Jedro

Čistopis sklenjene cesijske pogodbe kaže na soglasje volj obeh pogodbenih strank, da obveznost tožene stranke (cedent) do tožeče stranke (cesionar) ugasne šele z dnem plačila prevzemniku. To pa kaže na pravno naravo cesije v izterjavo in ne cesije namesto plačila. Pri cesiji v izterjavo namreč obveznost dolžnika do upnika ugasne ali se zmanjša šele tedaj, ko upnik izterja odstopljeno terjatev. Vse dotlej je cedent zavezan plačati cesionarjevo terjatev slednjemu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. Ig 2005/00483, z dne 08. 11. 2005 v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 5.993,42 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno graja dokazno oceno ter na njeni podlagi materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o cesiji terjatev tožene stranke v izterjavo in ne cesija terjatev namesto plačila, kot je vsebino pogodbe razlagala tožena stranka. Meni, da so razlogi prvostopenjskega sodišča glede vsebine te pogodbe v nasprotju s celotnim tekstom 2. člena pogodbe z dne 17. 05. 2005, zaradi česar je podana bistvena postopkovna kršitev po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Po stališču pritožnika je prvostopenjsko sodišče del 3. odst. 2. člena Pogodbe presojalo iztrgano iz konteksta celotnega besedila tega člena pogodbe, ker tožeča stranka ni izpodbijala določila 2. odst. 2. člena Pogodbe, kjer je dogovorjeno, da „odstopnik G., d.d. prevzemniku terjatev odstopa namesto plačila“, kot tudi ne 5. odst. 2. člena Pogodbe, ki glasi: „z dnem podpisa te pogodbe odstopljena terjatev preide v premoženje prevzemnika“. To v pritožbi izpostavljeno besedilo pa po stališču pritožnika kaže na sklenitev cesije namesto plačila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, tako kot tudi pritožnik, da je določba 2. člena Pogodbe, ki jo izpostavlja pritožnik in ki govori o odstopu terjatve namesto plačila v nasprotju z zapisom v 3. odst. 2. člena Pogodbe, „da obveznost odstopnika do prevzemnika v višini prenesene glavnice in stranskih pravic z dnem plačila prevzemniku ugasne in odstopnik za ta del terjatve nima več nobenih obveznosti do prevzemnika ...“ iz česar je razbrati, da gre za odstop terjatve v izterjavo. Čeprav je tožnik trdil, da pogodba o odstopu terjatve nima učinka, ker se tožnik z njeno vsebino ni strinjal in je nanjo zapisal svoje pripombe in nato pogodba ni bila realizirana, toženec pa je trdil, da je tožnik že po sklenitvi cesijske pogodbe enostransko napisal nanjo svoje pripombe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz primerjave vsebine obeh pogodb, ki sta jih predložili tako tožeča stranka (A10), kot tožena stranka (B1), mogoče ugotoviti kronologijo sklenitvene faze pogodbe. Iz pogodbe v prilogi A10 res izhaja, da je prvotni tekst pogodbe tožeča stranka lastnoročno popravila tako v 2. točki 1. člena Pogodbe, kjer je zapisala, da gre pri četrto navedeni situaciji za delno vrednost, kot v 3. odst. 2. člena Pogodbe, kjer je tožeča stranka prečrtala zapis, da obveznost odstopnika do prevzemnika ugasne z dnem podpisa pogodbe in ga nadomestila z zapisom, da obveznost ugasne z dnem plačila prevzemniku. Iz pogodbe, ki jo je predložila tožena stranka v prilogi B1, pa je razvidno, da je vse pripombe oziroma popravke tožeče stranke, razvidne iz pogodbe v prilogi A10, tožena stranka akceptirala, saj se pogodba v popolnosti sklada s popravki tožeče stranke. Pogodba v prilogi B1, je torej čistopis sklenjene cesijske pogodbe, ki kaže na soglasje volj obeh pogodbenih strank (tožeče stranke kot cesionarja in tožene stranke kot cedenta), da obveznost tožene stranke do tožeče stranke ugasne šele z dnem plačila prevzemniku. To pa kaže na pravno naravo cesije v izterjavo (2. odst. 425. člena OZ) in ne cesije namesto plačila (1. odst. 425. člena OZ). Pri cesiji v izterjavo namreč obveznost dolžnika (tožene stranke) do upnika (tožeče stranke) ugasne ali se zmanjša šele tedaj, ko upnik izterja odstopljeno terjatev. Vse dotlej je cedent zavezan plačati cesionarjevo terjatev slednjemu. Tožnikov popravek prvotne vsebine pogodbe torej nedvoumno kaže na njegovo voljo, da njegova terjatev do tožene stranke ne ugasne prej, dokler ne pride do poplačila te terjatve, v kar je tožena stranka s podpisom pogodbe s tako vsebino privolila. Navedeni zapis o času prenehanja terjatve tožeče stranke do tožene stranke je bil torej očitno bistvena sestavina pogodbe, zato ostali zapisi 2. člena Pogodbe, ki bi kazali na drugačno vsebino oziroma voljo pogodbenih strank, niso relevantni. Sicer pa tudi določilo o pripadnosti terjatve tožeči stranki po sklenjeni cesijski pogodbi ne govori v prid sklenjeni cesiji namesto plačila, saj pravna teorija zastopa stališče, da tudi pri cesiji terjatve v izterjavo terjatev preide v premoženjsko sfero cesionarja (Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, stran 603). Tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke M.K., drugačna volja od zapisane v zvezi s trenutkom prenehanja obveznosti tožene stranke ne izhaja, kot to zmotno meni pritožnik. Tako se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče ob primerjavi tekstov obeh predloženih pogodb (prilogi A10 in B1) pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili cesijo v izterjavo, s tem pa obveznost plačila tožene stranke še ni ugasnila.

Glede preostanka vtoževane terjatve, ki presega znesek po cesijski pogodbi, bi bil lahko utemeljen pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 10. in 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, da prvostopenjsko sodišče glavne obravnave ni izvedlo z izvedbo predlaganih dokazov v zvezi z utemeljenostjo terjatve, saj iz naroka za glavno obravnavo z dne 03. 05. 2010 izhaja, da se je obravnava in dokazni postopek omejil le na obravnavanje veljavnosti in vsebine sklenjene cesijske pogodbe, kot pravilno opozarja pritožnik. To bi narekovalo razveljavitev sodbe glede preostanka terjatve, ki presega znesek iz cesijske pogodbe. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik tudi v novem sojenju s svojo obrambo zoper preostali del tožbenega zahtevka ne more uspeti iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Pritožnik se je v prvostopenjskem postopku upiral plačilu preostalega dela tožbenega zahtevka s trditvami, da mu tožeča stranka izvedenih del in garancij zanje še ni izročila, zaradi česar njena terjatev sploh še ni zapadla v plačilo in da je izvedena dela tožeča stranka opravila nekvalitetno, zaradi česar v tem postopku uveljavlja zmanjšanje plačila oziroma manjvrednost izvedenih del. Glede izročitve izvedenih del in garancij zanje je tožeča stranka že v pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2009 (list. št. 39) zatrjevala, da je v skladu z dogovorom s toženo stranko in investitorjem izvedena dela ter garancije izročila investitorju in predložila tudi prevzemni zapisnik z dne 04. 07. 2005. Protispisna je zato pritožbena trditev, da tožeča stranka takega dogovora glede izročitve oziroma izpolnitve pogodbene obveznosti investitorju ni zatrjevala. Ker pa tožena stranka v prvostopenjskem postopku ni izpodbijala tako zatrjevanega dogovora, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da tožeča stranka dogovora ni dokazala. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, se po izrecni določbi 2. odst. 214. člena ZPP štejejo za priznana. Za ugotovitev teh dejstev izvedba dokazov torej ni potrebna. Da se izvede dokazni postopek le glede ugotovitve spornih dejstev, pa izhaja tudi iz 1. odst. 287. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče glede na obrazloženo ni imelo razloga za dvom o dogovoru med pravdnima strankama in investitorjem, da tožeča stranka opravljena dela in garancije zanje izroči neposredno investitorju in ne toženi stranki.

Pravdni stranki nista v prvostopenjskem postopku opredelili pravne narave sklenjene pogodbe 73/04, po kateri je tožeča stranka za toženo stranko opravila vgradnjo stavbnega pohištva in izdelavo fasade, torej ali gre za podjemno pogodbo ali za gradbeno pogodbo, tega ni ugotovilo niti prvostopenjsko sodišče. Ne glede na to, pa je tudi pri gradbeni pogodbi za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov in zahtevanih predpostavk zanje v delu, ki ga ne urejajo določila OZ o gradbeni pogodbi, po 660. členu OZ glede odgovornosti za napake treba uporabljati določila OZ o podjemni pogodbi. Po 635. členu OZ pa ima naročnik možnost uveljavljati jamčevalne zahtevke le v primeru, če je o napakah pravočasno obvestil podjemnika. Kdaj je zatrjevane napake tožnikovega dela (zamakanje v objekt zaradi neustreznega tesnenja, nekvalitetno vgrajenih okenskih polic) toženec odkril in kdaj jih je tožniku reklamiral, pritožnik v prvostopenjskem postopku ni pojasnil. Le ob pravočasnem notificiranju napak tožniku kot izvajalcu del je namreč toženec upravičen do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov, tudi zahtevka na znižanje plačila zaradi napak opravljenega dela in posledično manjvrednosti opravljenih del. Tožena stranka tudi ni trdila, da je zatrjevane napake tožeči stranki notificiral investitor. Tako se pokaže kot neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo dokaznega postopka v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka na plačilo preostalega dela terjatve, ki izhaja iz opravljenih del za toženo stranko. Izvedba dokazov namreč ni namenjena temu, da bi na njeni podlagi tožena stranka šele oblikovala ustrezno trditveno podlago svoje obrambe, ki je bila, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, pomanjkljiva. Ker je do prvega naroka za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 05. 03. 2010, niti na njem ni dopolnila v zgoraj nakazani smeri, zaradi prekluzije po 286. členu ZPP tega ne more storiti niti v ponovljenem postopku, prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo izrecno uveljavljanih bistvenih postopkovnih kršitev, ker dokazov, za katere tožena stranka niti ni oblikovala ustrezne trditvene podlage, da bi s svojo obrambo o nekvalitetno opravljenih delih lahko uspela, ni izvedlo.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo drugih kršitev, na katere je po 2. odst. 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo tudi ni navajala ničesar, kar bi pripomoglo k rešitvi pritožbe, zato njenih stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ni štelo kot potrebne v smislu 155. člena ZPP in je v posledici tega odločilo, da jih je dolžna nositi sama.