Jedro

Status stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP.

Ker pritožnik ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnik) zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 705-100/2017/31 z dne 1. 2. 2018. S to je navedeni upravni organ izvršitelju Š. L. na podlagi 12. člena Pravilnika o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik) podelil pooblastilo za hrambo in upravljanje z zaseženimi predmeti na območju Okrožnega sodišča v Kopru.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da pritožnik ni bil stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, kar je pogoj za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu. Pritožnik namreč v upravnem sporu ni izpodbijal sklepa toženke št. 705-100/2017/8 z dne 11. 4. 2018, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za priznanje statusa stranskega udeleženca v predmetnem upravnem postopku. Odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za priznanje statusa stranskega udeleženca je torej pravnomočna. Izpodbijana odločba pritožniku zato tudi ni bila vročena. Sodišče je tožbo zato zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje je pritožnik vložil pritožbo. Pritožnik navaja, da je s tožbo zasledoval cilj zagotavljanja javnega reda in varovanja javnega interesa. Ogrožanje javnega reda pritožnik zaznava v procesnem kršenju pravil podelitve pooblastil še enemu izvršitelju, podelitvi pooblastila je nasprotovala tudi Zbornica izvršiteljev. Priznanje položaja stranke ali stranskega udeleženca bi nedvomno odkrilo vrsto nepravilnosti pri odločanju ministra. Meni še, da načelo procesne predpostavke ne prevlada nad načelom in pojmom varovanja pravnega reda in pravne varnosti. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna in zakonita odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da oseba, ki je vložila tožbo, po tem zakonu ne more biti stranka.

7. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz takega zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Če torej stranka doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem (v primeru obnove v obnovljenem) postopku. Sicer pa lahko v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta (drugi odstavek 17. člena ZUS-1).

8. Iz podatkov spisa in iz samih pritožbenih navedb izhaja, da pritožnik v upravnem postopku ni imel ne položaja stranke, ne stranskega udeleženca. Udeležbo v postopku je sicer zahteval, vendar pa odločitve o zavrnitvi predloga za priznanje statusa stranskega udeleženca v upravnem sporu ni izpodbijal. Izpodbijana odločba se nanj ne glasi, niti mu ni bila vročena.

9. Ker pritožnik ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1. Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik utemeljuje, da naj bi s tožbo varoval javni red in javni interes, pa so neupoštevne in na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Skladno z določbo prvega odstavka 18. člena ZUS-1 in prvega odstavka 100. člena Zakona o državnem odvetništvu je zastopnik javnega interesa namreč državno odvetništvo. Pritožnik torej ne more pridobiti aktivne procesne legitimacije na podlagi prvega odstavka 18. člena ZUS-1. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

**K II. točki izreka**

11. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopka v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.