Jedro

Določba 8. člena ZPP (prosta dokazna ocena) predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, kadar je vsebinsko neprepričljiva (kar je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora tožena stranka plačati 55,231.440 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.1995 dalje. Tožnico je tudi zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 447.780 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2000 dalje. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zoper to sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stališče sodišč prve in druge stopnje je, da predlog pokojnega tožničinega moža za novo vrsto embalaže in embaliranje z EERF ne predstavlja tehnične izboljšave in da zato tožnica ni upravičena do zahtevanega nadomestila.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodbama sodišč druge in prve stopnje očita protislovnost, saj sta kljub nesporni ugotovitvi, da je njen pokojni mož izdelal predlog nove vrste embalaže in embaliranja, ugotovili, da ne gre za tehnično izboljšavo. Sodišči tudi dokazov nista ocenili tako, kot je določeno v 7. in 8. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP). Neutemeljeno sta verjeli toženi stranki in njenim pričam, ignorirali pa tožničino izpovedbo in listinske dokaze, ki jih je predložila. Sodišči sta tudi spregledali, da so vsi izvedenci, s katerimi se je tožnica bodisi strinjala ali ne, v svojih prvih mnenjih povedali, da je šlo za tehnično izboljšavo, vendar sodišči izvedenskih mnenj nista ocenili v skladu s 7. in 8. členom ZPP, marveč sta sprejeli (kar prepisali) mnenje izvedenca, ki je po petih letih spremenil svoje mnenje. Na podlagi prvega mnenja izvedenca J. je tožnica celo zvišala tožbeni zahtevek na 55.000.000 SIT. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je v nasprotju z določbami 244. do 256. člena ZPP dokazno oceno oprlo na sumljivo mnenje izvedenca, zoper katerega je bil podan celo predlog za odvzem licence zaradi nestrokovnosti. Razen tega sodbi nimata razlogov, zakaj v konkretnem primeru ne gre za tehnično izboljšavo. Končno sta sodišči tudi zmotno uporabili materialno pravo, saj bi se morali opreti na Zakon o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/01), Zakon o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 45/95) ter na Pravilnik o nagradah za invocije, ustvarjene v delovnem razmerju (Uradni list Rs, št. 31/98).

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo ter toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Na revizijski očitek, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje protislovni, ker da sta kljub nesporni ugotovitvi, da je pokojni tožničin mož dne 6.5.1986 izdelal predlog nove vrste embalaže in embaliranja, ugotovili, da ne gre za tehnično izboljšavo, je v bistvu odgovorilo že pritožbeno sodišče. Tožnici je namreč pravilno pojasnilo, da je sodišče prve stopnje res ugotovilo, da je predlog nove vrste embalaže in embaliranja z EERF izdelal njen mož, vendar da to še ne pomeni, da je ta nesporna ugotovitev v nasprotju z nadaljnjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Kajti predlog nove vrste embalaže in embaliranja z EERF ni sporen. Sporno pa je, ali predstavlja tehnično izboljšavo. To je bistveno vprašanje, s katerim sta se ukvarjali sodišči prve in druge stopnje ter o tem navedli tudi dovolj razlogov, da je njuno stališče mogoče preveriti (očitna kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana).

Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožničin mož "ni dopolnil oziroma konstrukcijsko predelal stroja" (2. odstavek na 5. strani), da je bilo vse elemente pakirne linije (stroj za ovijanje paletiziranega blaga z raztezno folijo, hidravlični plato in tehtnico) "možno kupiti na osnovi kataloga in navodil na prospektih" (prav tam), "da je bila takšna linija, kot jo je kupila tožena stranka (t.j. linija, ki naj bi po tožničinih trditvah zajemala predlog njenega pokojnega moža za novo vrsto embalaže in embaliranja z EERF - prip. VS RS), že takrat sestavni del ponudbe Z." (3. odstavek na 5. strani), ter "da je bil prispevek pokojnega P. v tem, da je skrbel za nabavo sestavnih delov pakirne linije" (prav tam).

Ob takih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 370. člena ZPP), je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za tehnično izboljšavo. Po 159. členu Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Uradni list SFRJ, št. 34/81 - 20/90), ki je veljal v času nastanka predloga tožničinega moža (sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno uporabili ta predpis - določba 159. člena se je uporabljala vse do 19.8.1995, ko je začel veljati Zakon o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja - Uradni list RS, št. 45/95 - prim. 43. člen tega zakona), se namreč kot tehnična izboljšava ne šteje rutinska uporaba znanih tehničnih sredstev in tehnoloških postopkov v delovnem procesu (3. odstavek 159. člena).

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sodišči prve in druge stopnje izvedenih dokazov nista ocenili tako, kot je določeno v 7. in 8. členu ZPP. Določbe, po kateri mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti vsa sporna dejstva, od katerih je odvisno utemeljenost zahtevka, 7. člen ZPP ne pozna več. Določba 8. člena (prosta dokazna ocena) pa predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj - prim. sodba VS RS, II Ips 535/98), ne pa tudi, kadar je vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili). V tem primeru gre le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni revizijski razlog (3. odstavek 370. člena ZPP). Ker pa konkretni dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih izraža 8. člen ZPP, ostali revizijski očitki pa predstavljajo le izpodbijanje same vsebine dokazne ocene (češ da sodišči ne bi smeli verjeti pričam, ki jih je predlagala tožena stranka, pač pa tožnici in njenim listinskim dokazom, da so se vsi izvedenci najprej strinjali, da gre za tehnično izboljšavo, da ima prof. dr. G. D. boljše strokovne reference od izvedenca F. J., ter da je mnenje tega izvedenca sumljivo), tudi ta postopkovna kršitev ni podana.

Ker sta tako sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabiti materialno pravo in ker niso podane očitane postopkovne kršitve, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).