Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
19. 12. 2000
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 19. decembra 2000
s k l e n i l o:
Sodišče prve stopnje je ustavni pritožnici (s sodbo št. P 49/97 z dne 17. 4. 1998) naložilo plačilo 665 000 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti. Denarni znesek naj bi predstavljal povračilo polovice kupnine za osebni avtomobil, ki je bil del skupnega premoženja ustavne pritožnice in njenega bivšega moža in ga je pritožnica odpeljala iz skupnega doma zakoncev ter prodala. Ustavna pritožnica navaja, da je bila ta sodba vročena njenemu odvetniku in ne njej, s čimer naj bi ji sodišče odvzelo pravico do pravnega sredstva (iz 25. člena Ustave), saj se ni mogla pravočasno pritožiti. Zato je vložila predlog za obnovo postopka, ki pa ga je sodišče kot nedovoljenega zavrglo, ker je menilo, da je bila vročitev opravljena v skladu z zakonom.
Enakega mnenja je bilo tudi sodišče druge stopnje, zato je pritožbo zoper sklep o zavrženju obnove zavrnilo. Po pravnomočnosti sklepa Višjega sodišča je sodišče izdalo sklep o izvršbi, ki naj se opravi na pritožničini nepremičnini, in odredilo zaznambo sklepa v zemljiški knjigi (odredba št. Dn 1218/98 z dne 4. 11. 1998). Ustavna pritožnica tudi navaja, da so ji sodišča naložila samo dolgove, ki se jih bo težko rešila, s čimer naj bi ji kršila pravico do osebnega dostojanstva (iz prvega odstavka 21. člena Ustave).
Ustavna pritožnica izpodbija tudi sodbo Višjega sodišča v Kopru št. 1113/99 z dne 19. 1. 2000 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 184/98 z dne 29. 3. 1999: v tej zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek ustavne pritožnice, ki je od svojega bivšega moža zahtevala denarno povračilo zaradi prikrajšanja pri uporabi skupne hiše, ker jo je toženec spodil od doma. Sodišče je menilo, da tožnica ni uspela dokazati toženčeve neupravičene obogatitve in svojega neupravičenega prikrajšanja. Višje sodišče je pritožbo ustavne pritožnice zavrnilo. Revizija ni bila vložena. Ustavna pritožnica od Ustavnega sodišča zahteva, da ugodi tožbenemu zahtevku, ki ga je postavila v pravdi.
Pritožnica izpodbija tudi sodbo in sklep Višjega sodišča v Kopru v št. Cp 775/96 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, št. P 612/95 z dne 9. 9. 1996, s katero je sodišče ugotovilo, da spada v skupno premoženje zakoncev 2/3 nepremičnin, vpisanih v vložni številki 224, k. o. Z., in da znaša delež ustavne pritožnice na skupnem premoženju 1/2. Sodišče je hkrati zavrnilo ugotovitveni zahtevek pritožnice, da spada v skupno premoženje tudi preostala 1/3 te nepremičnine ter zasebni podjetji B. in C. C. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bila preostala 1/3 hiše last toženčevega očeta in da jo je ta kasneje podaril tožencu.
Ugotovitveni zahtevek, da spadata v skupno premoženje tudi podjetji, je sodišče zavrnilo, ker je menilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je za njuno ustanovitev prispevala sredstva. Pritožba ustavne pritožnice je bila kot neutemeljena zavrnjena.
Revizija ni bila vložena. Ustavna pritožnica v ustavni pritožbi zahteva, naj Ustavno sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da ji prisodi polovico podjetja B. in polovico prihrankov.
Pritožnica zahteva tudi posredovanje Ustavnega sodišča pri prodaji nepremičnine v izvršilni zadevi št. I 279/95 v zvezi z zadevo št. I 42/99 in I 4/97. Navaja, da ji ti postopki, ki naj zagotovijo preživnino njeni mladoletni hčeri, katere zakonita zastopnica je, ogrožajo pravico do zasebne lastnine (iz 33. člena Ustave), saj ne ve, ali bo kupnino od prodaje nepremičnine sploh kdaj dobila. Ustavni pritožbi prilaga sklep Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici št. I 279/95 z dne 30. 10. 2000 o izročitvi nepremičnine njenega bivšega moža kupcu v postopku izterjave preživnine. Pritožnica v zvezi s tem sklepom tudi naproša Ustavno sodišče, naj posreduje v postopku, da bi čimprej prišla do preživnine.
Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sklepoma kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane odločbe ni uspel, še ne pomeni kršitve pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in pravice do dostojanstva (prvi odstavek 21. člena Ustave). Za kršitev te pravice bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo, ali če bi bila odločitev tako očitno napačna oziroma brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno. Tega presoji sodišča glede odločb, navedenih v prvi točki izreka, ni mogoče očitati. Ker torej z izpodbijanimi odločitvami, navedenimi v prvi točki izreka, očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.
Pred vložitvijo ustavne pritožbe mora pritožnik v skladu s prvim odstavkom 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) izčrpati vsa pravna sredstva. Ker pritožnica v zadevah, navedenih pod drugo in tretjo točko izreka tega sklepa, ni vložila revizije in ker v zadevi, navedeni pod četrto točko izreka, ni vložila pritožbe, predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS ni podana, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.
7.Senat Ustavnega sodišča je navedeni sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.
Predsednik senata:
dr. Lojze Ude