Jedro

Izračun, ki ga je opravilo prvostopenjsko sodišče, je izračun zakonskih zamudnih obresti, torej z upoštevanjem temeljne obrestne mere tudi za čas od 01. 01. 2002 do 27. 06. 2003. Funkcionalnosti brez njenega upoštevanja v navedenem obdobju program IZO nima. Zakonske zamudne obresti z začetkom teka 01. 01. 2002 do uveljavitve OZ-A dosežejo glavnico, ne pa tudi zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 01. 01. 2002 do 27. 06. 2003 in zakonske zamudne obresti od 28. 06. 2003 dalje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: »Tožena stranka Z. T., d. d., Ljubljana je dolžna plačati tožeči stranki S.A. 2.108,16 EUR z zamudnimi obrestmi in sicer od 01. 01. 2002 do 27. 06. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 06. 2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.« V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.216,32 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

2. Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da razkladanje metrskih hlodov iz skladovnice in njihovo vstavljanje v brusilni stroj ni nevarna dejavnost. Pri tem poudarja, da je nevarnost same dejavnosti treba ocenjevati v vsakem posameznem primeru posebej, pri njeni oceni pa izhajati iz položaja tistega, ki takšna dela opravlja. Navaja, da sam ni imel nobenih možnosti, da bi spremenil način dela in tako zmanjšal nevarnost za nastanek poškodb, ki so se pri tem delu že predhodno pojavljale, zato je zanj opravljanje tega dela predstavljalo nevarno dejavnost. Dodaja, da bi, ob pravilni uporabi materialnega prava, moralo sodišče ugotoviti, da sta v konkretnem primeru obstajali tako objektivna, kot tudi krivdna odgovornost tožnice. Meni tudi, da je bila odškodnina za nematerialno škodo prisojena v prenizkem znesku glede na dejansko nastalo škodo. Sodišče bi moralo v celoti ugoditi njegovemu zahtevku, saj zahtevana odškodnina ne odstopa od odškodnin v podobnih primerih. Sodbo graja tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o zamudnih obresti. Ugotovitev sodišča, da sta zneska obresti od odškodnine za nematerialno in materialno škodo na dan uveljavitve OZ-A že dosegla vrednost glavnice in so zato obresti prenehale teči, je napačna. Navaja, da zamudne obresti do dneva uveljavitve OZ-A, to je 22. 05. 2007, niso dosegle zneska glavnice, saj so, po priloženem izračunu, znašale le 1.891,55 EUR, zato niso prenehale teči, kot je napačno ugotovilo sodišče. Ugotavlja, da je izračun obresti, ki je bil priložen sodbi in je njen sestavni del, ni upošteval zmanjšanja zakonskih zamudnih obresti za TOM v času od 01. 01. 2002 do 27. 06. 2003. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v preostalem delu.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vzrok nastanka tožnikove škode v nedopustnem ravnanju njegovega delodajalca (zavarovanca tožene stranke), ki je opustil svojo dolžnost zagotovitve varnih pogojev dela tako, da bi svojim delavcem zagotovil vso potrebno varnostno opremo ter delovni proces ustrezno organiziral. Takšen zaključek pogojuje njegovo krivdno odškodninsko odgovornost (1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, v zvezi z 1060. členom Obligacijskega zakonika). Hkrati je ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati nikakršne neskrbnosti oziroma prispevka k nastanku škode. Ob odločitvi, da tožena stranka v celoti odgovarja za tožniku povzročeno škodo oziroma da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, je pritožbeno utemeljevanje, da bi bilo mogoče toženi stranki očitati tudi odgovornost po 2. odstavku 154. člena ZOR, odveč.

5. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, usmerjeni v višino prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik izpodbija zgolj odmero prisojene odškodnine z nesubstancirano navedbo, da je odmerjena v prenizkem znesku, vendar pa je prvostopenjsko sodišče pri odmeri denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah v celoti upoštevalo merila, določena v 200. členu ZOR tako glede stopnje kot tudi glede trajanja bolečin in strahu. Prisojena denarna odškodnina (2.070,00 EUR) v višini 2,2 povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji pa je tudi primerljiva z denarnimi odškodninami za enako škodo.

6. Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zamudnih obresti od prisojene glavnice, ker naj bi vsota zapadlih pa neplačanih obresti že pred 22. 06. 2002 dosegla prisojeno glavnico. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da pripadajo tožniku od denarne terjatve za povrnitev nepremoženjske škode v višini 2.070,00 EUR, skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VSS z dne 22. 06. 2002, zamudne obresti, za čas od 01. 01. 2002 do 27. 06. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 06. 2003 dalje pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti oziroma zakonske zamudne obresti. Odločilo je, da zamudne obresti v navedeni višini in od navedenega dne pripadajo tožniku tudi od denarne terjatve za premoženjsko škodo v znesku 38,16 EUR (tožnik jih je zahteval od 15. 05. 2001 dalje v višini zakonskih zamudnih obresti). Te odločitve tožnik v pritožbi ne prereka. Pravilno je tudi navedlo, da se novela OZ (OZ-A), ki je za zamudne obresti ukinila pravilo „ne ultra alterum tantum“, ne nanaša na primere, ko je vsota zapadlih pa neplačanih obresti že dosegla glavnico pred uveljavitvijo OZ-A 22. 05. 2007. Napačno pa je zaključilo, da so zamudne obresti od prisojenih zneskov do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ter napačno odločilo, da tožniku pripadajo zamudne obresti le v višini glavnice. Takšno odločitev je prvostopenjsko sodišče temeljilo na izračunu zamudnih obresti po programu IZO oziroma računalniškem programu, ki je v uradni rabi pri sodiščih. Izračun, ki ga je opravilo prvostopenjsko sodišče, je izračun zakonskih zamudnih obresti, torej z upoštevanjem temeljne obrestne mere tudi za čas od 01. 01. 2002 do 27. 06. 2003. Funkcionalnosti brez njenega upoštevanja v navedenem obdobju program IZO nima. Zakonske zamudne obresti z začetkom teka 01. 01. 2002 do uveljavitve OZ-A dosežejo glavnico, ne pa tudi zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 01. 01. 2002 do 27. 06. 2003 in zakonske zamudne obresti od 28. 06. 2003 dalje. Sodišče prve stopnje je zato z odločitvijo o prenehanju teka zamudnih obresti napačno uporabilo materialno pravo, kar je pogojevalo ustrezno spremembo izpodbijane sodbe (5. alinea 358. člena ZPP).

7. Sprememba odločitve v obrestnem delu ni vplivala na stroškovno odločitev iz izpodbijane sodbe.

8. Ker je tožnik s pritožbo uspel le v delu odločitve, ki se nanaša na stransko terjatev, v preostanku pa je bil neuspešen, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške.