Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni določitev denarnega zadoščenja za škodo, ki je ni mogoče reparirati, ker prizadete pravno varovane dobrine, kot so bolečine in strah, nimajo cene. Odškodnina za nepremoženjsko škodo pridobi značaj denarne terjatve šele takrat, ko jo sodišče ob upoštevanju zakonskih meril in razmer v času izdaje sodbe naloži v plačilo toženi stranki. Tožena stranka je zato v plačilni zamudi za izpolnitvijo svoje denarne obveznosti šele od izdaje sodbe dalje in od takrat dalje dolguje tudi zamudne obresti po 1. odst. 177. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice 750.000,00 SIT spremeni tako, da se v celoti glasi: "Tožena stranka -zavarovalnica, je dolžna tožeči stranki M.P., plačati 784.917,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 750.000,00 SIT od 27.11.2000 do plačila, od 16.248,50 SIT od 18.8.1999 do plačila, od zneska 669,00 SIT od 22.9.1999 do plačila in od zneska 18.000,00 SIT od 27.1.2000 do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 245.426,00 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje, to je od dne 27.11.2000 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek s e z a v r n e ." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 784.917,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 750.000,00 SIT od vložitve tožbe do plačila, od 16.248,50 SIT od 18.8.1999 do plačila, od 669.000,00 SIT od 22.9.1999 do plačila in od 18.000,00 SIT od 27.1.2000 do plačila ter ji povrniti 245.426,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2000 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti ugodilnemu delu sodbe, ki presega odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 400.000,00 SIT in odločitvi o teku zamudnih obresti od prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da prisodi nižjo odškodnino za nepremoženjsko škodo, tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene nepremoženjske škode pa od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo prisodilo nesorazmerno visoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Primerna odškodnina bi bila 150.000,00 SIT za telesne bolečine, 50.000,00 SIT za strah in 150.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo prisoditi od izdaje sodbe dalje, saj je bil šele takrat znan obstoj in obseg obveznosti toženca, pa tudi odškodnina se je prisojala po kriterijih, veljavnih na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo po sodni in zavarovalni praksi primerno in pravično odškodnino za poškodbo zvina vratne hrbtenice. Ni res, da je bil šele ob izdaji sodbe znan obstoj in obseg obveznosti tožene stranke, saj je le-ta že ob vložitvi tožbe razpolagala z vso madicinsko dokumentacijo in zdravniškim spričevalom z dne 26.1.2000. Pritožba je delno utemeljena. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 200 čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ta pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin ter strahu in njihovo trajanje (1. odst. 200. čl. ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odst. 200. čl. ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem odškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo, zato pritožbeno sodišče ne more slediti trditvam tožene stranke o previsoki denarni odškodnini za vse oblike nepremoženjske škode. Ob neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodb, komplikacijami med zdravljenjem, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin in strahu ter nevšečnostmi med zdravljenjem je tudi po oceni pritožbnega sodišča iz naslova odškodnine za telesne bolečine in strah primerna odškodnina v višini 300.000,00 SIT in 150.000,00 SIT. Vse okoliščine konkretnega primera, pomembne za individualizacijo, je sodišče prve stopnje pri teh dveh oblikah nepremoženjske škode upoštevalo v zadostni meri, prisojena odškodnina pa je v okvirih siceršnje prisoje odškodnin v podobnih primerljivih zadevah. Enak zaključek velja tudi za denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici v višni 300.000,00 SIT. Tožena stranka neutemeljeno skuša minimizirati oškodovankino duševno trpljenje zaradi omejitev v njenih življenjskih aktivnostih, ki so nastale kot posledica škodnega dogodka. Ni mogoče prezreti, da je tožnica ovirana pri dnevnih delovnih obveznostih in rekreativnih dejavnostih. Upoštevajoč njeno mladost, ima pomembno težo tudi dejstvo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (203. čl. ZOR). Ker je sodišče, ko je odločalo o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je le-to pritožbo v tem delu zavrnilo kot netemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti od nastale nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodi stališče o odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo glede na razmere v času izdaje sodbe in o prisoji zakonskih zamudnih obresti od tako odmerjene odškodnine od dneva izdaje sodbe dalje v ustaljeno sodno prakso. Prepričljivi razlogi zanjo so naslednji: Temeljno načelo odškodninskega prava je povrnitev škode z vzpostavitvijo v prejšnje stanje. Šele v primeru, ko reparacija ni mogoča, je treba škodo povrniti v obliki denarne odškodnine. Nekatere vrste škode so že po naravi stvari take, da je naturalna restitucija izključena. To velja zlasti za nepremoženjsko škodo, saj telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in druge oblike nepremoženjske škode nimajo cene. Denarna odškodnina, ki jo sodišče prisodi na podlagi 200. čl. ZOR, zato za oškodovanca ne pomeni reparacije same škode, ampak določeno satisfakcijo, to je zadoščenje, ki naj omili njegove težave. Odmera odškodnina za nepremoženjsko škodo torej pomeni določitev denarnega zadoščenja za škodo, ki je ni mogoče reparirati, ker prizadetih pravno varovanih dobrin ni mogoče izraziti v določenem denarnem znesku. Pravico do pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je tako pravica do pravičnega denarnega zadoščenja. Odškodnina za nepremoženjsko škodo pridobi značaj denarne terjatve šele takrat, ko jo sodišče, ob upoštevanju meril iz 200. čl. ZOR in razmer v času izdaje sodbe, naloži v plačilo toženi stranki. Tožena stranka je zato v plačilni zamudi z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti šele od izdaje sodbe dalje in zato šele od takrat dalje, poleg s sodbo odmerjene glavnice, dolguje tudi zakonske zamudne obresti po 1. odst. 277. čl. ZOR. Če bi zakonske zamudne obresti od nepremoženjske škode tekle od vložitve tožbe dalje, ne pa od trenutka odmere odškodnine, bi to pripeljalo do dvojne revalorizacije odškodnin, kar bi bilo v nasprotju z načelom enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11. čl. ZOR). Ob takem materialnopravnem izhodišču je nepomembno, kdaj je imela tožena stranka možnost zvedeti za celoten obseg škode in njeno višino (1. odst. 919. čl. ZOR). Bistveno je, da se je oškodovankin zahtevek spremenil v denarnega ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ko je le-to odmerilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Ker je sodišče prve stopnje glede teka zamudnih obresti od nastale nepremoženjske škode zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od 750.000,00 SIT od 27.11.2000 dalje do plačila (4. točka 358. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k lažjemu in hitrejšemu reševanju pritožbe (1. odst. 165. in 1. odst. 155. čl. ZPP).