Jedro

V upravnem postopku upravni organ praviloma upošteva tiste predpise, ki veljajo v času odločanja, razen če v samem zakonu ni drugače določeno. Ni v nasprotju z ustavo ureditev, po kateri državljani države, v kateri so slovenski državljani obravnavani slabše kot njeni državljani, ne morejo pridobiti enakih pravic kot slovenski državljani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1249/99-6 z dne 11.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 18.6.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote P. z dne 16.12.1998 in odločila, da se zahteva za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč, podržavljenih hrvaškim državljanom: A.P., umrli 1950, A.P., B.P. in T.Š., zavrne. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka prvostopenjski sklep odpravila po uradni dolžnosti in meritorno odločila o stvari. Tožniki so hrvaški državljani. Ker v Republiki Hrvaški slovenskim državljanom pravica do pridobitve nacionaliziranega premoženja ni priznana z zakonom, tožniki niso upravičenci do denacionalizacije. Ugovor tožnikov, da bi bilo treba za odločanje v tej zadevi uporabiti predpis, ki je veljal ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo, ni utemeljen. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98 - odločba US, v nadaljevanju ZDen-B), na katerega je tožena stranka oprla odločitev, v 27. členu določa, da ta zakon velja za vse sodne in upravne postopke, ki do uveljavitve zakona, še niso bili pravnomočno končani. Če so v drugi državi slovenski državljani obravnavani slabše kot njeni državljani, ni opravičljivo, da imajo v Republiki Sloveniji tujci enake pravice kot slovenski državljani. Ustavno sodišče Republike Slovenije je ocenilo, da je zakonodajalec imel za takšno ureditev stvarno upravičen razlog in da je določitev vzajemnosti ustavno legitimna. Ustavno sodišče je presojalo uporabo določbe 1. člena ZDen-B za vse nepravnomočno končane postopke in tudi ocenilo, da določba 27. člena ZDen-B ni v nasprotju z ustavo. Tudi dejstvo, da upravni organ v konkretni zadevi ni izdal odločbe v zakonskem roku, ne vpliva na pravilnost odločitve. Tožniki niso zatrjevali, da bi ob izdaji izpodbijane odločbe bil sprejet zakon, s katerim so v Republiki Hrvaški priznane tudi slovenskim državljanom pravice do denacionalizacije, in da je bil med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško sklenjen sporazum, ki bi urejal vprašanje vračanja premoženja državljanom druge države. Njihov ugovor, da je neobstoj vzajemnosti le začasen, pa na pravilnost odločitve ne more vplivati. Pogoj vzajemnosti, ki je v primerih, kot je obravnavani, tudi pogoj za denacionalizacijo, ob odločanju o zahtevku ni bil izpolnjen. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakon o upravnem sporu (ZUS) presodilo, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena ter je tožbo kot neutemljeno zavrnilo.

Tožniki v pritožbi navajajo, da so bili ob uveljavitvi ZDen upravičenci za denacionalizacijo, 2. odstavek 1. člena ZDen-B pa jim je ta status odvzel, ker so hrvaški državljani. Kljub ustavni presoji te zakonske določbe tožniki vztrajajo pri svojih trditvah, da bi zanje moral veljati predpis, ki je veljal ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo. S spremembo ZDen oziroma uveljavitvijo novega 3. odstavka 9. člena ZDen pa je bila uveljavljena retroaktivna veljavnost ZDen-B, kar je pravno nedopustno. V nasprotju z Ustavo deklariranima načeloma enakosti pred zakonom in pravičnosti je, da so tožniki oškodovani, čeprav niso s svojim ravnanjem povzročili, da se njihov zahtevek za denacionalizacijo, kljub uzakonjenim procesnim rokom za postopanje v upravnem postopku, ni reševal od leta 1991 do 1998. Tožniki so oškodovani tudi zaradi stroškov, ki so jih imeli z dopolnitvijo zahteve. Pomanjkanje vzajemnosti z Republiko Hrvaško je le začasnega značaja, saj je Ustavno sodišče Republike Hrvaške razveljavilo tiste določbe tam veljavnega zakona o denacionalizaciji, ki vzajemnosti ne vzpostavljajo in zakonodajnemu telesu naložilo spremembo teh določb. Glede na določen enoletni rok za spremembo zakona, ki je že potekel, je pričakovati, da se bodo pogoji za vzpostavitev vzajemnosti vsak čas uresničili in bo prišlo do situacije, ko bodo hrvaški državljani, katerih zahteve za denacionalizacijo do takrat še ne bodo pravnomočno končane, spet imeli status denacionalizacijskih upravičencev. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenimi razlogi.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi morale biti upoštevane tiste določbe ZDen, ki so veljale v času vložitve zahteve in ne v času odločanja. V upravnem postopku upravni organ praviloma upošteva tiste predpise, ki veljajo v času odločanja razen če v samem zakonu ni drugače določeno. V tem primeru je dne 16.12.1998, ko je bilo odločeno o zadevi, že veljal ZDen-B, ki je v 27. členu izrecno določil, da se sodni in upravni postopki, ki do uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona. Dne 7.11.1998 je po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (Uradni list RS, št. 76/98), prenehalo začasno zadržanje izvrševanja ZDen-B. V tej odločbi je ustavno sodišče tudi presodilo, da so določbe 1. člena (novega 3. odstavka 9. člena ZDen) in 27. člena ZDen-B, ki so pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi, v skladu z ustavo. V nasprotju z ustavo pa po mnenju ustavnega sodišča tudi ni določitev vzajemnosti. Zato tudi ni v nasprotju z ustavo ureditev, po kateri državljani države, v kateri so slovenski državljani obravnavani slabše kot njeni državljani, ne morejo pridobiti enakih pravic kot slovenski državljani. Z institutom vzajemnosti se namreč uresničuje načelo enakosti držav. Zato pritožbeni ugovori tožnikov ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.