Jedro

Zgolj ugotovitev, da tožnica ni opravljala nobene izmed specialnih nalog, ki formalno razlikujejo obe delovni mesti, ob trditvah tožnice, da teh niso opravljale niti druge DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, ne zadoščajo za presojo, da tožnica ni opravljala nalog višje vrednotenega delovnega mesta. Čeprav so morda določene naloge dveh delovnih mest formalno enake (takih je v konkretnem primeru kar trinajst), to ne pomeni nujno, da so enake tudi dejansko, vsebinsko, po zahtevnosti, odgovornosti, samostojnosti, še posebej, kadar so določene zelo splošno, kot v konkretnem primeru, in lahko posamezna delovna naloga vsebuje več različnih opravil. Zato so lahko trditve tožnice, da je opravljala enako delo kot DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, povsem samostojno, odločilne.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožnici za čas od vključno maja 2016 do vključno decembra 2020 obračunati in plačati razliko v plači, kakršno bi tožnica prejemala za delo na delovnem mestu "diplomirana medicinska sestra v dializi I" ter dejansko prejeto plačo v skupnem znesku 2.129,16 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki plačati stroške postopka v znesku 1.490,79 EUR (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče povsem spregledalo nekatere bistvene ugotovitve iz zadeve Pdp 485/2019. Opravlja povsem enako delo kot druge obposteljne DMS v dializi I ter tudi v dislociranih enotah, zato je bilo večkrat predlagano, naj jo razporedijo na to delovno mesto, česar pa zaradi nezmožnosti zagotavljanja intervencije v času pripravljenosti niso storili. Ravnanje toženke je zato diskriminatorno, sodišče je vse navedeno spregledalo in sprejelo napačne zaključke. Delovni mesti DMS v dializi I in II sta ločeni delovni mesti, pogoje za njuno zasedbo izpolnjuje, z izjemo zagotavljanja dežurstev (pripravljenosti). Drugačno stališče sodišča je nejasno in zmotno. Razlika med delovnima mestoma DMS v dializi I in II je v samostojnosti opravljanja dela, slednje ga ne smejo opravljati samostojno, ona pa ga je, celo najzahtevnejše naloge, kar ni bilo prerekano, hkrati pa potrjeno z izpovedjo A. A., B. B. in predloženo dializno knjigo. Delovnih nalog ni opravljala samovoljno. Sodišče je pri razmejitvi med delovnima mestoma izhajalo iz sistematizacije, razlike je napačno ovrednotilo, zaključek pa sprejelo na podlagi specialnih del, ki jih v celoti ne opravlja nobena medicinska sestra pri toženki. V delovno mesto so vključene njegove različne variacije, z različnimi delovnimi nalogami. Vsaka izmed medicinskih sester opravlja zgolj nekaj opravil iz sistematizacije, sama je opravljala enako delo in vse vrste dializ kot obposteljne DMS v dializi I, samostojno, zato jo je potrebno primerjati s temi in sodišče ne more zaključiti, da če ene ne opravlja, ne opravlja dela DMS v dializi I. Zaključki sodišča glede izvajanja zdravstveno vzgojnega dela v specialistični ambulanti in izvajanja preddializne edukacije, so nejasni in napačni. Izvajanje zdravstveno vzgojnega dela je naloga vsake samostojne DMS, toženka ni trdila, da tožnica takega dela ni opravljala. Razporejena je bila v G. ambulanto, v kateri brez tega ni moč delati, da je to delo opravljala, sta potrdili priči C. C. in D. D., nasprotna ugotovitev sodišča je protispisna. Sodišče je zmotno ugotovilo, da ni opravljala preddializnih edukacij, da je te opravljala le E. E.. Nasprotno dokazujejo (neprirejeni) predloženi seznami izvedenih edukacij, dopisa A. A. iz leta 2017 in 2018 ter njena izpoved. Toženka je v spis vložila prirejeno dokumentacijo, o čemer se sodišče ni izjasnilo. Zaključek sodišča, da je izvedla le eno edukacijo, je neverodostojen. Izvedla je večino edukacij (preko 50), na katerih ni elektronsko podpisana E. E. Ugotovitve sodišča so napačne in nejasne, tudi zaključek, da za opravljanje nalog ni dobila navodil. Enako kot obposteljne DMS v dializi I je tudi sama organizirala, koordinirala in nadzorovala nekompetentne sodelavce, s katerimi je bila razporejena na delo v sobo, in ki dela ne smejo in ne morejo opravljati sami. To je potrdila A. A., kaj vodenje pomeni, pa je pojasnila D. D.. Nasproten zaključek sodišča je kontradiktoren, zmoten pa je tudi zaključek, da zgolj timske sestre izpolnjujejo pogoje za delovno mesto DMS v dializi I (upoštevati bi moralo stališča v zadevi Pdp 485/2019). Tudi delovno nalogo "sodelovanje pri programu priprave bolnika na transplantacijo ledvice in vodenje bolnika na čakalni listi" je opravljala povsem enako kot ostale obposteljne DMS v dializi I (podaja informacij in razlag, odvzem krvi, itd.). Opravljala je vsa dela in vse vrste dializ kot obposteljne DMS v dializi I, povsem samostojno. Določenih del ji sicer ni bilo treba delati, ker pa ji teh tudi niso preprečili, ji tega prepovedali ali jo opomnili, in je bila na delo razporejena samostojno, ni imela druge izbire, kot da jih opravi. Ne drži, da je to delala po svoji želji, v zdravstvenih ustanovah se dela po protokolih. Sodišče bi moralo upoštevati interese prič. Vsebina njenega dela bi bila razvidna iz dializnih knjig, ki jih toženka ni želela predložiti, sodišče pa jih ni štelo za odločilne. S tem, ko jih ni presojalo, je bistveno kršilo postopek, enako tudi s tem, ko od toženke ni zahtevalo dnevnih razporedov, ki dokazujejo, da je bila samostojna oziroma je (posredno) nadzorovala nekompetentnega sodelavca. Izpoved A. A., da pripravljenost terja samostojnost pri odločanju, je neresna. Vedno odloča zdravnik in se (samostojno) dela po njegovih navodilih, delo v času ali izven časa pripravljenosti je enako. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da se zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, kot tudi ne tistih, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi. Je pa zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in se ni opredelilo do vseh pravno odločilnih navedb tožnice.

6. Predmet presoje v konkretni zadevi je ustreznost plačila za delo, ki ga je tožnica opravila v obdobju od maja 2016 do vključno decembra 2020. Meni, da je opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta diplomirana medicinska sestra v dializi I (v nadaljevanju: DMS v dializi I), čemur je toženka nasprotovala, in zatrjevala, da je opravljala zgolj in samo naloge svojega prilagojenega delovnega mesta diplomirana medicinska sestra v dializi II (v nadaljevanju: DMS v dializi II) z omejitvami. Ob upoštevanju zgolj formalnih nalog zaposlenih na delovnem mestu DMS v dializi I, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena.

7. Tožnica v pritožbi na več mestih (pavšalno ali zgolj smiselno) uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki nista podani. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Navedbe, ki jih s tem v zvezi navaja tožnica v pritožbi (npr. v zvezi z nejasnostjo obrazložitve sodišča prve stopnje glede izvajanja zdravstveno vzgojnega dela v specialistični ambulanti in glede izvajanja preddializne edukacije, da predloženi seznami ne predstavljajo preddializnih edukacij, itd.), so pavšalne in že zgolj zato neutemeljene, ali pa dejansko predstavljajo druge pritožbene razloge (nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, zmotna uporaba materialnega prava).

8. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni vztrajalo pri predložitvi dializnih listov in dializnih knjig toženke, ampak je te ocenilo kot nebistvene, ni bistveno kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že na podlagi drugih dokazov je namreč ugotovilo resničnost trditev tožnice, da je dejansko zbadala tudi AV in goretex fistule, kot tudi izvajala različne dializne postopke, poleg tega iz dializne knjige ne izhaja, katere konkretne postopke pri dializi je izvedla tožnica. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka s tem, ko od toženke ni zahtevalo dnevnih razporedov. Že na podlagi izpovedi tožnice, ki ji je sledilo, je ugotovilo, da je bila v sobo razporejena tudi sama oziroma ob nekompetentnem sodelavcu.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim tožnica v pritožbi ne nasprotuje, izhaja, da je slednja pri toženki od leta 1987 dalje opravljala delo na F. Z odločbo ZPIZ z dne 13. 9. 2007 v zvezi z odločbo ZPIZ z dne 27. 3. 2008 je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami od 30. 8. 2007 dalje. Z odločbo ZPIZ z dne 17. 2. 2014 so ji bile priznane dodatne omejitve, in sicer: brez dela, kjer je potrebna groba moč desnice, fin prijem in koordinirani ponavljajoči gibi s prsti desnice, samo v dopoldanski izmeni, samo v prvi polovici dopoldanske izmene, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 1. 2. 2014 dalje. Zato je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 12. 3. 2014, po kateri je bila tožnica razporejena na delovno mesto "DMS v dializi II - z omejitvami", na tem delovnem mestu pa je bila zaposlena celotno vtoževano obdobje.

10. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno izhajalo iz določbe 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji), po kateri mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Ta se skladno s 5. in 16. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 63/07 in nadaljnji) uporablja tudi za tožnico.

11. Za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu je bistveno vprašanje, ali je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta DMS v dializi I. Pri tem je pomemben tako formalno predviden opis del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta, kot tudi njihovo dejansko izvajanje. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnica ni (redno) opravljala nobene izmed specialnih nalog, določenih v sistemizaciji, ki njeno delovno mesto formalno ločujejo od delovnega mesta DMS v dializi I, in obširne nasprotne pritožbene navedbe (tudi v zvezi z dokazno oceno izpovedi prič, (ne)prerekanostjo trditev, itd.) niso utemeljene. Kljub temu pa zgolj to ne pomeni nujno, da zahtevek tožnice ni utemeljen. Tožnica je namreč ves čas trdila, da nobena izmed DMS v dializi I ni opravljala vseh del iz sistemizacije, da je v vtoževanem obdobju dejansko opravljala povsem enako delo kot DMS v dializi I, ki so delo opravljale ob pacientih (vse vrste dializ, transfuzij, zbadala je tudi vse vrste fistul, sodelovala pri pripravi bolnika na transplantacijo itd.), ne pa tudi del timskih sester, in ne (vseh) posebnih nalog, ki jih opravljajo le določene medicinske sestre (pri čemer pa tudi te ne opravljajo vseh). Vse svoje naloge je, kar je izpostavljala kot bistveno, za razliko od ostalih DMS v dializi II in enako kot DMS v dializi I, opravljala samostojno. Tovrstne navedbe bi bile lahko odločilne za presojo, ali je tožnica dejansko opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta, če bi se izkazale za resnične, in bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati in se do njih opredeliti. Zgolj ugotovitev, da tožnica ni opravljala nobene izmed specialnih nalog, ki formalno razlikujejo obe delovni mesti, ob trditvah tožnice, da teh niso opravljale niti druge DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, ne zadoščajo za presojo, da tožnica ni opravljala nalog višje vrednotenega delovnega mesta. Čeprav so morda določene naloge dveh delovnih mest formalno enake (takih je v konkretnem primeru kar trinajst), to ne pomeni nujno, da so enake tudi dejansko, vsebinsko, po zahtevnosti, odgovornosti, samostojnosti, še posebej, kadar so določene zelo splošno, kot v konkretnem primeru, in lahko posamezna delovna naloga vsebuje več različnih opravil. Zato so lahko prej izpostavljene trditve tožnice, da je opravljala enako delo kot DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, povsem samostojno, odločilne. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo in je posledično pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Pri tem ni bistveno, ali je bila tožnica glede na odločbo ZPIZ zmožna opravljati naloge višje vrednotenega delovnega mesta (npr. zbadati fistule, dežurati, itd.), niti ali je izpolnjevala pogoje za razporeditev nanj. Odločilno je, ali je te (z vedenjem nadrejenih oziroma toženke) dejansko opravljala, torej ali je opravljala enake delovne naloge kot DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, v delovnem času, v katerem je to delo opravljala tožnica (torej le v prvi polovici dopoldanske izmene) in na enak način (samostojno). Dejstvo, da tožnica dela zaradi omejitev ni opravljala v pripravljenosti, ni odločilno, saj iz neprerekanih trditev tožnice izhaja, da tega niso opravljale vse DMS v dializi I (zaradi zdravstvenih omejitev ali starosti), kot tudi niso vse opravljale (vseh) specialnih nalog tega delovnega mesta.

12. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je namreč ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, saj se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo do navedb tožnice glede širšega sklopa odločilnih dejstev, v zvezi s katerimi je potrebno izvesti dokazni postopek (po potrebi zaslišati več prič, pri čemer bi prihod teh na obravnavo v Ljubljano tudi bistveno povečal stroške postopka, itd.). Poleg tega tudi sicer namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb tožnice, da se njeno delo ni razlikovalo od dela DSM v dializi I, ki so delale ob pacientih, in v zvezi s tem natančno ugotoviti, katere delovne naloge so dejansko opravljale DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, v času, v katerem je delo opravljala tožnica, in ali je take naloge opravljala tudi tožnica, z enako stopnjo samostojnosti ter s tem v zvezi po potrebi ponovno zaslišati priče. Ugotovilo bo tudi, v čem konkretno se naloge DMS v dializi I, ki opravlja delo ob pacientih, razlikujejo od nalog DMS v dializi II.

13. Glede na to, da je bilo potrebno iz zgoraj pojasnjenih razlogov izpodbijano sodbo razveljaviti, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb tožnice (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.