Jedro

Kadar zahteva lastnik služne stvari ukinitev služnosti zaradi nepotrebnosti, pri čemer se sklicuje na novo možnost potne povezave gospodujočega zemljišča z javnim cestnim omrežjem, mora najprej dokazati, da je taka potna povezava sploh mogoča, da je torej postalo gospodujoče zemljišče bodisi neposredno povezano z javno cesto, ali pa da je tako povezavo pravno mogoče vzpostaviti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje. Predlog tožencev za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ukinitev služnosti hoje in vožnje po parc. št. 309/2 v korist parc. št. 309/5, obe k.o., zahtevek za opustitev izvrševanja te služnosti ter zahtevek, da morata toženca dopustiti, da tožnika na svoje stroške napravita na jugovzhodnem robu parc. št. 311/4 dostop z javne ceste v asfaltni izvedbi v dolžini 6 m in širini 4 m, s tem, da tožnik plača tožencema tudi odškodnino za asfaltirano zemljišče v višini, ki bi jo določilo sodišče. Tožnika je zavezalo, da morata tožencema povrniti 237.771,00 SIT stroškov postopka. Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (pri čemer pa obrazloži le pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) pritožujeta tožnika in navajata, da se je z zgraditvijo novega naselja ter nove široke asfaltirane javne ceste stanje bistveno spremenilo. Nova cesta je speljana tako, da poteka tik ob hiši tožnikov na severni strani, nato pa v obliki klobase nazaj do hiše prvega toženca. Iz izvedenskega mnenja L.K. izhaja, da je nova cesta široka 4 do 5 m ter da je primerna za lokalen promet na tem območju. Po izvedenčevih ugotovitvah imajo vse hiše direkten priključek na opisano dovozno cesto, razen hiše prvega toženca. Vendar je nova cesta speljana v neposredno bližino te hiše. Konča se pri parc. št. 311/4, ki je last prvega toženca do 9/10 in druge toženke do 1/10. Tako kot ostali, bi si lahko tudi toženec uredil dostop z javne ceste do svoje hiše. Urediti bi bilo treba le 6 m dolg asfaltiran priključek in to po tistem delu parc. št. 311/4, ki že sedaj ne služi v kmetijskim namenom. Zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da je pot, ki se ponuja tožencu, veliko daljša, pa tudi dokaj strma in ovinkasta, medtem ko da je služnostna pot speljana skoraj po ravnem. Predvsem tožnika ne ponujata tožencu nove poti, pač pa zahtevata, da toženec uporablja novo cesto, ki je zgrajena praktično do njegove hiše. Trditev, da je ta cesta strma in ovinkasta, ne drži. Služnostna pot je namreč kolovozna, ponekod široka le 2 m in na enem delu 2,30 m. Je torej več kot pol ožja od javne ceste, je kolovozna in v zimskem času zaradi snega težko prevozna. Če je imelo sodišče prve stopnje kake pomisleke v strokovnem pogledu, bi moralo postaviti izvedenca cestno-prometne stroke, tako kot sta tožnika predlagala na ogledu. Vsak lastnik v urbanem naselju si je dolžan po svojem zemljišču z javne ceste sam urediti dostop do svoje hiše. Dokaz za to so ureditve v vseh naseljih in tudi v C.. Le toženec in sosed R. si nista uredila priključka z javne ceste do svojih hiš. Toženca sta odgovorila na pritožbo, pri čemer oporekata pritožbenim trditvam in predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Kadar zahteva lastnik služne stvari ukinitev služnosti zaradi nepotrebnosti, pri čemer se sklicuje na novo možnost potne povezave gospodujočega zemljišča z javnim cestnim omrežjem (drugi odstavek 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR), mora najprej dokazati, da je taka potna povezava sploh mogoča, da je torej postalo gospodujoče zemljišče bodisi neposredno povezano z javno cesto, ali pa, da je tako povezavo dejansko in seveda zlasti pravno mogoče vzpostaviti (ker je npr. lastnik gospodujočega zemljišča postal lastnik "vmesnega" zemljišča - t.j. zemljišča med javno cesto in gospodujočim zemljiščem, ali ker je lastnik "vmesnega" zemljišča privolil v ustanovitev služnosti po svojem zemljišču). V konkretnem primeru, ko ne gre za neposredno potno povezavo med gospodujočim zemljiščem (parc. št. 309/5) in javno cesto, bi bila ukinitev služnosti mogoča le, če bi bil toženec, ki je edini lastnik gospodujočega zemljišča, tudi lastnik "vmesnega" zemljišča (parc. št. 311/4), ali če bi toženka, ki je skupaj s tožencem solastnica tega zemljišča, privolila v to, da preko tega zemljišča poteka pot do toženčevega zemljišča (zgraditev 6 m dolge in 4 m široke asfaltirane poti za vožnje z avtomobili, ki bi služila le enemu od solastnikov, vsekakor predstavlja posel, ki presega okvir rednega upravljanja in za katerega mora biti soglasje vseh solastnikov - četrti odstavek 15. člena ZTLR). Ker pa ta pogoj ni izpolnjen (kar evidentno izhaja iz toženkinega nasprotovanja zahtevkom), tožbeni zahtevek za ukinitev služnosti ne more biti utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku). Glede na to, da odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k razjasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče zavrnilo predlog tožencev za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku).