Jedro

Premoženje, ki so ga zapustnikovi potomci pridobili z izročilno pogodbo, ki so jo tudi vsi podpisali, se ne upošteva pri ugotavljanju vrednosti zapuščine. Zato ima zapustnikov sin pravico do nujnega dednega deleža na denacionaliziranem premoženju, ki ga je zapustnik z oporoko zapustil pritožnicama že po sklenitvi izročilne pogodbe. Ta se na denacionalizirano premoženje ni nanašala.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep o dedovanju sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da obstoji zapuščina iz nepremičnin pri vl. št. 133 k.o. P., kar je bilo zapustniku vrnjeno s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, za oporočni dedinji razglasilo zapustnikovi hčerki F. Z. in M. R. vsako do 5/12 ter kot nujnega dediča zapustnikovega sina J. S. do 2/12 zapuščine.

Proti temu sklepu o dedovanju sta se pritožli obe oporočni dedinji.

Uveljavljata vse tri pritožbene razloge po čl. 353 ZPP. V pritožbi navajata, da zapustnikovemu sinu J. S. ne pripada nujni dedni delež, saj je bil z izročilno pogodbo v celoti dedno odpravljen. Oporoka se izrecno nanaša na nacionalizirano gostišče H. Napravljena pa je bila pred izdajo odločbe o denacionalizaciji. Zato to premoženje v celoti pripada oporočnima dedinjama. Predlagata takšno spremembo izpodbijanega sklepa, da se ugotovi, da J. S. nima pravice do nujnega dednega deleža. Pritožba ni utemeljena.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje iz predloženih listin in iz nespornih navedb dedičev, je zapustnik z izročilno pogodbo z dne 23.9.1988, ki sta jo podpisali tudi obe pritožnici, izročil svoje nepremično premoženje in sicer sinu J. S., hčerki F. Z. in M. R. pa sta prejeli vsaka eno parcelo. V tej izročilni pogodbi ni omenjeno premoženje, ki je bilo pozneje denacionalizirano in ki je predmet tega zapuščinskega postopka.

Ob takem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je kljub temu ,da sta se oporočni dedinji protivili, priznalo zapustnikovemu sinu J. S. pravico do nujnega dednega deleža na tej zapuščini. Člen 109 Zakona o dedovanju določa, da ko prednik, ki je za življenja izročil in razdelil svoje premoženje, umre, je njegova zapuščina samo tisto premoženje, ki ni bilo zajeto z izročitvijo in razdelitvijo in tisto premoženje, ki ga je pridobil pozneje. Premoženje, ki so ga njegovi potomci prej pridobili z izročitivijo in razdelitvijo, ne spada v njegovo zapuščino in se ne upošteva pri ugotavljanju njene vrednosti. Izjemo od tu določenega položaja izročenega premoženja pa predstavlja v 110. čl. ZD predvidena situacija, ko se kakšen dedič ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo. V takem primeru pa se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. To pomeni, da se v takem primeru to premoženje vračunava v nujni dedni delež.

Kot rečeno, pa v tem zapuščinskem postopku ne gre za tak primer, saj sta se obe oporočni dedinji izrecno strinjali z izročilno pogodbo, kar izhaja tudi iz njunih podpisov na tej pogodbi, česar pritožnici tudi ne zanikata. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko premoženja, ki ga je zapustnik izročil dedičem z izročilno pogodbo, ni upoštevalo in je štelo za njegovo zapučino denacionalizirano premoženje, ki ga je razdelilo med dediče z upoštevanjem določb Zakona o dedovanju, ki se nanašajo na oporočno dedovanje.

Neutemeljeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti.