Jedro

Dejstvo, da je določen sodnik v obravnavani zadevi zoper obdolženca izdal sklep o opravi preiskave, ni ovira, da isti sodnik ne bi smel sodelovati kot član izvenobravnavnega senata, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 7. avgusta 2015 zoper obdolženega odredil pripor iz pripornega razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ v zvezi s 34. členom KZ. Izvenobravnavni senat je pritožbo zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zagovornik obdolženega A. S. zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in zaradi kršitve Ustave RS. Zagovornik navaja, da je pri odločanju o pritožbi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen na podlagi 39. člena ZKP. Meni, da ni podan utemeljen sum, da bi naj obdolženi storil kaznivo dejanje, ki se mu očita in tako ni podan temeljni pogoj za odreditev pripora na podlagi prvega odstavka 201. člena ZKP. Navaja tudi, da nevarnost begosumnosti ni podana, saj je obdolženi nezaposlen, brez premoženja, brez denarja in dejansko nima kam pobegniti. Prav tako niso podane okoliščine, ki merijo na ponovitveno nevarnost, saj oškodovanka in obdolženi ne živita skupaj, oškodovanka se lahko obdolženega izogiba in tako kaznivega dejanja ni mogoče ponoviti ali dokončati.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Očitek zagovornika, da je pri odločanju o pritožbi zoper odreditev pripora sodeloval sodnik, ki bi moral biti skladno z določbo 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP izločen, ne drži. V obravnavanem primeru ni šlo za tak primer, saj sodnik B. ni odločal o odreditvi pripora in ni izdal sklepa, s katerim je bil zoper obdolženca odrejen pripor. Sklep o odreditvi pripora je namreč izdal dežurni preiskovalni sodnik A. A. Zoper ta sklep je bila vložena pritožba, o kateri je v izvenobravnavnem senatu odločal tudi sodnik B. in tako ni šlo za situacijo, ki jo ureja določba 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki preprečuje sodelovanje istega sodnika pri odločanju o vloženem pravnem sredstvu zoper njegovo lastno odločbo. Iz vsebine zagovornikove zahteve glede utemeljenosti suma, pa izhaja, da sodišču ne očita bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pač pa drugače kot sodišče ocenjuje ugotovljena dejstva, tako glede obstoja utemeljenega suma, kot tudi glede obstoja obeh pripornih razlogov.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik je podal odgovor, da vztraja pri tem da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je prišlo do kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in sicer je pri odločanju o pritožbi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen na podlagi 39. člena ZKP. Preiskavo zoper obdolženega opravlja sodnik B. B., navedeni sodnik je dne 11. 8. 2015 izdal sklep o opravi preiskave, prav tako je istega dne izdal odredbo o naroku o zaslišanju prič. Dne 12. 8. 2015 je isti sodnik sodeloval na seji senata, ki je zavrnilo pritožbo zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora. Iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP izhaja, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti kazenski zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča, ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz 1. točke drugega odstavka 39. člena ZKP pa izhaja, da sodnik ne sme sodelovati pri odločanju, če je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja.

6. Vrhovno sodišče ocenjuje, da uveljavljana kršitev ni podana. Dejstvo, da je okrožni sodnik B. B. v obravnavani zadevi zoper obdolženca izdal sklep o opravi preiskave, namreč ni ovira, da navedeni sodnik ne bi smel sodelovati kot član izvenobravnavnega senata, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora. Po določbi petega odstavka 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali zahtevo za varstvo zakonitosti. Ta izločitveni razlog torej onemogoča, da bi sodnik v isti zadevi in o isti odločbi odločal v različnih funkcijah, ne izključuje pa možnosti, da bi sodnik v isti zadevi sodeloval pri izdaji različnih odločb. To možnost v določenih primerih izključuje četrti odstavek 39. člena ZKP, ki med drugim določa, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja. Vendar tudi ta situacija v obravnavanem primeru ni podana. Vrhovno sodišče je namreč že v odločbi I Ips 350/2002 z dne 28. 11. 2002 zavzelo stališče, da se navedeni izločitveni razlog nanaša le na sodnika, ki je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja, nato pa o obtožbi vsebinsko odločal na glavni obravnavi.

7. Nadalje zagovornik navaja, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje uboja se lahko stori le z naklepom, v kolikor bi obdolženi imel namen s 15 cm dolgim nožem vzeti življenje oškodovanki, ta ne bi najprej utrpela le plitko vbodno rano, ampak bi obdolženi uporabil zelo močno silo in prizadejal oškodovanki bistveno večjo in bolj globoko rano. Očitno je, da je oškodovanko želel zgolj prestrašiti.

8. Zaključek o obstoju utemeljenega suma je preiskovalni sodnik oprl na ugotovitve policistov PU SKP Murska Sobota, na izjavo oškodovanke V. S. ter na medicinsko dokumentacijo. Temu je pritrdil tudi izvenobravnavni senat v točki 7 sklepa. Zagovornik pa s svojim drugačnim videnjem obravnavnega dogodka uveljavlja zgolj nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Zagovornik, svojo oceno, da nevarnost begosumnosti ni podana, utemeljuje z navajanji, da je obdolženi nezaposlen, brez premoženja, brez denarja in dejansko nima kam pobegniti. Obdolženi je prav tako želel oditi v ustrezno bolnišnico na zdravljenje zaradi odvisnosti od alkohola, tako bi bil ves čas pod nadzorom zdravnikov in vedno dosegljiv sodišču. 10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalni sodnik v točki 10 sklepa obširno podal razloge, zakaj je podan priporni razlog iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in sicer, da je obdolženec po izvršitvi kaznivega dejanja pobegnil in se skrival, da je oškodovanki povedal, da se namerava zaposliti v Avstriji in da je za dejanje za katerega je osumljen zagrožena visoka zaporna kazen, tem razlogom je pritrdil tudi izvenobravnavni senat v točki 10 sklepa. Zagovornik s svojo drugačno oceno uveljavlja zgolj nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Po mnenju zagovornika prav tako niso podane okoliščine, ki merijo na ponovitveno nevarnost, kar utemeljuje z navajanji, da oškodovanka in obdolženi ne živita skupaj, da se oškodovanka obdolženega lahko izogiba in tako kaznivega dejanja ne bo mogoče ponoviti ali dokončati.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tudi glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP preiskovalni sodnik podal obširne razloge, in sicer je navedel, da je bil obdolženi do oškodovanke že večkrat nasilen, da je bil obravnavan za kaznivo dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ter da je mu bila večkrat izrečena prepoved približevanja, kar vse pa na obdolženega ni vplivalo, da ne bi več vršil nasilja nad oškodovanko, nasprotno svojo agresijo do nje je stopnjeval (10. točka obrazložitve sklepa). Razlogom je pritrdil tudi izvenobravnavni senat (točka 9 sklepa), ko je navedel, da obdolženčeve osebne lastnosti, njegovo prejšnje življenje ter druge okoliščine na njegovi strani kažejo na konkretno in realno nevarnost, da bi obdolženi na prostosti ponovil kaznivo dejanje ali poskušeno kaznivo dejanje dokončal. Preiskovalni sodnik je prav tako obrazložil zakaj zoper obdolženega ni mogoče odrediti milejšega ukrepa v točki 10 sklepa o odreditvi pripora. Zagovornik v zahtevi navaja le drugačno presojo dejanskega stanja in s tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

13. Ker zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je pretežno vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.