Jedro

Živčni šok kot oblika nepremoženjske škode ni pravno priznana škoda po 179. členu OZ.

Izrek

Tožnik ni uspel dokazati obstoja premoženjske in nepremoženjske škode, zato je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter mu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.183,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka naprej do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnik je imel pravico bivati v objektu na podlagi dogovora z dne 16. 2. 2007. Datum za njegovo izselitve je bil določen opisno in sicer „do rušenja objektov“, ne pa do 2. 3. 2007. Tudi če bi bila takšna interpretacija, ki jo je zavzelo prvo sodišče pravilna, je do nasilnega vstopa v stanovanje prišlo dne 2. 3. 2007 dopoldan, zato je za izpolnitev obveznosti A ostal še ves dan (2. 3. 2007). Iz dogovora z dne 16. 2. 2007 prvo sodišče povzema določbe, ki jih napačno interpretira in so v nasprotju z določbo 6. člena dogovora. Tožnik in izvajalec P. O. sta bila komunikacijsko povezana. Če je bila sprejeta odločitev, da se dne 2. 3. 2007 začne z rušenjem objekta, bi izvajalec o tem lahko obvestil tožnika. Tožnik je s fotografijami, ki so bile priložene k tožbi dokazal, kakšna je bila oprema v stanovanju. Izpovedbam posameznih prič je sodišče prve stopnje v sodbi poklonilo vero, tožnikovo izpoved pa enostavno zavrnilo. Fotografije P. O. potrjujejo obstoj škode. Glede tožnikovih fotografij se sodba sklicuje na prekluzijo, ki pa ni utemeljena. Zaradi prekluzije sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno ni izvedlo dokaza s poizvedbami pri Policijski postaji.

Na pritožbo tožnika je tožena stranka podala odgovor, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za odločanje v tej zadevi predstavlja določilo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da tisti, ki drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Predpostavke odškodninskega delikta so: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter da obstaja odgovornost na strani povzročitelja. Navedeni elementi morajo biti podani kumulativno, če manjka le eden, ni odškodninske odgovornosti.

V pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. V skladu s 180. in 212. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora tožnik v tožbi navesti dejstva, na katera opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, sodišče pa je vezano na dejansko podlago spora in tožbeni zahtevek. Tožnik je zatrjeval, da je tožena stranka protipravno vstopila v stanovanje in v nasprotju z dogovorom z dne 16. 2. 2007 (v nadaljevanju dogovor; glej B 3) začela rušiti objekt in stanovanje ter s takšnim ravnanjem tožniku povzročila škodo na predmetih, ki so bili v stanovanju (materialna škoda). Tožnik zaradi takšnega posega uveljavlja tudi nematerialno škodo za živčni šok. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se tožena stranka in podjetje A dogovorili (4. člen dogovora), da bo A dne 2. 3. 2007 predal toženi stranki prostore, ki jih je družba uporabljala, prosto oseb in predmetov in da so vsi predmeti, ki ostanejo v prostorih last tožene stranke. Tožena stranka je bila lastnik stavbe, v kateri je imel A v najemu pisarniške prostore, v zgornjih prostorih pa je imel tožnik stanovanje v uporabi kot sodelavec podjetja A, čeprav je z družino živel v hiši v H. V dogovoru je bilo tožniku dovoljeno, da ostane v objektu do rušenja. Tožnik je vedel za dogovor, vedel je, da je objekt predmet rušenja in da ga je potrebno izprazniti. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podano nedopustno ravnanje tožene stranke, s tem, ko je izpraznila prostore in pričela dne 2. 3. 2007 z rušenjem objekta. Takšne zaključke je prvo sodišče pravilno naredilo tudi na podlagi izpovedbe tožnika ter prič I.P. in M. R. Glede na to, da je tožnik za izselitev in izpraznitev prostorov vedel, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi moral izvajalec del P. O. tega dne s tožnikom kontaktirati. Tudi očitki, da je bila tožena stranka upravičena začeti s čiščenjem prostorov šele po 2. 3. 2007 ne vzdržijo, saj je bila predaja objekta dogovorjena (na podlagi dogovora) za 2. 3. 2007, zato je bila tega dne tožena stranka upravičena začeti z deli na objektu.

Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da tožnik tudi ni uspel dokazati obstoja premoženjske škode. Prvo sodišče je svoje dejanske ugotovitve pravilno oprlo na verodostojnejše izpovedbe delavcev S. (J.) K., S. (A.) K. in A. K., ki so stanovanje čistili ter ostalih p. P. O., I. P. in M. N. (ne pa na izpovedbo tožnika) ter pravilno zaključilo, da tožniku škoda ob čiščenju prostorov ni nastala, saj so delavci vse njegove stvari, ki so predstavljale določeno vrednost shranili in odpeljali v skladišče, kjer jih je prevzel. Tudi fotografije v prilogah od C2 do C5 in seznam predmetov tožnika v prilogi B2, na katerem so prečrtane tiste stvari, ki jih je tožnik iz skladišča prevzel, potrjujejo zaključke prvega sodišča, da tožnik ni dokazal obstoja materialne škode. Pravilen je tudi zaključek prvega sodišča, da živčni šok kot oblika nepremoženjske škode ni pravno priznana škoda po 179. členu OZ, zato je tudi v tem delu pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaradi prekluzije (286. člena ZPP) zavrnilo dokazna predloga tožnika, da se vpogledajo fotografije ter opravijo poizvedbe na PP.

Ker je pritožba neutemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154. ZPP). Odgovor na pritožbo ni bi potreben, zato krije tožena stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).