Jedro

Res je sicer to, kar prvo sodišče ugotavlja v izpodbijanem sklepu in sicer, da glede na predpisano denarno kazen ali kazen zapora do treh mesecev, za obdolženki očitano ji kaznivo dejanje, glede na določbo 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, kazenski pregon ni več dopusten, če preteče 6 let od storitve kaznivega dejanja. Toda pri tej svoji odločitvi je prvo sodišče spregledalo določila o teku in pretrganju zastaranja kazenskega pregona iz četrtega odstavka 91. člena KZ-1, ki določajo, da se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. V tem primeru zastaranje začne teči znova.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP, zoper obdolženo P. V. ustavilo kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika in potrebni izdatki obdolženke, razen krivdnih stroškov, bremenijo proračun.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje brez pomislekov sprejema navedbe pritožnice, da zoper obdolženo P. V. kazenski pregon zaradi storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1, še ni zastaral. Res je sicer to, kar prvo sodišče ugotavlja v izpodbijanem sklepu in sicer, da glede na predpisano denarno kazen ali kazen zapora do treh mesecev, za obdolženki očitano ji kaznivo dejanje, glede na določbo 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, kazenski pregon ni več dopusten, če preteče 6 let od storitve kaznivega dejanja. Toda pri tej svoji odločitvi je prvo sodišče spregledalo določila o teku in pretrganju zastaranja kazenskega pregona iz četrtega odstavka 91. člena KZ-1, ki določajo, da se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. V tem primeru zastaranje začne teči znova.

5. Iz izpiska iz kazenske evidence za obdolženo izhaja, da je bila 15.3.2018 s sodbo Okrožnega sodišča v Murski soboti II K 42547/17, obsojena za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1, ki ga je storila 30.8.2016. Sodba je postala pravnomočna 3.10.2018. Iz navedenega pa izhaja, da je obdolženka po tem, ko naj bi storila v tem postopku očitano ji kaznivo dejanje razžalitve (januar 2014) in ko je začel teči zastaralni rok, dne 30.8.2016 storila hujše kaznivo dejanje in sicer žaljivo obdolžitev, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do šestih mesecev. Zato je storitev tega kaznivega dejanja pretrgalo zastaranje za kaznivo dejanje, ki se obdolženki očita v tem postopku, zastaranje pa je začelo teči znova.

6. Iz tega razloga je pritožba državne tožilke utemeljena, zaradi česar je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo. V posledici takšne odločitve, bo sodišče prve stopnje moralo v nadaljevanju razpisati glavno obravnavo.