s prodajo ne morejo biti utemeljeni. S temi navedbami pa je pritožnica prekludirana (prvi odstavek 337. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP): tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov, ki jih je imela s prodajo blaga, ali da obstajajo razlogi, zaradi katerih te terjatve ne bi bilo mogoče pobotati z vtoževano terjatvijo. Pravzaprav tožeča stranka v zvezi s stroški prodaje ni podala nobenega ugovora (nasprotne, tudi sicer pavšalne, pritožbene trditve so protispisne), temveč se je s prejetimi obračuni tožene stranke strinjala in je privolila v izvenpravdne pobote medsebojnih obveznosti (gre za dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno ni izpodbijana). V takšnem primeru pa se sodišče prve stopnje do obstoja predpostavk za pobotanje tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

10. Pritožnica nadalje neutemeljeno namiguje, da pobot ni bil mogoč, ker po določbi 3. točke 316. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) terjatev ne more prenehati s pobotom terjatve, nastale z namerno povzročitvijo škode. V konkretnem primeru namreč tožeča stranka ni zatrjevala nobenih okoliščin, da je tožena stranka vedela za uporabo angleškega prava (kot se je izkazalo v postopku, le-ta tudi ni bila na prvi pogled očitna), še manj, da bi bila seznanjena z njegovo vsebino in jo zavestno kršila. Glede stališča pritožnice, da ker prodaja blaga ni bila zakonita, po materialnem pravu pobot stroškov prodaje ni mogoč, pa višje sodišče pripominja, da takšne določbe materialno pravo ne vsebuje (OZ v 316. členu govori le o terjatvah, ki s pobotom ne morejo prenehati).

11. Trditve pritožnice, da upravitelj ni upošteval v tej pravdi vtoževane terjatve tožeče stranke do tožene stranke in da zato sodišče ne more šteti, da se ji je tožeča stranka odpovedala, so nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pa tudi sicer so nerelevantne, saj sodišče prve stopnje na nobenem mestu ni zapisalo, da se je tožeča stranka vtoževani terjatvi odpovedala. Ravno nasprotno: sodišče prve stopnje je jasno zapisalo (kar ugotavlja tudi pritožnica v ostalih delih pritožbe), da terjatev tožeče stranke do tožene obstoji v zatrjevani višini, da pa je zaradi pobota prenehala. Nerelevantne so tudi navedbe pritožnice, da sodišče prve stopnje ni moglo pripisati nobenega pomena znesku, po katerem je tožena stranka prodala blago. Dejstva v zvezi z doseženo kupnino je sodišče prve stopnje zgolj omenilo, ni pa nanj oprlo svoje odločitve.

12. Iz navedenega izhaja, da pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).