Jedro

Med tožnico kot dedinjo pooblastitelja in odvetnikom ni bilo pooblastilnega razmerja, ker je s smrtjo odvetnikovo pooblastilo prenehalo. Zato ni njegove odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala 57.901,57 EUR (13.875.524,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 289,51 EUR stroškov postopka. Tožbeni zahtevek se je nanašal na plačilo odškodnine v zvezi z odgovornostjo odvetnika, sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da odškodninska odgovornost ni podana.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče napačno interpretiralo izpoved priče Z. in tožnice kot stranke, da naj bi bila poravnava dogovorjena z zapustnikom A. Č. in tožnico, nato pa te svoje trditve v pritožbi natančno razlaga. Glede pooblastila zapustnika za sklenitev poravnave je sodišče napačno ocenilo dokaze. Bistveno je, kdaj je odvetnik izvedel za smrt zapustnika. Dejstvo je, da je odvetnik pred podpisom poravnave vedel za smrt zapustnika, zato je določilo 100. člena ZPP treba presojati drugače, kot ga presoja izpodbijana sodba. Odvetnik je lahko po smrti pooblastitelja opravljal pravdna dejanja, ne pa drugih opravil. Sklenitev zunajsodne poravnave na zavarovalnici zagotovo ni pravdno dejanje, ampak dejanje, s katerim je odvetnik razpolagal z zapustnikovim premoženjem brez pooblastila zunaj pravde. Pritožba nato navaja svoje stališče v zvezi s tem, da je odvetnik vedel za obstoj zunajzakonske skupnosti med zapustnikom in tožnico. Sodišče je kršilo določbe postopka, ko na soočenju med tožnico in pričo M. Z. sodnica ni dovolila tožeči stranki, da bi kot stranka podala dodatno izpoved, priči M. Z. pa je že po končanem zaslišanju dopustila, da je razlagal o svojem odnosu s tožnico, kjer je tožnico očrnil, sodišče pa je to izpoved vpisalo v zapisnik. Ni pa vpisalo dejstva, da tožnici ni dovolilo dodatnih izpovedi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Odločilna dejstva so pravilno ugotovljena, pravilna pa je tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, čeprav iz drugih razlogov kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pravna podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti odvetnika v splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo (1. odstavek 751. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in 1. odstavek 768. člena Obligacijskega zakonika - OZ in 11. člen Zakona o odvetništvu). Vendar dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da ni bilo mandatnega razmerja med tožnico in odvetnikom M. Z., katerega napačno ravnanje naj bi bilo predmet odškodninske odgovornosti. Zato tudi ni obveznosti tožene stranke, da tožeči stranki izplača (morebitno) odškodnino, kajti škodnega dejanja ni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A. Č., katerega pooblaščenec je bil odvetnik M. Z., umrl 2.12.2002. Odvetnik M. Z. je sporno sodno poravnavo sklenil 13.12.2002. S smrtjo A. Č. je odvetniku pooblastilo prenehalo (2. odstavek 79. člena OZ). Ali je za smrt vedel ali ne, glede na navedeno določbo OZ, nima vpliva. Odvetnik M. Z. tudi ni imel pooblastila tožnice kot dedinje. Sodno poravnavo je torej sklenil brez njenega pooblastila. To je odločilno. Pritožba ima torej prav, ko pravi, da sklenitev zunajsodne poravnave na zavarovalnici ni pravdno dejanje, ampak dejanje, opravljeno zunaj pravde. S tem se pritožbeno sodišče strinja. Vendar to pomeni, da med tožnico in odvetnikom ni bilo razmerja, na podlagi katerega bi tožnica lahko uveljavljala odškodninsko odgovornost zoper odvetnika. Iz listin v spisu pa tudi izhaja, da ni bil odvetnik tisti, ki je umaknil tožbo. Iz spisa I P 492/95 oz. III P 3132/06, priloge C30, C31 in C32, izhaja, da je odvetnik M. Z. 11.12.2003 poslal sodišču obvestilo o prenehanju mandatnega razmerja. Vsekakor pa je tožbo umaknil R. Č. (prilogi C30 in C31), ne pa odvetnik. Procesno pooblastilo v zvezi s 100. členom ZPP torej v tem primeru ni pomembno, kajti zunajsodna poravnava ni bila pravdno dejanje, kot pritožba sama ugotovi, tožbo pa je umaknil R. Č.

Glede na zgoraj povedano tudi pritožbene trditve, ki se nanašajo na domnevno napačno ravnanje sodišča v zvezi z zaslišanjem tožnice in odvetnika M. Z., niso odločilne. Četudi je točno vse, kar je v pritožbi zapisano, zatrjevano ravnanje ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP).

Glede na gornje stališče pritožbenega sodišča ni treba odgovarjati na druge pritožbene trditve.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.