11. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata 23. maja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 269/2005 z dne 9. 5. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku delavke (tožeča stranka v delovnem sporu) in razveljavilo obvestilo pritožnice z dne 25. 1. 2002 o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke z 31. 1. 2002. Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo, da je trajalo do 2. 1. 2003 in naložilo pritožnici priznanje pravic ter denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja do tega datuma. Ugotovilo je, da je pritožnica prenehanje delovnega razmerja nezakonito utemeljevala s pisno izjavo o sporazumni odpovedi brez opredeljenih datumov, ki jo je bila tožeča stranka prisiljena podati ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in je bila zato pravno neupoštevna. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njeno revizijo.

2.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija odločitev Vrhovnega sodišča in zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Navaja, da sodišče ni dopustilo izvedbe dokaza z zaslišanjem dveh prič, ki bi lahko potrdili, da je bil tožeči stranki vročen sklep pritožnice o prenehanju delovnega razmerja z dne 10. 12. 2001 že v decembru 2001 in da je zato njena zahteva za varstvo pravic vložena 31. 1. 2002 prepozna. Sodišče naj bi ta dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da se je že prepričalo o nekem dejstvu oziroma da dokaza ni smiselno izvesti, ker ne bo uspel. To pa naj bi bilo v izrecnem nasprotju z načelom vnaprejšnje dokazne ocene, o čemer je tudi že Ustavno sodišče večkrat zavzelo stališče. Zato se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da je mogoče dokazovati vročitev sklepov zgolj z vročilnico in s postopkom vročanja v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Pritožnica meni, da ji je bila kršena tudi pravica do izjave. Sodišče naj ji ne bi dalo možnost, da se izjavi o dejstvu, da je kot delodajalka izrabila svojo ekonomsko premoč in s tem izsilila podpis sporne izjave o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Zatrjuje, da je za to dejstvo izvedela šele s prejemom sodbe. Tudi če bi se štelo, da je ekonomska premoč delodajalca splošno znano dejstvo, meni, da bi morala imeti možnost, da se izjavi o tem dejstvu. Ob tem navaja, da je Ustavno sodišče v zvezi s tem večkrat poudarilo, da mora biti stranki omogočeno, da se izjavi tudi glede dejstev, ki jih sodišče upošteva po uradni dolžnosti, vključno s sodno znanimi in splošno znanimi dejstvi. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča.

B.

3.Z ustavnopravnega vidika bi lahko bile pomembne navedbe pritožnice, da sodišče ni dopustilo izvedbe dokaza z zaslišanjem dveh prič, ki bi lahko izpovedali, da je bil tožeči stranki vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja že decembra 2001. Določba 22. člena Ustave, ki vključuje tudi pravico vsake od strank, da v postopku predlaga izvedbo dokazov, pa po drugi strani stranki ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloži, zakaj ni sledilo dokaznim predlogom. Ob teh izhodiščih se izkaže, da je očitek pritožnice o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljen. Že sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je štelo, da vročitev ni bila opravljena v skladu s pravili vročanja po ZPP, po katerih se vročitev izkazuje z vročilnico. Temu je pritrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče. Pritožnica sicer oporeka temu stališču in zatrjuje njegovo neskladje z 22. členom Ustave. Sodišču očita, da naj ne bi dopustilo nasprotnega dokaza, ker naj bi se prepričalo o neizpodbitnosti tega dejstva, kar naj bi bilo v nasprotju z načelno prepovedjo vnaprejšnje dokazne ocene. Vendar se Ustavnemu sodišču glede tega vprašanja v tej zadevi ni bilo treba opredeljevati. Vrhovno sodišče je, kot smiselno izhaja iz njegove obrazložitve, ta dokazni predlog ocenilo za nebistvenega. Po pravnem stališču Vrhovnega sodišča je tožeči stranki 15 dnevni rok za ugovor v vsakem primeru začel teči šele od vročitve naknadnega obvestila z dne 25. 1. 2002, ki dopolnjuje prvotni sklep glede datuma prenehanja delovnega razmerja, to je v njegovem bistvenem vsebinskem delu. Ker je tožeča stranka vložila zahtevo za varstvo pravic znotraj tega roka, je sodišče njen ugovor utemeljeno štelo za pravočasnega, ne glede na vročitev prvotnega nepopolnega sklepa pritožnice.

4.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave vsebuje tudi pravico stranke do izjave, ki sodišču preprečuje, da bi svojo odločitev oprlo na dejstvo, o katerem se stranka v postopku ni imela možnosti izjaviti. Pritožničin očitek, da se ni imela možnosti izjaviti glede dejstva, da je kot delodajalka izrabila svojo ekonomsko premoč in s tem izsilila podpis sporne izjave o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, ni utemeljen. Eno izmed bistvenih vprašanj, ki se je reševalo v obravnavnem sporu, je bilo, ali je tožeča stranka prostovoljno podala sporazumno odpoved delovnega razmerja oziroma ali je bila ob podpisu pogodbe za nedoločen čas, v začetku meseca januarja 1999, prisiljena podpisati "bianco" odpoved. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov, ki jih je izvajalo v navzočnosti pooblaščenca pritožnice, zaključilo, da je tožeča stranka morala podpisati predmetno izjavo, če je hotela pri pritožnici skleniti delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče je torej ugotovilo, da sporna izjava tožeče stranke ni bila prostovoljna, in da je takšna njena izjava nična, ker pomeni nedopustno poseganje v njene pravice kot delavke. Ob tej ugotovitvi ter ob ugotovitvi, da pritožnica ni predložila nasprotnih dokazov, ocene sodišča, da je pritožnica zlorabila ekonomsko moč kot močnejša stranka, ni mogoče šteti kot dejstvo, o katerem pritožnica ni imela pravice do izjave. Na izrecen revizijski očitek pritožnice o tem pa ji je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je trditev o ekonomski moči pritožnice sodišče prve stopnje uporabilo pri presoji protipravnosti in resnosti prisile pri podaji sporne izjave.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan