Jedro

Pravica obdolženca v kazenskem postopku ne pomeni, da je sodišče dolžno sprejeti vsak dokazni predlog in izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, temveč narekuje, da sodišče uravnoteženo in nepristransko, na predlog strank ali po uradni dolžnosti, skrbi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

Kaznivo dejanje izsiljevanja je tako imenovano osebno kaznivo dejanje, ker je uporaba sile ali resne grožnje naperjena proti osebni integriteti določene osebe. Pri takih kaznivih dejanjih pa konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja načeloma ne pride v poštev.

Izrek

Zahteva zagovornice st. ml. M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V obsodilnem delu pravnomočne sodbe, ki je navedena v uvodu, je bil st. ml. M.S. spoznan za krivega, da je storil tri kazniva dejanja izsiljevanja po 3. odstavku 218. člena KZ, poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku istega člena ter ogrožanje varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, zaradi česar mu je bila izrečena kazen 1 leta mladoletniškega zapora. Z izpodbijanim popravnim sklepom pa je sodišče prve stopnje v točki A/I-7 izreka sodbe v časovni opredelitvi dejanja dodalo letnico storitve, ki je bila pomotoma izpuščena.

Zagovornica tega mladoletnika je v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo uveljavljala kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz prvega odstavka 371. člena ter drugih kršitev, ki naj bi vplivale na zakonitost obeh sodb. Sodišči naj bi v nasprotju z določbami točke č) 3. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin, 29. člena Ustave RS ter 16. in 17. člena ZKP kršili pravico do obrambe: na podlagi neresničnih navedb v ovadbi je bil obtožen kaznivega dejanja izsiljevanja pod I./2 obtožnice, ošk. G.B.je nečak policista, ki je vodil predkazenski postopek, ošk. M.K. pa sin kriminalista, da je ošk. M.C. podal ovadbo na zahtevo komandirja policijske postaje, da je policija dala lažne podatke o tem, kje je bil mladoletnik 13.7.1997 in je lažno navedla, da ga je eden od oškodovancev prepoznal kot napadalca, kar je ta na glavni obravnavi zanikal, smiselno torej zatrjuje, da je policija pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilca pristransko v škodo mladoletnika zbirala podatke in dokaze. Tudi sodišče naj bi bilo pristransko, ker ni hotelo priskrbeti šolske evidence, iz katere izhaja, da je bil mladoletnik v času kaznivega dejanja v škodo G.B. v šoli, stališče višjega sodišča glede tega dokaza, namreč da je bil prepozno predlagan, pa je nezakonito. Sodišče prve stopnje ni hotelo zaslišati priče, ki je dne 10.5.1996 v srednji šoli v S.G. videla le soobd. Z.G., ne pa tudi mladoletnika, s čimer bi bil potrjen njegov zagovor, da pri kaznivem dejanju ni bil navzoč. Glede kaznivega dejanja pod točko I./7 sodišče ni hotelo priskrbeti od šole podatkov o tem, kdaj so oškodovanci dali izjave o domnevnem kaznivem dejanju, ker bi se s tem dokazalo, da so policisti vplivali na vložitev ovadb, ko so raziskovali rop, ki so ga neutemeljeno pripisovali mladoletniku. Kršitev kazenskega zakona naj bi bila v tem, da je bil mladoletnik obsojen za samostojna kazniva dejanja, ne pa za eno nadaljevano kaznivo dejanje izsiljevanja, tako kot je bil obsojen sostorilec obd. Z.G. Izrečena sankcija ni ustrezna, saj se mladoletniški zapor izreka le izjemoma, mladoletnik je bil tri mesece v priporu in ožigosan kot delikvent v šoli in v svojem okolju, dokončal je šolanje na srednji šoli in ga nadaljuje v Ž., občasno dela v piceriji in tako gmotno pomaga družini. Nastop kazni bi negativno vplival na šolanje in delo mladoletnika ter njegovo pomoč družini. V zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o popravi sodbe pa trdi, da je bila zaradi napake sodbe onemogočena obramba, saj mladoletnik ni mogel dokazati, da septembra 1996, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, tega ni mogel storiti. Zagovornica predlaga, da se obsodilni del obeh sodb, ki se nanašata na mladoletnika ter izpodbijani sklep razveljavijo in vrnejo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje, sodišču prve stopnje pa je tudi predlagala, da odloži izvršitev sodbe do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sodbi.

Vrhovna državna tožilka je mnenja, da zahtevi zagovornice za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. V rednem postopku je sodišče izvedlo veliko dokazov na predlog obrambe. Kazenski zakon z izrekom kazni mladoletniškega zapora ni bil prekršen, ker so bili izpolnjeni pogoji iz 89. člena KZ, popravni sklep pa je bil izdan v skladu z določbami 365. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje in sklep o popravi te sodbe štelo kot enoten akt, prav tako je tudi zahtevi zagovornice zoper sodbo in popravni sklep štelo in obravnavalo kot enotno zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je odločilo z eno sodbo.

Zahteva zagovornice st. ml. M.S. ni utemeljena.

Po določbah prvega odstavka 420. člena in 487. člena ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost odločbe, ter zaradi nepravilne izrečene kazni oziroma vzgojnega ukrepa, izrečenega mladoletniku.

Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sodbi ni izrečno opredelila ne obrazložila nobene take kršitve določb kazenskega postopka, ki so naštete od 1. do 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak zatrjuje kršitev pravice mladoletnika do obrambe. Točno je, da ima vsak obdolženec, tudi mladoletni, v skladu s točko d) tretjega odstavka 6. člena Konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je Slovenija ratificirala leta 1994, pravico, da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot velja to za obremenilne priče. Po vsebini enaka pravica mu je zagotovljena tudi v tretji alinei 29. člena Ustave Republike Slovenije ter v 3. odstavku 16. člena in 2. odstavku 17. člena ZKP. Toda ta pravica obdolženca v kazenskem postopku ne pomeni, da je sodišče dolžno sprejeti vsak dokazni predlog in izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, temveč narekuje, da sodišče uravnoteženo in nepristransko, na predlog strank ali po uradni dolžnosti, skrbi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. V tem okviru in v skladu z določbami 1. odstavka 18. člena ZKP je sodišče upravičeno da samo odloči, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost glede na presojo, ali je predlagani dokaz pravno relevanten ob upoštevanju navedbe predlagatelja, katere okoliščine naj se dokažejo s predlaganim dokazom. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek izpeljalo izčrpno, med njim je zaslišalo 48 prič, mnoge tudi na predlog mladoletnika in njegove zagovornice. Pri nekaterih od teh prič se je pokazalo, da njihove izpovedbe niso relevantne, z izvedbo drugih dokazov, ki jih je predlagala oziroma priskrbela obramba, pa je bil postopek proti mladoletniku za nekatera kazniva dejanja ustavljen (točka B/II.

obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Ti podatki kažejo, da sodišči nista vodili postopka pristransko in zato niso bile prekršene določbe ZKP, ustave in mednarodnega sporazuma o nepristranskem sojenju. Kolikor zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo zatrjuje, da so organi za notranje zadeve ravnali pri odkrivanju kaznivih dejanj in zbiranju dokazov in podatkov pristransko v škodo mladoletnika pa vrhovno sodišče opozarja, da se praviloma uradni zaznamki organov za notranje zadeve o izjavah in zapisniki o sprejemu ovadbe ne uporabljajo kot dokaz v kazenskem postopku in tudi izpodbijani sodbi ne temeljita na takih dokazih.

Glede navedbe o zavrnitvi posameznih dokaznih predlogov, s katerimi zahteva utemeljuje trditev, da je bil sodni postopek izveden pristransko v škodo mladoletnika, pa vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da zahteva v tem delu izpodbija oceno sodišč o tem, ali je izvedba posameznih predlaganih dokazov, potrebna. Ta ocena sodišča je preliminarna ocena o dokazanosti okoliščin, ki naj bi jih sodišče ugotavljalo s predlaganim dokazom, na drugi strani pa tudi verodostojnost in relevantnost predlaganega dokaza za to okoliščino, torej predpostavlja predhodno oceno o popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP izrečno ne more biti predmet preizkusa tega izrednega pravnega sredstva. Ne glede na to pa vrhovno sodišče opozarja, da je v sodbi sodišča prve stopnje navedeno, da je senat zavrnil nekatere dokazne predloge, ker je ocenil, da izvedba teh dokazov ne bi pripeljala do drugačne dokazne ocene oziroma ne bi prispevala k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Iz zapisnika o glavni obravnavi na listni št. 496 izhaja, da je zagovornica predlagala zaslišanje S.R., profesorice na centru srednjih šol in ponovno zaslišanje policistov oziroma kriminalistov, ki so preiskovali obravnavana kazniva dejanja, ugotovitev okoliščin o pridobitvi izjave mladoletnika, ki jo je dal policistu v zvezi s kaznivimi dejanji, o prijavah izsiljevanj v Centru srednjih šol v V. in ponovni pregled pogodbe med obd. G. in F.K. o prodaji avtomobila. Namen in cilji teh dokaznih predlogov niso bili obrazloženi, tudi ne katere pravno relevantne okoliščine naj bi se z njimi dokazovale, le priča D.L. naj bi "osvetlil" ovadbo ošk. M.K. in ugotovilo naj bi se, kdaj mu je mladoletnik napisal svojo izjavo, oboje pa je v zvezi z okoliščinami pri odkrivanju kaznivega dejanja. Sodišče je te dokazne predloge zavrnilo, ker je ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno. Glede kaznivega dejanja pod točko A/I-2 v škodo G. B. je sodišče zavrnitev dokaznega predloga, da se priskrbi evidenca o navzočnosti mladoletnika v šoli, obrazložilo, sicer pa je mladoletnik do konca glavne obravnave trdil, da je bil v času kaznivega dejanja s sošolcema T.Z. in D.A. ter je zagovornica še v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajala, da je bil v šoli samo do 13,15 ure, kar pa ni izključevalo njegove udeležbe pri kaznivem dejanju.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbi nima prav (ne glede na morebitno drugačno pravno opredelitev v drugi sodbi, na katero se zahteva sklicuje, ki pa ni predmet presoje vrhovnega sodišča), da sta sodbi glede kaznivih dejanj mladoletnika pod točko A/I-2, 5 in 6 nepravilno uporabili določbe 47. člena KZ o realnem steku in pravno opredelitev kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. odstavku namesto po 1. odstavku 218. člena KZ. Po določbah 3. odstavka 218. člena KZ je storjena kvalificirana oblika izsiljevanja, če je dejanje storilo dvoje ali več oseb. Iz opisa kaznivih dejanj v izreku sodbe izhaja, da je mladoletnik ta kazniva dejanja storil v sostorilstvu z obd. Z.G., zato sta sodišči pravilno uporabili določbe 3. odstavka 218. člena KZ. Kaznivo dejanje izsiljevanja je tako imenovano osebno kaznivo dejanje, ker je uporaba sile ali resne grožnje naperjena proti osebnostni integriteti določene osebe, pri takih kaznivih dejanjih pa konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja načeloma ne pride v poštev.

Vrhovno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost izbire vrste in dolžine kazenske sankcije, izrečene st. ml. M.S., in se v tem pogledu pridružuje obrazložitvama v sodbah prve in druge stopnje, zato jih ne ponavlja.

Prav tako ni utemeljena zahteva za varstvo zakonitosti zoper popravni sklep. Po določbah 1. odstavka 365. člena ZKP lahko predsednik senata sam popravi pomote v imenih in številkah in druge očitne pisne oziroma računske pomote. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani sklep ne pove, katera določba ZKP ali KZ naj bi bila s sklepom prekršena, trditev, da se mladoletnik ni mogel braniti pred obtožbo za kaznivo dejanje pod točko A/I-7, ker v sodbi ni bilo navedeno leto storitve kaznivega dejanja, pa ni sprejemljiva.

Obtožnica ta podatek vsebuje, iz zagovora mladoletnika povsem nedvoumno izhaja, da je vedel, da mu obtožba očita storitev tega kaznivega dejanja v letu 1996. To izhaja tudi iz njegovih pripomb na izpovedbe oškodovanih s tem kaznivim dejanjem. Zagovornica niti v pritožbi zoper sodbo prve stopnje ni izražala dvoma o tem, katerega leta je bilo kaznivo dejanje storjeno, čeprav se z njim na 5. in 6. strani precej ukvarja. V bistvu zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep napada napako sodbe, ne pa sklep, ki je to napako popravil v skladu s 1. odstavkom 365. člena ZKP, zato zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ni utemeljena.