Jedro

Druga pravna podlaga, na katero je tožena stranka oprla odločitev, je v konkretnem primeru podana in tožena stranka jo je tudi pravilno uporabila. Ta druga podlaga je določilo člena 28(1) in (2) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013 , ki kot zakonito podlago ureja znatno nevarnost, da bo oseba pobegnila, namen tega ukrepa pa je, da bi država članica omogočila izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Tožena stranka je tožnika pridržala z namenom, da bi omogočila izvedbo postopka predaje tožnika Hrvaški, saj je Hrvaški poslala prošnjo za prevzem in prejela je tudi pozitiven odgovor, ta namen pa izhaja tudi iz samega izreka sklepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ter na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013 (v nadaljevanju: Uredba) v zadevi priznanja mednarodne zaščite – zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka in obstoja dokazov in posrednih okoliščin iz Uredbe, na podlagi katere se je ugotovilo, da se je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo že nahajal v državi članici EU – Republiki Hrvaški, sprejela odločitev, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... 2. 1987 v kraju ..., državljana Alžirije, pridrži za namen predaje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44 z, Postojna, do predaje odgovorni državi članici po ZMZ in Uredbi, vendar najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 11. 9. 2014 od 11.30. ure do dne 11. 12. 2014 do 11.30 ure. V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilec dne 11. 9. 2014 prvič zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Istega dne je bil prosilcu ustno na zapisnik naznanjen ukrep omejitve gibanja (pridržanja) za namen predaje, zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka in zaradi obstoja dokazov in posrednih okoliščin, iz katerih izhaja, da se je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo že nahajal v Republiki Hrvaški. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, je prosilca dne 10. 9. 2014 obravnavala PP Koper. Iz policijske depeše št. 225-92/2014/1 (3b691-118) izhaja, da je bil prosilec s strani policistov opažen dne 10. 9. 2014 v naselju Rižana. Policisti so navedenega dne v jutranjem času opazili več oseb, katere so poskušali ustaviti, vendar so se po tem, ko so opazili policiste razbežali. Prosilec je pri tem izgubil stik z ostalimi osebami iz skupine, nato pa so ga policisti ob 15.43 prijeli, po tem ko je hodil po glavni cesti v bližini naselja Dekani. Naknadno so policisti prijeli še druge štiri osebe, s katerimi je potoval tudi prosilec. V postopku s policisti je navedel, da je imel namen oditi v Francijo, vendar pa da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Dne 11. 9. 2014 je podal prošnjo za mednarodno zaščito in je bil s strani uradne osebe soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije. Na vprašanje uradne osebe pove, da je v Alžiriji pridobil hrvaški vizum, nato pa je dne ... 8. 2014 odpotoval iz Alžirije z letalom proti Nemčiji, nato pa istega dne v Republiko Hrvaško v Zagreb. Potoval je z družbo prijateljev, s katerimi igra v glasbeni skupini, nakar so se po prihodu v Zagreb nastanili v nekem hotelu. Dne ... 9. 2014 so odpotovali iz Zagreba do Rijeke, kjer so prav tako nekaj dni prebivali. Dne ... 9. 2014 so se odločili, da bodo odšli s taksijem do Slovenije in tako odpotovali do bližine hrvaško-slovenske državne meje. Mejo so nato prečkali ilegalno peš, ko pa so prispeli do Slovenije, jih je na cesti opazila policija. Zaradi tega so se razbežali, nato pa so ga policisti čez nekaj ur prijeli, ko je hodil sam po cesti. Na policiji je zaprosil za mednarodno zaščito. Na vprašanje uradne osebe, kje ima sedaj potni list, glede na to, da je v Republiko Hrvaško pripotoval legalno s potnim listom in hrvaškim vizumom, je odgovoril, da ga je na Hrvaškem izgubil. Na dodatno vprašanje uradne osebe, ali je bil v tem času bivanja v Republiki Hrvaški kadarkoli v kontaktu s policisti, je odgovoril, da ne. Uradna oseba je prosilca vprašala tudi, zakaj je zbežal pred slovenskimi policisti, nato pa, ko je bil čez nekaj ur prijet, pa je pri njih izrazil namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Prosilec je odgovoril, da ga je bilo strah in je mislil, da ga bodo policisti zaprli, če ga dobijo. Iz tega razloga je tudi zbežal. Na vprašanje uradne osebe, ali je na Hrvaškem tudi zaprosil za mednarodno zaščito, je odgovoril, da ni. Uradna oseba je prosilca soočila tudi z dokazom, katerega so pri njemu dobili slovenski policisti in sicer karto hrvaških železnic z dne ... 9. 2014 na relaciji Zagreb – Reka. Na vprašanje uradne osebe, ali je dejansko potoval z vlakom na tej relaciji in ali je to njegova karta, je odgovoril pritrdilno. Na dodatno vprašanje, s kakšnim namenom si je sploh v Alžiriji pridobil hrvaški vizum, je odgovoril, da igra v ljudskem ansamblu, v katerem je osem oseb. Vsi skupaj so pridobili hrvaški vizum, da bi igrali in nastopali v Zagrebu. Dodal je, da kljub temu, da so s tem namenom prišli v Zagreb, tam pred hrvaškim občinstvom niso igrali. Na vprašanje uradne osebe, zakaj niso nič nastopali, če pa so iz tega razloga vizum pridobili, je prosilec povedal, da so v bistvu enkrat nastopili, ampak samo za arabske prijatelje. Na vprašanje uradne osebe, ali se je na Hrvaškem varno počutil, je odgovoril, da se je počutil varno. Uradna oseba je prosilca soočila tudi z izjavo, ki jo je podal na policiji in sicer, da je želel nazadnje oditi v Francijo. Prosilec je odgovoril, da to drži in da je želel oditi v Francijo k bratu B.B. Pristojni organ se je zaradi obstoja znatne nevarnosti, da bo prosilec pobegnil, odločil, da se prosilca pridrži. Pristojni organ ocenjuje, da je ukrep iz tega razloga nujen, da prosilec do predaje odgovorni državi članici ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije. Pristojni organ je namreč glede na dosedanje ravnanje prosilca prepričan, da prosilec v primeru predaje Hrvaški ne bo počakal na izvršitev predaje, zato je ukrep pridržanja nujen. Iz njegovih izjav in prav tako iz policijske depeše izhaja, da je prosilec po tem, ko je ilegalno vstopil v Slovenijo in ko ga je opazila policija, pobegnil. Opažen je bil v jutranjem času, s strani policistov pa prijet šele popoldan, ko je hodil po glavni cesti. V policijskem postopku je tudi navedel, da je želel oditi k bratu v Francijo.

2. Organ se sklicuje na 2. odstavek 28. člena Uredbe. Pristojni organ se je glede begosumnosti prosilca oz. znatne nevarnosti za pobeg prosilca opredelil po preučitvi policijske dokumentacije in po podani prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji. Kot je navedeno že zgoraj je prosilec na policiji, prav tako pa ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navajal, da želi k bratu v Francijo. Pristojni organ pa meni, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil in da bi onemogočil predajo odgovorni državi članici, saj je prosilec bežal celo pred policisti. Glede na izjave prosilca pristojni organ meni, da je prosilec zlorabil tudi pridobitev hrvaškega vizuma, saj po njegovih izjavah na Hrvaškem ni nastopal kot glasbenik, prav tako pa je po zapustitvi Hrvaške tam pustil tudi svoj inštrument, po njegovi izjavi pri nekem Arabcu. Vizum pa naj bi mu bil izdan prav z namenom, da bo na Hrvaškem nastopal kot glasbenik. Pristojni organ nadalje ugotavlja, da je ukrep pridržanja tudi sorazmeren, saj je prosilec pred policisti zbežal. Po mnenju pristojnega organa bi prosilec, če bi bil v izvorni državi resno ogrožen, zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem, katera mu je omogočila vstop v državo. Pristojni organ je mnenja, da je prosilec zlorabil pridobitev hrvaškega vizuma, da je vstopil v EU, nakar pa je želel iz Hrvaške oditi v Francijo. Policisti so ob prijetju prosilca že opravili najavo po sporazumu za vračanje oseb v Republiko Hrvaško preko mejnega prehoda Sočerga, vendar so morali to predajo prekiniti zaradi tega, ker je prosilec izrazil namen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji. Pristojni organ nadalje ugotavlja, da ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa kot je pridržanje na prostore Centra za tujce. Pristojni organ tako ugotavlja, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti predaje prosilca državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Predaji domnevno pristojni državi se je prosilec že enkrat izognil, s tem, da je izrazil namero zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Obdobje pridržanja omogoča skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov do izvršitve predaje. V kolikor bo pristojni organ v času postopka ugotovil, da Hrvaška ni pristojna za obravnavo prosilčeve prošnje, bo ukrep omejitve gibanja iz tega razloga z dnem pridobitve negativnega rezultata s strani navedene države prenehal. Za zavajanje in zlorabo postopka po šesti točki 55. člena ZMZ se med drugim šteje, da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Da prosilec zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu šeste točke 55. člena ZMZ, izhaja iz spisovne dokumentacije upravne zadeve. Prosilec je zaprosil za mednarodno zaščito šele tedaj, ko so ga policisti prijeli. Pred tem je v jutranjem času pred policisti zbežal. Ker so policisti pri prosilcu našli posredne dokaze o tem, da se je pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem (originalna karta za vlak Republike Hrvaške z dne ... 9. 2014), prav tako pa je sam navedel, da je v Republiko Hrvaško vstopil na podlagi vizuma, so po sporazumu o vračanju oseb opravili najavo za vračanje v Republiko Hrvaško. Prosilec je v postopku s policisti zaprosil za mednarodno zaščito, da je s tem onemogočil takojšnje vračanje v Republiko Hrvaško. S tem, ko je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je po mnenju pristojnega organa podan tudi razlog po šesti točki 55. člena ZMZ in sicer, da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. S pridržanjem bo mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo prosilca odgovorni državi članici. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je bil prosilec tudi opozorjen na razloge za omejitev gibanja in odgovoril je, da je navedeno razumel. S svojimi dejanji prosilec po mnenju pristojnega organa kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite.

3. Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe. V tožbi pravi, da ni razvidno, da bi bilo nujno izreči ukrep omejitve gibanja. Z vidika prava EU velja, da je treba ob omejitvi gibanja oz. osebne svobode upoštevati tudi načelo sorazmernosti oz. test nujnosti, kar izhaja iz tretjega odstavka 7. člena Direktive EU št. 2003/9/ES, ki vsebuje formulacijo /.../ „če je to potrebno“. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 3. 3. 2011 izhaja, da je treba pri omejitvi osebne svobode prosilcev za mednarodno zaščito uporabiti strogi test sorazmernosti. Tožnik je v EU sedaj prvič zaprosil za mednarodno zaščito in iz niti ene njegove izjave ni razvidno, da ne bi bil resnicoljuben. Na podlagi česa je tožena stranka zaključila, da si je tožnik pridobil vizo za Republiko Hrvaško zgolj navidezno, iz izpodbijane odločbe ni razvidno in zato se odločbe ne da preizkusiti. Dejstvo, da je tožnik prišel v Republiko Hrvaško legalno in da je na Hrvaškem nastopil le enkrat, še ne pomeni, da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite in da obstoji znatna nevarnost, da bo tožnik do predaje odgovorni državi članici zapustil ozemlje Republike Slovenije. Če si je tožnik v matični državi priskrbel vizo, to še ne pomeni, da v matični državi ni preganjan in da je v Sloveniji vložil prošnjo samo zato, da bi odločil ali onemogočil odstranitev iz države. To pa še posebej, ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kako je tožnik do vize v matični državi sploh prišel. Ali na legalen ali na nelegalen način.

4. Tudi dejstvo, da je tožnik zjutraj bežal pred policisti, ko jih je zagledal, ne dokazuje dejstva, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tožnikova navedba, da se je policista ustrašil, da ga bodo zaprli, ko jih je zjutraj zagledal, je več kot utemeljena. V konkretnem primeru izrečeni ukrep dejansko predstavlja zapor. Torej je bil tožnikov strah utemeljen. Tožnik tudi ni mogel vedeti, da tudi pri policistih, ki jih srečaš na cesti, lahko zaprosiš za mednarodno zaščito. Tudi izražena želja tožnika, da je nameraval iti v Francijo, ne pomeni, da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite, da je tožnik begosumen in da ne bo počakal v Sloveniji do morebitne predaje državi članici.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je dne 18. 9. 2014 od pristojnega organa Hrvaške prejela odgovor, da je Hrvaška v skladu s 4. točko prvega odstavka 12. člena Uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prošnje tožnika.

6. Pooblaščenka tožnika je bila z odgovorom tožene stranke seznanjena na glavni obravnavi.

7. Na zaslišanju na glavni obravnavi je tožena stranka podala tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je ustno in pisno utemeljila s tem, da tožnik ni kriminalec, da je prvič zaprosil za mednarodno zaščito, da ukrep ni sorazmeren glede na to, da gre za hud poseg v osebno svobodo, da v sklepu ni nikjer obrazloženo, katere so tiste okoliščine, ki kažejo, da tožnik ne bi počakal na predajo in da tožnik govori samo arabski jezik.

8. V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka meni, da izdaja začasne odredbe ne bi bila v sorazmerju z javnimi koristmi.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Na podlagi kratke izpovedbe tožnika na zaslišanju o razmerah v Centru za tujce sodišče ugotavlja, da je tožniku gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih. Relevantnost pravice do svobode gibanja po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice ESČP se pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje(1), na področje določenega dela države(2), na kraj (mesto) prebivanja(3), na ozemlje ene države.(4) V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja(5) in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.(6) Zato je treba – ob upoštevanju členov 6. in 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah(7) ter člena 6(1) in (3) Pogodbe o EU in uvodne izjave št. 39 iz Uredba (EU) št. 604/2013) - tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika, v povezavi s primerljivo prakso Ustavnega sodišča(8) in ne glede na to, da evropski zakonodajalec uporablja pojem „odvzema svobode gibanja“ (člen 2(k) Direktive Sveta 2003/9/ES v zvezi z uvodno izjavo št. 12 Uredbe in členom 49(3) Uredbe) šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave in ne za ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave, kakor ta ukrep imenuje tožena stranka in kot ga poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 51. člena ZMZ.(9) Kot to izhaja iz sodbe ESČP v zadevi Amuur v. France (sodba z dne 20. 5. 1996) je namreč treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode upoštevati konkretne okoliščine tega ukrepa, vrsto, ukrepa, trajanje, in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega.

11. Na glavni obravnavi je sodišče preko zaslišanja tožnika tudi preverilo, kakšne so razmere v Centru za tujce, in kakšen je režim, kjer je tožniku odvzema prostost in je ugotovilo, da so razmere skladne s standardi, ki jih je razvilo ESČP v tovrstnih primerih v kontekstu varovanja pravice do prepovedi nehumanega ravnanja tujcev oziroma prosilcev za azil v centrih za tujce – tudi v primeru čakanja na predajo po dublinski uredbi.(10)

12. Na glavni obravnavi se je izkazalo, da med strankama ni sporno, da je Hrvaška po izdaji izpodbijanega sklepa dne 18. 9. 2014 sprejela pristojnost za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito tožnika, ker je Hrvaška tožniku izdala vizum. Tudi iz izpodbijanega akta izhaja, da je tožena stranka tožniku izdala izpodbijani sklep z dne 12. 9. 2014 na podlagi Uredbe. To pa pomeni, da je tožniku lahko omejeno gibanje samo na podlagi tistih materialnih določil, ki jih določa Uredba, ne pa tudi na podlagi drugih materialnih določb, ki jih ureja ZMZ.

13. Uredba ima z razliko od prej veljavne Uredbe Dublin II. (št. 343/2003) posebne materialno-pravne določbe o pridržanju ter posebne procesne določbe med katerimi se nekatere sicer še ne uporabljajo.(11) Po zadnjem odstavku 49. člena Uredbe je ta uredba v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbama. Po določbi 2. odstavka 288. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU) se uredba splošno uporablja, zavezujoča je v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah. To pomeni, da je z dnem 20. 1. 2014 Uredba Dublin postala avtomatično del notranjega pravnega reda Slovenije, brez da bi bil potreben nek akt njene implementacije, saj bi tak akt lahko pomenil tudi oviro za neposredno uporabo uredbe.(12) Če država članica vseeno sprejme implementacijski akt uredbe, le-ta ni avtomatično neveljaven, ga pa je treba šteti za neuporabnega, če ovira uresničitev uredbe, jo spreminja, ali povzroča njeno nejasnost – v teh primerih gre za kršitev prava EU.(13)

14. Iz določila 6. točke 55. člena ZMZ v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ ne izhaja, da bi bila ta zakonska določba, na katero je tožena stranka oprla izpodbijani akt, po vsebini in tudi glede na čas njenega sprejetja, implementacijska akta Uredbe; je pa očitno, da ta določba, na katero je tožena stranka med drugim oprla izpodbijani akt, bistveno spreminja oziroma razširja podlago za pridržanje iz določila 28(2) člena Uredbe.

15. Določba člena 28(1) Uredbe namreč ureja negativni pogoj za pridržanje in sicer: /.../ „države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi“. Izpodbijani akt s tega vidika ni nezakonit, kajti tožena stranka ni tožniku odvzela svobode samo zato, ker v zvezi s tožnikom poteka postopek po Uredbi.

16. Podlaga oziroma razlog iz 6. točke 55. člena v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ, na katero je tožena stranka oprla izpodbijani akt, pa je nezakonita z vidika določbe člena 28(2) Uredbe. Določilo člena 28(2) namreč določa: „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo osebna pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.“ To pomeni, da je samo „znatna nevarnost za pobeg“ lahko razlog za odvzem prostosti in če je to v skladu z načelom sorazmernosti (člen 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah), kadar je pridržanje odrejeno v postopku po Uredbi. To pomeni, da je za obravnavano zadevo bistveno, da ZMZ kot nacionalni predpis ne more razširjati samostojnih podlag za omejitev gibanja oziroma osebne svobode preko mej, ki jih je postavila Uredba. Podlaga za odvzem osebne svobode iz 2. alineje 1. odstavka 51. člen ZMZ v zvezi z 6. točko 55. člena ZMZ torej v predmetni zadevi ni podana oziroma je v nasprotju s pravom EU. Upravno sodišče zato tega določila v skladu z sodno prakso Sodišča EU v tem postopku ni smelo uporabiti.(14) Sodišče EU je namreč v zadevi Simmenthal, C-106/77 z dne 9. 3. 1978, navedlo, da /.../„mora v skladu z načelom primarnosti prava EU nacionalno sodišče v primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom EU po uradni dolžnosti zavrniti uporabo katerekoli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati na njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali s strani ustavnega sodišča“ (ibid. odst. 15)(15)

17. Vendar pa je izpodbijani akt kljub temu zakonit, kajti druga podlaga, na katero je tožena stranka oprla odločitev, je v konkretnem primeru podana in tožena stranka jo je tudi pravilno uporabila. Ta druga podlaga je že citirano določilo člena 28(1) in (2) Uredbe, ki kot zakonito podlago ureja „znatno nevarnost, da bo oseba pobegnila /.../, namen tega ukrepa pa je, da bi država članica /.../ omogočila izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“

18. „Znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila“ je nedoločen pravni pojem, za katerega zakonodajalec EU ni določil, da mora biti v zakonski ureditvi držav članic EU nadalje opredeljen z objektivnimi merili, kot to velja za primer pridržanja nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.(16) Zato mora presoja v tem upravnem sporu v zvezi z nevarnostjo pobega tožnika temeljiti na posamični obravnavi primera zadevne osebe.(17)

19. Tožena stranka je tožnika pridržala z namenom, da bi omogočila izvedbo postopka predaje tožnika Hrvaški, saj je Hrvaški poslala prošnjo za prevzem in prejela je tudi pozitiven odgovor, ta namen pa izhaja tudi iz samega izreka sklepa. Sodišče je na glavni obravnavi z zaslišanjem tožnika preverilo, ali je res podana znatna nevarnost, da bi tožnik pobegnil, na kar se je deloma oprla tudi tožena stranka v izpodbijanem aktu. Ta znatna nevarnost za pobeg je v konkretnem primeru izkazana na podlagi naslednjih šestih okoliščin:

20. Prvič: ker je tožnik v Alžiriji pridobil vizo za Hrvaško zaradi tega, da bi s člani skupine imeli glasbene nastope na Hrvaškem, vendar so ta prvotni namen očitno na Hrvaškem opustili iz neznanega razloga, saj tožnik ne v prošnji in ne na zaslišanju ni omenil, da iz objektivnih razlogov niso imeli glasbenih nastopov. Drugič: ko se je tožnik nahajal na Hrvaškem, ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav je po izpovedbi na glavni obravnavi že na Hrvaškem vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito, pri čemer je bil na Hrvaškem približno 10 dni. Tretjič: na zaslišanju na sodišču je povedal, da se je v Slovenijo napotil iz Hrvaške zaradi tega, da bi v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, vendar pa je v prošnji za mednarodno zaščito na izrecno vprašanje navedel drugače, in sicer, da je imel namen oditi v Francijo k bratu, kar je povedal tudi policistom (policijska depeša z dne 10. 9. 2014; podpisana izjava tujca o potovanju; ter prošnja za mednarodno zaščito z dne 11. 9. 2014); ko pa je bil na zaslišanju pred sodiščem soočen z neskladjem v izjavah glede tega, ali je bil namenjen v Francijo ali v Slovenijo, je neprepričljivo odgovoril, da ob prošnji ni bil skoncentriran. Četrtič: ko je bil v Sloveniji, potem ko je nezakonito prečkal mejo, opažen s strani policije, je pred policisti zbežal, češ da se je ustrašil, da bo policija z njim ravnala kot v Alžiriji, kot je to pojasnil na zaslišanju na glavni obravnavi, vendar v prošnji za mednarodno zaščito ni navajal, da bi imel on negativne izkušnje s policijo v Alžiriji. Petič: ko ga je policija kasneje isti dan prijela, je izrazil namero zaprositi za azil, ko je bila napravljena najava za vrnitev na Hrvaško. Šestič: tožnik je na zaslišanju zelo neprepričljivo pojasnil, kje oziroma ob kakšni priložnosti je izgubil potni list – namreč da se je zabaval s prijatelji in da ne ve točno, kdaj ga je izgubil; nič ni navedel, da ga je poskušal iskat ali kaj podobnega.

21. Sodišče ugotavlja, da sicer nobena od teh šestih okoliščin sama po sebi ne zadošča za ugotovitev znatne nevarnosti, da bi tožnik pobegnil preden bo izvedena predaja Hrvaški, vendar pa teh šest okoliščin skupaj dovolj zanesljivo kaže, da je pogoj za pridržanje iz Uredbe izkazan, kajti nasproti tem šestim okoliščinam govori zgolj obljuba, dana na zaslišanju, če bo premeščen v Azilni dom, da ne bo pobegnil. Sodišča tožnik s tem ni prepričal v pretiranost ukrepa tožene stranke glede na to, da navedenih šest okoliščin medsebojno povezano govori v prid nevarnosti za pobeg.

22. Kar pa zadeva uporabo zadnjega dela člena 28(2) Uredbe – da “ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov“, sodišče pripominja, da gre očitno za določbo prava EU, ki daje določeno polje zakonodajne diskrecije državam članicam, kako bodo uredile v zakonodaji manj prisilne ukrepe. V ZMZ sta manj prisilna ukrepa od izrečenega odvzem svobode oziroma omejitev gibanja na prostore Azilnega doma in še manj prisilni ukrep, to je omejitev gibanja na območje Azilnega doma. S tem torej slovenski zakonodajalec implementira določbo člena 28(2) Uredbe na specifičen način. Tožena stranka sicer ni posebej utemeljevala, zakaj izvajanje ukrepa v prostorih Azilnega doma ali na območje Azilnega doma ne bi bilo učinkovito, kar je pomembna pomanjkljivost v izpodbijanem aktu. Tudi po praksi Ustavnega sodišča (Up-1116/09-22) mora upravna odločitev o odvzemu prostosti prosilcu za azil prestati strogi test sorazmernosti, ki se nanaša tudi na vprašanje, ali bi bilo v konkretnem primeru možno uporabiti blažji ukrep odvzema osebne svobode. Tožena stranka namreč samo v zadnjem odstavku obrazložitve navaja, da se je odločila, da tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, ker bo s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na ozemlju Slovenije, da bi se zagotovila predaja odgovorni državi in da je zato omenjena omejitev gibanja nujna.

23. To je gola trditev brez obrazložitve, zakaj namen iz Uredbe ne bi mogel biti dosežen tudi z odvzemom svobode v prostorih Azilnega doma ali na območje Azilnega doma. Vendar pa na drugi strani tudi tožnik v tožbi nič ne reče o tem, da bi bil lahko isti namen dosežen tudi z blažjim posegom v njegovo pravico in tudi ne zatrjuje, da je s tega vidika izpodbijani akt neobrazložen, ampak je v tožbi in na zaslišanju zgolj uveljavljal, da bi bil namen Uredbe lahko zavarovan tudi brez ukrepa omejitve gibanja oziroma osebne svobode. Ker je tožnik sam, zdrav, mlad in je že nezakonito prečkal mejo med Hrvaško in Slovenijo ter je bežal pred policijo, te okoliščine sodišče prepričujejo, da ukrep omejitve gibanja na območje Azilnega doma ne bi imel zadostne učinkovitosti; strožji ukrep od tega, ki pa je milejši od izrečenega, to je odvzem svobode v Azilnem domu pa, kot rečeno, ni uveljavljal niti na zaslišanju, tako da bi tožena stranka na zaslišanju lahko pojasnila, zakaj bi bil ta ukrep neučinkovit. Ker je tožnik na vprašanje o razmerah v Centru za tujce odgovoril, da je vse v Centru za tujce v redu, od prostora, režima, hrane, higiene in da nima nobenih pripomb, razen da zaradi glavobola dobiva po eno tableto na dan, sodišče meni, da obravnavana pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta v danih okoliščinah ni takšna, da bi bilo treba izpodbijani akt spremeniti. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

24. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

25. Vloženi predlog za izdajo začasne odredbe v zadevah omejitve gibanja oziroma odvzema osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito je v okoliščinah, ko Ustavno sodišče(18) ni sprejelo v vsebinsko presojo zahteve Upravnega sodišča za oceno ustavnosti določila 5. odstavka 74. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/2007, 111/2008- Odl US, 58/2009, 99/2010, 98/2011 – Odl US, 83/2012) v zvezi s sodnimi odločitvami iz 5. odstavka 51. člena ZMZ, z določili 1. odstavka 19. člena Ustave RS, 4. odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS – MP, št. 7, 33/1994) in 4. odstavka 9. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP, Uradni list SFR – MP, št. 7/71, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS – MP, št. 35/92) zaenkrat edina možnost, da Upravno sodišče razsoja v tovrstnih zadevah v skladu z obveznostmi Slovenije iz mednarodnega prava, to je člena 5(4) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,(19) ter določila 18. člena Procesne direktive I. št. 2005/85/ES(20) v zvezi z 1. odstavkom 47. člena Listine.(21) Kajti izpustitev tožnika je edino možno odrediti učinkovito s sklepom Upravnega sodišča ob izdaji začasne odredbe, kadar sodišče ugotovi, da je tožba utemeljena.

26. Vendar, ker je v konkretnem upravnem sporu pod točko 1. izreka sodišče ugotovilo, da je tožba neutemeljena, kar pomeni, da tožena stranka ni nedopustno posegla v pravico tožnika do osebne svobode, tožnik ni izkazal težko popravljive škode v zvezi z 19. členom Ustave, 6. členom Listine oziroma 5. členom MKVČP. Druge težko popravljive škode pa tožnik v pisni zahtevi za izdajo začasne odredbe, ki jo je pooblaščenka na zaslišanju tudi ustno utemeljila, ni izkazal niti je ni zatrjeval. Tožnik namreč v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja samo argumente za to, da je izpodbijani akt nezakonit, kar pa ni opredelitev škode in škoda tudi kako drugače ni izkazana. Iz zaslišanja na glavni obravnavi sicer izhaja, da ima tožnik glavobol, vendar pa je povedal tudi, da prejema tablete, ni navedel, da gre za bolečine, ki bi jih težko prenašal, ali da je prepuščen samemu sebi in da bi bil brez zdravniške oskrbe. Zato po mnenju sodišča načelo sorazmernosti med javno koristjo in upravičenim interesom tožnika govori za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Sodišče je to odločitev sprejelo na podlagi 2. in 5. odstavka 32. člena ZUS-1. opomba (1) : Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001. opomba (2) : Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003. opomba (3) : Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008. opomba (4) : Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001. opomba (5) : Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985. opomba (6) : Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4. opomba (7) : Uradni list EU, C 326/404, 26. 10. 2012 opomba (8) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. opomba (9) : Drugače kot Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 pa Vrhovno sodišče navaja, da določilo 51. člena ZMZ ureja „omejitev gibanja“ prosilcem, „zato gre v zadevi za omejitev gibanja in ne za odvzem osebne svobode“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 169/2014 z dne 8. 5. 2014, odst. 25). Ker je Ustavno sodišče najvišje sodišče v državi za varstvo ustavnosti in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, obe pravici – tako do osebne svobode kot do svobode gibanja - pa sta temeljni človekovi pravici, se Upravno sodišče pridružuje stališču Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice, da gre v tovrstnih primerih za poseg v osebno svobodo.

opomba (10) : Ti standardi so opredeljeni v sodbi ESČP v zadevi Aden Ahmed v. Malta iz leta 2013. opomba (11) : Ne uporabljajo se še določbe 9., 10. in 11. člena Direktive 2013/33/EU zaradi določila 3. odstavka 49. člena Uredbe Dublin III..

opomba (12) : Sodbi Sodišča EU v zadevah 39/72, Commission v. Italy [1973] ECR 101, odst. 17; C-253/00, Munoz v. Frumar [2002] ECRI-7289, Geelhoed AG, odst. 27. opomba (13) : Sodba Sodišča EU v zadevi 50/76 Amsterdam Bulb BV v. Produktschap voor Siergewassen [1977] ECR 137; Craig Paul, de Burca, Gráinne, 2008, EU Law, Fourth Edition, Oxford University Press, str. 278. opomba (14) : V azilni zadevi je Upravno sodišče istovrstno razlago Uredbe v primerljivi zadevi sprejelo v sodbi opr. št. I U 1289/2014-17 z dne 19. 8. 2014, ki je pravnomočna.

opomba (15) : Na ta princip se v sodni praksi v neazilnih zadevah sklicuje tudi Vrhovno sodišče RS (X Ips 18/2013 z dne 19. 9. 2013); glej tudi sodne odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah: G 8/2009 z dne 13. 3. 2012 in IV Ips 91/2012 z dne 9. 7. 2013. opomba (16) : Direktiva 2008/115/ES z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (Uradni list EU, L 348, 24. 12.2008), ki tudi določa „nevarnost pobega“ kot podlago za pridržanje (člen 15(1)(a)), namreč v členu 3(7) določa, da „nevarnost pobega pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil. opomba (17) : Mutatis mutandis: sodbi Sodišča EU v zadevah: C-146/14 PPU (Mahdi), 5. 6. 2014, odst. 70 in C-430/11 (Sagor), odst. 41. opomba (18) : Mutatis mutandis: sodbi Sodišča EU v zadevah: C-146/14 PPU (Mahdi), 5. 6. 2014, odst. 70 in C-430/11 (Sagor), odst. 41. opomba (19) : Po tem določilu ima vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti „in odredilo njegovo izpustitev“, če je bil odvzem prostosti nezakonit. opomba (20) : Po tem določilu, kadar je prosilec pridržan, države članice zagotovijo možnost „pospešenega sodnega pregleda“.

opomba (21) : To določilo ureja pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem.