Jedro

Tožnika sta v postopku imela možnost, da v zadevi pojasnita svoja stališča v zvezi z nameravano gradnjo z vidika varstva njunih osebnih, konkretnih in na predpis oprtih pravic in pravnih koristi, vezanih na njuni nepremičnini, zaradi katerih sta dosegla položaj stranskega udeleženca, to je tudi v tistem delu, v katerem sta menila, da gradnja posega v njun pravni interes, povezan z določitvijo pripadajočega zemljišča k obstoječim objektom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva prizadete stranke A. d.o.o. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorju A. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo objekta oskrbovanih stanovanj ... (30 stanovanjskih enot) na zemljišču parc. št. 1325/1 in 1325/25 k.o. ... pod pogoji, navedenimi v izreku gradbenega dovoljenja.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da zemljišči posega ležita v območju urejanja BS 3/2-1 Vič-del, v morfološki enoti 1C/2, ki se ureja z Odlokom o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto V3 Vič (v nadaljevanju PUP). Upravni organ ugotavlja, da načrtovana gradnja izpolnjuje pogoje po PUP, med drugim posebne pogoje iz 43. a člena, in poudarja, da PUP med dovoljenimi posegi predvideva tudi rekonstrukcijo B. ulice, vendar to ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Izvedba teh del je namreč v pristojnosti Mestne občine C. Nadalje navaja, da je investitor izkazal pravico graditi, saj je v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik zemljišč parc. št. 1325/1 in 1325/8 k.o. ..., pri čemer je v podatkih o plombah vpisana tudi plomba št. 2054/2009 z dne 26. 1. 2009 o poočitvi spremembe izmer GURS na podlagi nove parcelacije. Iz nje izhaja, da so iz parc. št. 1325/8 nastale nove parc. št. 1325/25, 1325/26 in 1325/27 k.o. ... Gradnja je načrtovana le na parc. št. 1325/25, na kateri ima investitor lastninsko pravico, medtem ko je zemljišče parc. št. 1325/26, ki v katastru in v naravi predstavlja pot in je kategorizirana kot javna cesta, postalo last Mestne občine C., kar organ ugotavlja na podlagi predložene prodajne pogodbe z dne 3. 6. 2009 in s predlogom za vpis v zemljiško knjigo z dne 9. 6. 2009. Res je v zemljiško knjigo pri zemljišču parc. št. 1325/8 k.o. ... vpisana tudi plomba o začetku nepravdnega postopka pod opr. št. N 298/2008 za določitev pripadajočega zemljišča k obstoječim objektom, vendar to na ugotovitev, da sme investitor graditi na parc. št. 1325/25, nima vpliva. Upravni organ namreč ugotavlja, da je navedeni del zemljišča, ki je imel prej oznako parc. št. 1325/8, sedaj pa 1325/25, v celoti gradbena parcela načrtovanega objekta, med njo in parcelami stranskih udeležencev pa poteka dovozna cesta parc. št. 1325/26 (B. ulica). Ob njej imajo nekateri stranski udeleženci svoje garaže in zahtevajo določitev pripadajočega funkcionalnega zemljišča, vendar njihov predlog ne sega na investitorjevo gradbeno parcelo. Tudi če bi bilo njihovemu predlogu za določitev pripadajočega zemljišča ugodeno, bi na ta račun dobili delček ceste in bi torej investitor tudi v tem primeru imel izkazano pravico graditi. V zvezi s tem upravni organ v obrazložitvi navaja tudi investitorjevo pojasnilo z dne 19. 6. 2009, da ni zakonskih pogojev za opredelitev parc. št. 1352/25 kot pripadajočega zemljišča k stavbam soseske D., kar med drugim potrjuje tudi skica „skupno funkcionalno zemljišče naselja D. – mikrolokacija“, ki so jo predlagatelji priložili predlogu za določitev pripadajočega zemljišča. Iz označitve območja funkcionalnega zemljišča je razvidno, da kot pripadajoče zemljišče zahtevajo tisti del nekdanje parc. št. 1325/8, ki je danes samostojna parc. št. 1325/27, medtem ko območja nekdanje parc. št. 1325/8, ki se nahaja južno od ulice B. in je sedaj parc. št. 1325/25, kot pripadajočega zemljišča niti ne uveljavljajo.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil (1. točka izreka), pritožnikom naložil plačilo stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka) in zavrnil njihove stroškovne zahtevke (3. točka izreka). V razlogih med drugim poudarja, da PUP obravnava rekonstrukcijo B. ceste, ne določa pa je kot pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja za objekte na tem območju. Ker gre za javno cesto, ta ulica zagotavlja dostop do načrtovanega objekta. Z gradnjo, vključno s prometno ureditvijo, je pristojni organ Mestne občine C. soglašal, saj sta bili v zvezi z njo izdani soglasji Oddelka za promet z dne 25. 2. 2008 in 28. 11. 2008. Pritožbeni organ se strinja s prvostopenjskim glede izkazovanja pravice graditi. Pojasnjuje, da je v zemljiški knjigi pri parc. št. 1325/8 vpisana plomba o začetku postopka za določitev pripadajočega zemljišča k obstoječim garažam predlagateljev. Ker predlog ne sega na zemljišče, ki je kot gradbena parcela predmet gradnje, ne more biti sporna pravica graditi in ni potrebe za prekinitev postopka. Neutemeljen je tudi ugovor, da nasprotne stranke niso bile seznanjene z investitorjevim odgovorom z dne 19. 6. 2009. V njem je le pojasnil svoje stališče glede možne prekinitve postopka in glede nove parcelacije, o čemer pa so bili stranski udeleženci seznanjeni že na ustni obravnavi 15. 4. 2009. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je stranka E.E. na ustni obravnavi 15. 4. 2009 predlagala prekinitev postopka do konca postopka za določitev pripadajočega zemljišča, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. N 298/2008 in da je v zvezi s tem postopkom pri parc. št. 1325/8 k.o. ... zabeležena plomba. Na ta predlog je investitor 19. 6. 2009 posredoval odgovor, s katerim pa organ nasprotnih strank ni seznanil in je na podlagi te izjave investitorja menil, da parc. št. 1325/25 ne posega v interese stranskih udeležencev. Ker sta šele iz obrazložitve izpodbijanega gradbenega dovoljenja izvedela za vsebino spornega dopisa, to predstavlja kršitev 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Menita, da zaznamba postopka za določitev funkcionalnega zemljišča k stanovanjskim nepremičninam v naselju D. pri parc. št. 1325/8 k.o. ... pomeni, da je pravica graditi sporna in da obe plombi (z dne 1. 8. 2008 o zaznambi spora za navedeno parcelo in z dne 10. 11. 2008 o zaznambi drugih pravnih dejstev za isto nepremičnino) do zaključka spora preprečujeta nadaljnjo parcelacijo zemljišča parc. št. 1325/8 k.o. ... Ker investitor ni imel pravice predlagati parcelacije, ni izkazal pravice do gradnje na spornem zemljišču. Nepravilno pa je tudi stališče, da rekonstrukcija B. ceste po PUP ni pogoj za realizacijo s tem aktom dovoljenih posegov, in je v nasprotju z določbami 17., 18. in 1. odstavka 48. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Opisujeta stanje, v katerem se odvija promet na B. cesti, ki ga bo načrtovana novogradnja še poslabšala. Za uporabnike novogradnje ne bo zagotovljen neoviran dostop v skladu z zahtevami Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb. Da se bo prometna varnost poslabšala, je razvidno tudi iz izvedenskega mnenja z dne 28. 5. 2008 izvedencev F.F. in dr. G.G., ki je bilo predloženo v postopku na prvi stopnji. Opozarjata, da jima v postopku za izdajo prometnega soglasja ni bil priznan položaj stranskega udeleženca, zaradi česar sta predlagala obnovo postopka in mu predložila tudi omenjeno ekspertno mnenje. Iz njega izhaja, da je gradnja v nasprotju z izvedbenim prostorskim aktom. Navajata, da iz navedenih razlogov z ozirom na uspeh izpodbijata tudi 2. in 3. točko izreka drugostopenjske odločbe. Poleg tega je nepravilno, da se investitorju priznavajo stroški devetkratne tarife za odgovor na pritožbo, čeprav je investitor vložil samo eno odgovor. Predlagata, da sodišče odpravi gradbeno dovoljenje ter 2. točko izreka drugostopenjske odločbe in da zavrne izdajo gradbenega dovoljenja, toženki pa naloži povrnitev stroškov „te pritožbe“.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

A. d.o.o. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo uvodoma predlaga njeno zavrženje, saj je glede na 5. odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožena stranka lahko le Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor. Poleg tega predmet upravnega spora ne morejo biti stroški postopka. V nadaljevanju poudarja, da se predlog tožečih strank za določitev funkcionalnega zemljišča ne nanaša na parcelo, na kateri naj bi potekala nameravana gradnja. Poleg tega zaznamba postopka ne omejuje pravice graditi, saj ima po 2. odstavku 80. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) le učinek, da bo v tem postopku izdana sodna odločba od zaznambe spora dalje učinkovala tudi proti osebam, v korist katerih je pravica vknjižena oziroma predznamovana. Zaznamba lahko vpliva torej le na bodoče odsvojitve nepremičnine. Z morebitno opustitvijo vročitve investitorjevega pojasnila glede parcelacije upravni organ ni bistveno kršil določb postopka, saj je parcelacija samostojen upravni postopek, obvestilo o tem pa pomeni le seznanitev upravnega organa z njegovim rezultatom. Delitev parcele ne vpliva na pravico graditi, saj je ta pravica povezana z lastništvom in ne z obliko parcele, zato investitorjevo pojasnilo za odločanje v zadevi ni bistveno. Navaja razloge, zakaj rekonstrukcija ulice B. po določbah PUP ni pogoj za dovolitev gradnje, pa tudi zagotavljanje neoviranega dostopa funkcionalno oviranih oseb se nanaša le na projektiranje samega objekta, ni pa investitorju mogoče omejevati gradnje, če so te zahteve na javnih površinah upoštevane v manjši meri, kot to zahtevajo veljavni predpisi. Obnova postopka za izdajo prometnega soglasja je samostojen postopek, zato ni relevantna za obravnavano zadevo, prometno soglasje pa je v celoti veljavno in potrjuje projektne rešitve prometne ureditve. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva plačilo stroškov tega postopka, kot jih določa Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Meni, da se 3. odstavek 25. člena ZUS-1 nanaša le na razmerje med tožečo in toženo stranko, ne pa na razmerje med tožečo in stranko z interesom. V tem primeru je zato treba uporabiti 1. odstavek 25. člena ZUS-1 in uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), konkretno 2. odstavek 155. člena in 154. člena ZPP. Kot vrednost spora pa je treba upoštevati vrednost gradnje, saj ima spor za stranko enak pomen, kot znaša gradbena ali celo tržna vrednost. Tožnika sta v postopku vložila še pripravljalni vlogi z dne 22. 9. in 11. 11. 2010, katerih vsebine sodišče podrobneje ne povzema in bo na njuna stališča, kolikor so pomembna za odločitev v zadevi, odgovorjeno v nadaljevanju obrazložitve.

K 1. točki izreka Tožba ni utemeljena.

V zvezi s predlogom prizadete stranke za zavrženje tožbe sodišče uvodoma ugotavlja, da sta tožnika v tožbi kot toženo stranko navedli Republiko Slovenijo, Upravno enoto Ljubljana in Republiko Slovenijo, Ministrstvo za okolje in prostor. Sodišče je štelo, da sta tožnika z navedbo Republike Slovenije kot tožene stranke zadostila zahtevi iz 5. odstavka 17. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji), po kateri je toženec država, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Tožena stranka torej tudi ni Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor, kot to meni prizadeta stranka, saj navedeno ministrstvo v tem primeru in v skladu z nadaljnjo vsebino iste določbe ZUS-1 le zastopa državo. V zvezi s pravilno opredelitvijo tožene stranke sodišče še pojasnjuje, da je narava upravnega spora v primerjavi s pravdnim postopkom drugačna, saj v slednjem sodišče odloča o tožbenih zahtevkih strank, uperjenih zoper subjekte, ki so po tožnikovem mnenju pasivno legitimirani za njihovo izpolnitev, medtem ko v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, kjer je že po zakonski določbi zavezanka država, kadar gre za upravne akte, ki so jih izdali njeni organi.

V skladu z upravnosodno prakso, ki se je oblikovala po sprejemu ZUS-1, sodišče v upravnem sporu odloča tudi o stroških upravnega postopka kot dajatveni obveznosti, določeni v breme ene od strank tega postopka (prim. sodbe tega sodišča opr. št. U 580/2008 z dne 7. 7. 2010, U 1893/2007 z dne 22. 5. 2008, U 564/2008 z dne 25. 5. 2009). Sodišče zato ni zavrglo tožbe v delu, v katerem je predlagana odprava 2. točke izreka drugostopenjske odločbe, v kateri je bilo pritožnikom - med njimi tudi tožnikoma iz tega upravnega spora - naloženo, da investitorju povrnejo stroške pritožbenega postopka v višini 247,86 EUR.

Kar pa zadeva vsebinsko odločitev v zadevi, se sodišče v celoti strinja z razlogi obeh upravnih aktov, s katerimi je pojasnjeno, zakaj so v zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 1. odstavka 66. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane prvostopenjske odločbe, sta tožnika sodelovala v postopku kot stranska udeleženca, in sicer kot lastnika zemljišč parc. št. 1307/9 k.o. ... iz vplivnega območja gradnje in 1325/20 k.o. ... na podlagi predloženega izvedenskega mnenja „Odvijanje prometa na ulici B.“. V skladu z določbo 1. in 2. odstavka 43. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. To pomeni, da stranski udeleženec ne more v postopku sodelovati zaradi varstva svojih dejanskih koristi, javnih koristi ali varstva koristi tretjih oseb.

V skladu s 1. odstavkom 9. člena ZUP je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke), po določbi 2. odstavka istega člena pa mora imeti vsaka stranka v postopku, v katerem so udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, kot to velja za obravnavano zadevo, možnost, da se izjavi o navedbah stranke z nasprotnim interesom. Vendar pa pravica stranke, v tem primeru stranskih udeležencev, da je seznanjena z navedbami nasprotne stranke, na zahtevo katere je bil začet postopek, ne pomeni, da ji mora organ vročiti vse vloge nasprotne stranke, ampak je to dolžan storiti le takrat, ko ta vsebuje navedbe, na katere organ opre svojo odločitev in ki so pomembne z vidika varstva pravic stranskih udeležencev. V skladu s 3. odstavkom 9. člena ZUP organ odločbe namreč ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo.

V zadevi je sporno, ali ima tako naravo tudi investitorjeva vloga z dne 19. 6. 2009, dana v zvezi s pripombami stranskih udeležencev na ustni obravnavi 15. 4. 2009, v kateri pojasnjuje stanje parc. št. 1325/8 k.o. ... po izvedeni parcelaciji in obseg predloga predlagateljev v nepravdnem postopku za določitev pripadajočega zemljišča k njihovim stavbam. Iz povzetka opravljene ustne obravnave, ki sta se je udeležila oba tožnika, in iz njenega zapisnika v upravnih spisih namreč izhaja, da je tožnik na njej nasprotoval gradnji, ker je v teku nepravdni postopek zaradi pravice uporabe zemljišča parc. št. 1325/8 k.o. ... in da je zaradi tega sporna pravica do gradnje, zato naj se upravni postopek prekine. V zadevi sicer ni sporno, da je bil investitor v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik celotne parc. št. 1325/8 k.o. ... in da je bila gradnja načrtovana le na delu te parcele.

Upravni organ je v zvezi z navedenim ugovorom stranskih udeležencev v nadaljevanju s poizvedbami pri Okrajnem sodišču v Ljubljani ugotavljal, ali navedeni predlog, vložen v nepravdnem postopku, posega na tisti del zemljišča parc. št. 1325/8, na katerem je načrtovana gradnja. Iz upravnih spisov je razvidno, da je v ta namen 27. 7. 2009 od Okrajnega sodišča v Ljubljani pridobil fotokopijo predloga in listin v zvezi z obema plombama v zemljiški knjigi, da je nepravdnemu oddelku 19. 8. 2009 poslal zaprosilo za podatke, med drugim tudi, ali se v spisu opr. št. N 298/2008 nahajajo grafične skice skupnega funkcionalnega zemljišča naselja D., ki mu jih v prilogi tudi posreduje, in da je od njega prejel odgovor z dne 5. 10. 2009, da se v obravnavanem spisu pod prilogami nahajajo grafične skice „skupno funkcionalno zemljišče naselja D.“, torej skice, s katerimi razpolaga tudi upravni organ. V obrazložitvi izpodbijanega gradbenega dovoljenja tako ugotavlja, da predlog stranskih udeležencev za določitev funkcionalnega zemljišča na delu parc. št. 1325/8 ne sega na gradbeno parcelo (26. stran), da to po opravljeni parcelaciji predstavlja zemljišče parc. št. 1325/25 (23. stran) in da bi predlagatelji tudi v primeru, če bi bilo njihovemu predlogu ugodeno, dobili delček kategorizirane ceste, ki je bila prej prav tako del parc. št. 1325/8 – tudi v primeru takšne rešitve bi imel investitor izkazano pravico graditi (27. stran).

Upravni organ se torej pri utemeljevanju pravice graditi sklicuje na predlog stranskih udeležencev oz. njegovo vsebino in ne na investitorjevo pojasnilo z dne 19. 6. 2009. Ta zato na ugotovitev, da ima investitor pravico graditi na delu parc. št. 1326/8, ki ima sedaj novo oznako parc. št.1325/25 k.o. .., nima nikakršnega vpliva, zaradi česar z opustitvijo vročitve omenjene investitorjeve vloge tožnikoma niso bile kršene določbe 9. člena ZUP. Pri tem tudi ne more biti dvoma, da sta bila tožnika, ker se sklicujeta na nepravdni postopek za določitev pripadajočih zemljišč, seznanjena z vsebino tega predloga oz. s tem, na kateri del parc. št. 1325/8 posega. Vse navedeno po mnenju sodišča tudi kaže, da sta tožnika v postopku imela možnost, da v zadevi pojasnita svoja stališča v zvezi z nameravano gradnjo z vidika varstva njunih osebnih, konkretnih in na predpis oprtih pravic in pravnih koristi, vezanih na njuni nepremičnini, zaradi katerih sta dosegla položaj stranskega udeleženca, to je tudi v tistem delu, v katerem sta menila, da gradnja posega v njun pravni interes, povezan z določitvijo pripadajočega zemljišča k obstoječim objektom. Pri tem pa tožnika ugotovitvi, da omenjeni predlog sploh ne sega na zemljišče predlagane gradnje, v tožbi niti ne oporekata.

Neutemeljene so tudi njune trditve o nedopustnosti parcelacije med trajanjem nepravdnega postopka. Nanašajo se namreč na drug samostojen upravni postopek, zato jih v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati. Tudi sicer je izvedena parcelacija za obravnavano zadevo pomembna zlasti z vidika konkretizacije dela zemljišča s prejšnjo oznako parc. št. 1325/8, na katerem je načrtovana gradnja, in v tem pogledu preverjanja, ali so za gradnjo na tem delu, ki ima sedaj oznako parc. št. 1325/25, izpolnjeni zahtevani pogoji.

Neutemeljeno je stališče, da je rekonstrukcija ceste B. kot dostopne ceste do novogradnje pogoj za izdajo spornega gradbenega dovoljenja. Taka zahteva iz določb PUP (Uradni list SRS, št. 6/88 in naslednji) ne izhaja. V njegovem 43.a členu, ki določa posebna merila in pogoje za urejanje po posameznih območjih urejanja in morfoloških enotah, med drugim tudi za morfološko enoto 1C/2, so v točki 3 pod „Merila in pogoji za prometno urejanje“ našteti dopustni posegi, med drugim tudi na ulici B. kot dovozni stanovanjski cesti, in sicer njena rekonstrukcija pod tam navedenimi pogoji. To, da navedena določba predpisuje merila in pogoje za ureditev ulice B. , ne pomeni, da je realizacija tega posega pogoj za izvedbo ostalih dopustnih gradenj na tem območju. PUP bi moral namreč tako zahtevo jasno predpisati, zato predpisanim pogojem, pod katerimi je dopustna rekonstrukcija ceste B., ni mogoče dati širšega pomena od tistega, ki izhaja iz jezikovno jasne določbe PUP. Tako je neutemeljena tudi trditev, da v zadevi ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 48. člena ZGO-1, po kateri mora biti s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja dokazano, da bo objekt kot celota izpolnjeval predpisane bistvene zahteve in da bo v skladu s prostorskimi akti.

Tožnika neutemeljeno zatrjujeta kršitev prostorskega akta in zahtevata rekonstrukcijo B. ulice s sklicevanjem na določbe Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavbah (Uradni list RS, št. 97/03 in naslednji) in 17. člena ZGO-1, ki v 1. odstavku določa, da morajo vsi objekti v javni rabi, zgrajeni ali rekonstruirani po določbah tega zakona, zagotavljati funkcionalno oviranim osebam dostop, vstop in uporabo brez zgrajenih ali komunikacijskih ovir. Navedena določba postavlja zahteve, ki morajo biti izpolnjene v korist funkcionalno oviranih oseb, zato tožnika s tem ugovorom varujeta njihove pravice in pravne interese, saj celo sama zatrjujeta, da navedeno ne bo zagotovljeno uporabnikom novogradnje, torej tretjim osebam, čigar koristi pa tožnika ne moreta zastopati. Prav tako ni razvidno, katere svoje pravice tožnika varujeta s sklicevanjem na 18. člen ZGO-1, ki predpisuje dolžnost zagotavljanja bistvenih lastnosti objekta.

Glede na navedeno tožnika s tožbenimi navedbami o prometnem stanju na cesti B. in izraženo bojaznijo, da bo to z novim objektom še poslabšano, izkazujeta svoj dejanski interes, da do tega ne bi prišlo. Ker sodno varstvo v upravnem sporu ni namenjeno varovanju dejanskega interesa, je za odločitev v zadevi irelevantno izvedensko mnenje z dne 28. 5. 2008. Organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja je namreč v okviru ugotavljanja pogojev za njegovo izdajo dolžan preveriti, ali iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta (7. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1), med drugim, da je zagotovljen dostop do javne ceste (2. odstavek istega člena), in ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja (3. točka 1. odstavka). Pri tem se ni dolžan spuščati v vsebino pridobljenih soglasij, saj so ta predmet odločanja in preizkusa s pravnimi sredstvi v drugih upravnih postopkih, razen v primeru, ko ZGO-1 izrecno zahteva, da organ preveri, ali ima soglasje določeno vsebino (npr. soglasje o priključitvi iz 1. točke 3. odstavka 66. člena ZGO-1). Zaradi tega je za odločitev v zadevi nepomembno, v kakšnem stanju se nahaja postopek v zvezi s prometnim soglasjem, kjer sta tožnika predlagala obnovo iz razloga, ker jima v postopku ni bila dana možnost sodelovanja. Prav tako pa jima ni mogoče pritrditi, da je njuna pravica za udeležbo v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja izvotljena, ker se v njem ne obravnava vsebinskih ugovorov zoper prometno soglasje, v postopku za njegovo izdajo pa se jima ne dopusti udeležba. To stališče namreč ne upošteva, da osebe lahko sodelujejo v tujih postopkih kot stranski udeleženci le takrat in v takšnem obsegu, kot izhaja iz predpisa.

Pravilno pa tudi ni stališče tožnikov, da pritožbeni organ investitorju ne bi smel priznati stroškov v višini devetih odgovorov na pritožbo, ker da je investitor vložil samo en odgovor na pritožbo. Upravni organ navaja, da gre za odgovor na devet pritožb, česar tožnika ne izpodbijata, zato zgolj dejstvo, da je bil odgovor nanje podan v eni vlogi, samo po sebi ne vpliva na investitorjevo pravico, da za vsak odgovor prejme povračilo v skladu z Odvetniško tarifo.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 2. točki izreka V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, razen če se postopek ustavi po 3. ali 4. odstavku 39. člena tega zakona (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Ker ima v skladu z določbo 1. odstavka 19. člena ZUS-1 položaj stranke v upravnem sporu tudi oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, v obravnavanem primeru torej investitor, se omenjena določba nanaša tudi na njegove stroške upravnega spora.

Pravila vračanja stroškov v sodnih postopkih (kdo jih je dolžan plačati v posameznih primerih in v kakšni višini) so določena s procesnimi zakoni, medtem ko ZodvT določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora stranka plačati odvetniku (1. odstavek 1. člena). Določbe ZodvT je zato mogoče uporabiti, ko se procesni zakon sklicuje nanje (prim. 2. odstavek 155. člena ZPP). V upravnem sporu bo to takrat, ko bo sodišče odločilo o pravici, obveznosti ali pravni koristi, torej meritorno (1. odstavek 25. člena ZUS-1), kar za obravnavani primer ne velja, in bo o stroških postopka odločilo po določbah ZPP, preko njih pa upoštevalo tudi ZOdvT.

Glede na navedeno je sodišče stroškovni zahtevek prizadete stranke zavrnilo.