Jedro

Pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji na ugotovitvi, da tožnik v času rušenja ni imel v šupi shranjenih stvari, za katere je zahteval plačilo odškodnine.

Zato je zaman tudi tožnikovo zavzemanje za uporabo določbe 216. člena ZPP. Če škode ni, uporaba te določbe sploh ni možna, saj manjka eden izmed nujno kumulativno podanih pogojev za nastanek odškodninske obveznosti.

Izrek

Revizija se v delu zoper pravnomočno odločitev o stroških postopka zavrže, sicer pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožnika, ki je od tožene stranke terjal plačilo odškodnine 2.281.000 tedanjih SIT (zdaj 9.518,44 EUR) s pripadki, tožniku pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 360.360 tedanjih SIT (zdaj 1.503,76 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Po pritožbi tožnika je sodišče druge stopnje s sklepom razveljavilo prvostopenjsko sodbo le za znesek 44.731 tedanjih SIT (zdaj 186,66 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnjene odškodnine in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa je v nerazveljavljenem delu s sodbo potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri "uveljavlja revizijske razloge iz 370. člena ZPP". V obrazložitvi revizije se ukvarja z grajo ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o nedokazanosti škode, sicer pa sta sodišči po mnenju revidenta imeli možnost tudi v primeru nedokazanosti višine škode odločiti o tem po prostem preudarku z uporabo določbe 216. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožnik izrecno izpodbija tudi pravnomočni del odločitve o stroških postopka in predlaga, da "revizijsko sodišče reviziji ugodi in zadevo vrne v nov postopek oziroma spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke".

V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB in št. 45/2008) je bil izvod revizije poslan toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v delu zoper pravnomočno odločitev o stroških postopka ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O reviziji v delu, v katerem ni dovoljena: Tožnik v reviziji med drugim obrazloženo izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, ki je glede stroškov dosedanjega postopka na prvi stopnji že pravnomočna (glej izrek odločbe sodišča druge stopnje). V skladu z določbo petega odstavka 128. člena ZPP se odločitev o stroških v sodbi šteje za sklep. Zato je treba dovoljenost revizije v tem delu presojati v skladu z določbo 384. člena ZPP, po kateri je revizija dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan; sklep o stroških postopka, vsebovan v sodbi, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, pa ni tak sklep. Zato je bilo treba v tem delu nedovoljeno revizijo tožnika na podlagi določb 377. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavreči. O reviziji v preostalem delu, v katerem je dovoljena, vendar neutemeljena: Tožnik je v tej pravdi zahteval plačilo odškodnine zaradi po njegovih trditvah nedopustnega ravnanja tožene stranke, ki ga naj ne bi obvestila o rušenju šupe in njegovih (domnevno v tej šupi shranjenih) stvari naj ne bi zavarovala oziroma poskrbela za njihovo skladiščenje. Pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji na ugotovitvi, da tožnik v času rušenja ni imel v šupi shranjenih stvari, za katere je zahteval plačilo odškodnine. Gre za dejansko ugotovitev v pravnomočni sodbi, ki je v postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prav temu pa je namenjeno jalovo prizadevanje tožnika, ki se v obrazložitvi revizije ukvarja le z grajo o tem dejstvu sprejete dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje.

Glede na pravkar obrazloženo je zaman tudi tožnikovo zavzemanje za uporabo določbe 216. člena ZPP. Če škode ni, uporaba te določbe sploh ni možna, saj manjka eden izmed nujno kumulativno podanih pogojev za nastanek odškodninske obveznosti.

Ker uveljavljani razlogi niso upoštevni kot revizijski razlogi in ker po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP) ni podan, je bilo treba tožnikovo revizijo v dovoljenem delu kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).