Jedro

Ker je bila tožnica celotno referenčno obdobje v bolniškem staležu, potem pa ji je delovno razmerje prenehalo (zaradi invalidske upokojitve), objektivno ni mogla izvršiti pravice do izrabe letnega dopusta, saj za to ni imela priložnosti. Zato je upravičena do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja.

Tožnica je plačilo solidarnostne pomoči uveljavljala iz razloga, ker je zaradi posledic bolezni postala invalid I. kategorije. Čeprav je sodišče prve stopnje tožnici priznalo plačilo solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni, ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati odškodnino za neizkoriščen letni dopust v znesku 3.391,58 EUR bruto, od tega zneska obračunati in za tožnico plačati ustrezne prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2011 dalje do plačila ter plačati solidarnostno pomoč v znesku 822,26 EUR bruto, od tega zneska obračunati in za tožnico plačati ustrezne prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2015 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek (plačilo zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za letni dopust od 1. 7. 2011 do 30. 11. 2011 in zakonskih zamudnih obresti od solidarnostne pomoči od 9. 11. 2011 do 5. 2. 2015) je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 640,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter ji prisodi stroške postopka po sodni odmeri.

Glede odločitve o plačilu nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta pravna podlaga za prisojo nadomestila za neizrabljeni letni dopust ne obstaja. Pravna praksa, na katero se sklicuje tožnica in sodišče, ni bila povzeta v celoti, le v delu, ki je v korist tožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica v letu 2011 ni delala, ker naj bi bila celo evidenčno obdobje v bolniškem staležu (kar pa ne drži) ter da je bila od začetka leta 2011 do prenehanja delovnega razmerja ves čas v bolniškem staležu. Primer tožnice se razlikuje od primerov iz sodne prakse, ki je bila vložena v spis in na katero se sodišče sklicuje. Tožena stranka zaradi ugotovljene neprekinjene odsotnosti tožnice ni imela nobene možnosti vplivati na neizrabo letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj samo enega pogoja in sicer objektivne nemožnosti izrabe letnega dopusta. Posledično ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede nepredvidljivosti prenehanja delovnega razmerja (tožnica je vedela, da teče postopek ugotovitve invalidnosti I. kategorije), s katerim je povezan nastop nezmožnosti izrabe letnega dopusta, prav tako ni ugotavljalo, ali je tožnica nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta, kar je že lahko predvidela, pravočasno zahtevala, prav tako ni ugotavljalo, ali so na delodajalčevi strani sploh obstajali razlogi za neizrabo letnega dopusta. Tožnica je bila odsotna z dela že od začetka leta in celo v prejšnjem evidenčnem letu, jasno pa je bilo, da se zaradi zdravstvenega stanja na delo ne bo vrnila. Delodajalec torej ni imel prav nobene možnosti vplivati na izrabo letnega dopusta, tega ni preprečeval, niti tega ne bi mogel storiti. Tožnica v tožbi ni postavila nobene trditvene podlage o tem, da je bila neizraba letnega dopusta nepredvidljiva. Iz tega vzroka je tožba nesklepčna. Neizrabo letnega dopusta bi tožnica lahko predvidela, posledično bi lahko pravočasno zahtevala izrabo letnega dopusta oziroma nadomestilo za njegovo neizrabo. Razlogi na strani delodajalca so torej razlogi, ki izvirajo iz njegove sfere. Prenehanje delovnega razmerja zaradi priznanja I. kategorije invalidnosti, ki ga izda drug organ ne izhaja iz sfere delodajalca, nanj delodajalec nima nobenega vpliva, niti ni o njem odločil in ne gre za razloge na njegovi strani. Pravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku je izpolnitev pogojev, kot so razvidni iz judikatov (VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, Pdp 44/2011 z dne 5. 4. 2011, Pdp 422/2010 z dne 20. 12. 2011, VIII Ips 107/2011). Sodišče prve stopnje je kršilo materialno pravo, ko ni v celoti uporabilo kriterijev, ki so postavljeni v sodni praksi.

S tem, ko je prerekala temelj vtoževane terjatve, je prerekala tudi višino terjatve. Tožena stranka je zatrjevala neupravičeno obogatitev tožnice, tožnica je namreč prejemala nadomestilo plače, saj je bila v bolniškem staležu, v višini 80 % osnove nadomestila. Tožnica je torej že prejela nadomestilo plače in je torej obogatena za navedenih 80 %.

Iz liste odsotnosti za leto 2011 za november 2011, ki jo je v spis vložila tožnica, izhaja koriščenje letnega dopusta v trajanju 22 delovnih dni od 36 dni letnega dopusta, iz obračuna plače za november 2011 pa je razvidno, da je bilo tožnici obračunano in izplačano 8 ur na račun praznika in 168 ur na račun letnega dopusta za leto 2011. Oboje predstavlja nasprotje med listinami, ki jih je v spis vložila tožnica in razlogi sodbe (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Glede solidarnostne pomoči tožena stranka navaja, da je pravna podlaga za dodelitev solidarnostne pomoči 102. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS. Trditvena podlaga za plačilo solidarnostne pomoči je invalidnost I. kategorije. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo solidarnostno pomoč zaradi daljše bolezni in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, saj ni sodilo na podlagi trditev, ki bi jih tožnica postavila. Zahtevek temelji na posledici, ki je nastopila z izdajo odločbe ZPIZ z dne 9. 11. 2011, na kar se tožnica izrecno sklicuje. Tožena stranka nadalje trdi, da je pravica do solidarnostne pomoči pravica delavca v delovnem razmerju, torej jo mora delavec zahtevati, zaradi česar ne obstaja dolžnost delodajalca, da delavcu plača solidarnostno pomoč, če je ta ni ustrezno zahteval v času trajanja delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodbe ni mogoče preizkusiti, s čimer tožena stranka uveljavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, obrazložitev sodbe ni nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožena stranka dolžna tožnici izplačati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2011 v skupnem trajanju 36 dni.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 3. 7. 1977 do 30. 11. 2011, ko se je invalidsko upokojila. Ugotovilo je, da je bila tožnica od 18. 11. 2010 do invalidske upokojitve v bolniškem staležu, zato iz objektivnih razlogov ni mogla izkoristiti letnega dopusta za leto 2011. Zato je denarnemu nadomestilu za neizkoriščen letni dopust za leto 2011 ugodilo.

9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) je v 166. členu določal, da je izjava, s katero se delavec odpove pravici do letnega dopusta, neveljavna in da je neveljaven tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja.

10. Na evropski ravni vprašanje nadomestila za neizrabljen letni dopust ureja Direktiva o delovnem času, ki v drugem odstavku 7. člena določa, „da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primerih prenehanja delovnega razmerja.“ V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, je glede na 166. člen ZDR delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljeni letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta objektivno ni mogel izvršiti, pri čemer se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja.

11. V konkretnem primeru, ko je bila tožnica celotno referenčno obdobje v bolniškem staležu, potem pa ji je delovno razmerje prenehalo (zaradi invalidske upokojitve), je jasno, da objektivno ni mogla izvršiti pravice do letnega dopusta, saj za to ni imela priložnosti. Glede na navedeno je tožnica upravičena do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogla izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Nadomestilo za neizrabljeni letni dopust je zgolj izjema, bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica celo evidenčno obdobje v letu 2011 v bolniškem staležu. Gre za pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče glede na določbo 337. člena ZPP ne more upoštevati.

13. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožena stranka s tem, ko je prerekala temelj vtoževane terjatve prerekala tudi višino terjatve. Tožena stranka tudi v pritožbi same višine terjatve ne prereka, temveč le zatrjuje neupravičeno obogatitev tožnice, ker je tožnica v času odsotnosti zaradi bolezni prejemala nadomestilo plače v višini 80 % osnove plače, zato ni upravičena še do nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Gre za dve pravici, ki sta neodvisni druga od druge. Delavec tudi v obdobju, v katerem je upravičen do odsotnosti z dela, v primeru začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ni dolžan koristiti letnega dopusta.

14. Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 3. 2. 2015 poleg zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust zahtevala še plačilo solidarnostne pomoči zaradi invalidnosti I. kategorije. Tožena stranka je spremembi tožbe nasprotovala. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo, pri tem pa se je sicer nepravilno sklicevalo na določbo 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji). V skladu z določbo 185. člena ZPP sodišče lahko dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če sodišče misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Tožnica je plačilo solidarnostne pomoči uveljavljala iz razloga, ker je zaradi posledic bolezni postala invalid I. kategorije. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo in tožnici priznalo plačilo solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni. 102. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja V RS (Ur. list RS, št. 52/94 in naslednji) določa, v katerih primerih delavcu pripada solidarnostna pomoč in sicer v primeru smrti delavca ali ožjega družinskega člana, v primeru težje invalidnosti, daljše bolezni in v primeru elementarne nesreče ali požara. Sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnici priznalo plačilo solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni, ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kot to uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2015 navajala, da je bila od 18. 11. 2010 do 30. 11. 2011 v bolniškem staležu, torej je tožnica zadostila trditveni podlagi.

15. Glede na navedeno je odločitev sodišča glede plačila nadomestila za neizrabljeni letni dopust in plačilo solidarnostne pomoči pravilna. Ker niso podani niti v pritožbi navedeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, odgovor na pritožbo tožnice ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).