Jedro

Nalaganje predmetov s strani toženca in njegovih družinskih članov ob cesto ni takšno, da bi pomenilo bodisi preprečevanje ali pomembnejše oteževanje izvrševanja služnostne pravice.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnikov, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico tožnikov na nepremičnini parcela št. 209/1 k.o. X v nasprotju z zemljiškoknjižno vknjiženo služnostno pravico hoje in vožnje na vzhodnem delu te parcele v širini cca. 3 metre, predvsem z nastavljanjem različnih predmetov in navažanjem zemlje ter posledično krčenjem na traso te služnostne poti in je toženec dolžan iz tako določene trase služnostne poti na zahodnem delu na razdalji cca. 5,20 metra od obstoječe betonske ograje toženca odstraniti na zahodnem delu trase zložene večje betonske bloke in cca. 14 betonskih tlakovcev ter zelen ograjni stebriček ter po celotnem zahodnem delu trase služnostne poti v smeri proti parceli 209/2 k.o. Senožeti v pasu širine vsaj 50 cm odstraniti s strani toženca nanešeno zemljo in pesek, ki je ustvaril brežino v višini med 20 in 40 cm vse do nivoja višine preostale trase služnostne poti ter da se tožencu tudi v bodoče prepoveduje na tak ali podoben način posegati v služnostno pravico tožnikov. Odločilo je tudi, da sta tožnika dolžna v roku 15 dni povrniti pravdne stroške toženca v znesku 2.792,55 EUR na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2.Zoper to sodbo sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnikov ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da ni pravilna ocena verodostojnosti posameznih prič. Za pričo A. A. je sodišče ugotovilo, da nima neposrednih sorodstvenih vezi do pravdnih strank in naj ne bi imela nikakršnega interesa v tem postopku. To ne drži. Ta priča je svak toženca, zet priče B. B., ki je mama toženca. Sodišče je v tem postopku pravilno ugotovilo, da je prišlo do določenega oženja služnostne poti zaradi ravnanja toženca, vendar pa sodišče ocenjuje, da iz postopka izhaja, da to nalaganje ni takšno, da bi pomenilo bodisi preprečevanje ali pomembnejše oteževanje izvrševanja služnostne pravice. Nesporno je, da je beli količek toženec prestavil za 46 cm v traso služnostne poti. Sodišče pa navkljub takšni ugotovitvi ne šteje takšnega krčenja trase poti s strani toženca za poseg, ki bi kakorkoli bistveno spremenil oziroma otežil uporabo služnostne poti. Treba je upoštevati, da trasa poti na tem delu ni najožja, je pa res, da je količek postavljen ravno na delu, kjer tožnika pripeljeta s svojim vozilom iz svojega tlakovanega parkirišča na svojem dvorišču na traso služnostne poti. Tožnika sta pri izvrševanju svoje služnostne pravice zaradi ravnanja toženca močno omejena. Omejena sta namreč na uporabo in vožnje dejansko zgolj še z osebnimi vozili, morda manjšimi kombiji, dejansko stanje širine trase služnostne poti ne dopušča več možnosti dovoza z običajnimi vozili za praznjenje greznic, za dovoz drv in podobnega s kamionom za potrebe normalne rabe stanovanjske hiše tožnikov. Do hiše tožnikov ne more normalno intervencijsko vozilo, gasilski avto ne reševalno vozilo. Odločitev sodišča daje tožencu zagon za nadaljnje vznemirjanje, kar pa je v preteklosti med strankami pripeljalo do še hujših posledic. Sodišče bi moralo ravnanje toženca, ki ima samo en cilj, to je nagajanje tožnikoma, primerno kaznovati in sicer tako, da ugotovi vznemirjanje kot to s tožbo zahtevata tožnika. Sodišče tudi ocenjuje izpovedbo prvega tožnika, ki je izpovedal, da naj bi bila služnostna pot široka samo 1,28 metra. Spregleda, da je prvi tožnik star 83 let, ima več bolezni, zaradi katerih se težko skoncentrira, številke pa mu niso več povsem domače. Očitno je, da je želel povedati, da je v nekaterih delih trasa široka le 180 cm. Vse priče in stranke pa so natančno izpovedale, da se je celotna trasa poti zožila oziroma da se je vožnja po služnostni poti otežila. Na trasi služnostne poti, ki je dolga preko 70 metrov, je težko ugotavljati širino na vsakih nekaj centimetrov, res pa je, da se takoj iz fotografij kot tudi iz fotografije belega plastičnega količka vidi, da je do posega v služnostno pot nedvomno prišlo in to s strani toženca, ki tega niti ne zanika. Zakaj bi torej sodišče izpoved tožnikov in prič C. C. in D. C. štelo za neverodostojne, čeprav so ti povedali povsem složno in nedvoumno, da gre za ožanje trase poti in da je sedaj vožnja že z osebnimi vozili bistveno otežena, s tovornimi vozili za potrebe vzdrževanja stavbe in za intervencijska vozila pa v celoti onemogočena. To drži in nasprotnega dokaza toženec nikoli ni ponudil, zato bi sodišče moralo povsem neupravičeno poseganje toženca v traso služnostne poti oceniti kot tisto, ki preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje služnostne pravice.

3.Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov (zaslišanja strank in prič, ogleda na kraju samem, fotografij idr.) pravilno ugotovilo, da od leta 2011, ko je bila služnost ugotovljena v postopku II P 1717/2009, ni prišlo do zatrjevane zožitve služnostne poti (točki 27 in 28 obrazložitve sodbe). Tožnika napačno navajata v pritožbi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo zožitev trase poti. Ne drži tudi trditev pritožbe, da se iz fotografij v spisu jasno vidi, da je prišlo do posega v služnostno pot. Tudi pritožbeno sodišče ob pregledu fotografij ni zaznalo zožitve poti ali drugega posega v služnostno pot. Za beli količek, ki ga omenja pritožba, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tožnika izjavila, da ju ta količek, ki je postavljen najbližje cesti, ne moti. Posledično ju ne morejo motiti niti ostali naloženi predmeti ob poti. Tožnika v tožbenem zahtevku odstranitve belega količka niti ne zahtevata. Prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je verjelo tožencu ter pričama B. B. in A. A., da se stanje poti v zadnjih desetih letih ni spremenilo. Nalaganje predmetov s strani toženca in njegovih družinskih članov ob cesto pa ni takšno, da bi pomenilo bodisi preprečevanje ali pomembnejše oteževanje izvrševanja služnostne pravice. Ni protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da priča A. A. nima neposrednih sorodstvenih vezi do pravdnih strank. Že pritožba navaja, da gre za toženčevega svaka in ne njegovega sorodnika. Resda to ustvarja neko povezavo s tožencem (svaštvo je razmerje enega zakonca do sorodnikov drugega zakonca), vendar je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo pravilno ocenilo kot verodostojno, saj jo potrjujejo tudi ostali izvedeni dokazi. Tožnika prvič v pritožbi pojasnjujeta razloge za to, da je prvi tožnik pomotoma izpovedal, da je pot nekje široka le 1,28 metra. Navajata, da je prvi tožnik star 83 let, ima več bolezni, zaradi katerih se težko skoncentrira, poleg tega pa mu številke niso povsem domače. Glede na takšne pritožbene navedbe pa je nelogičen sklep, da je prvi tožnik očitno želel povedati, da je v nekaterih delih trasa široka le 180 cm. Pritožbeno sodišče sklepu pritožbe ne sledi, takšno pojasnilo pa bi tožnika poleg tega morala podati že v postopku na prvi stopnji, saj ne gre za neko novo okoliščino, ki je ne bi mogla navesti že prej. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da izpovedbe tožnikov ter prič C. C. in D. C. niso bile skladne (točka 30 obrazložitve sodbe). Nasprotna pritožbena trditev ne drži. Ne držijo tudi navedbe pritožbe, da sedanja trasa poti ne dopušča več možnosti dovoza z običajnimi vozili za praznjenje greznic, za dovoz drv in podobno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec dokazal, da se je po služnostni poti pripeljal komunalni tovornjak za čiščenje greznice. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da služnost v trenutnem obsegu služi svojemu namenu in da s strani toženca ni prišlo do preprečevanja ali pomembnejšega oteževanja izvrševanja služnostne pravice.

6.V pritožbi opisani dogodek iz leta 2012 med toženčevim očetom in prvim tožnikom, ko naj bi prišlo do poškodovanja prvega tožnika, za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilnega pomena. Pritožba pa ima prav, ko navaja, da je treba izvrševanje obstoječe služnosti tožnikov dopustiti tudi v bodoče in da neutemeljeno preprečevanje oziroma motenje izvrševanja služnosti ni dopustno (212. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ2). Do takšnih dejanj pa zaenkrat po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni prišlo.

7.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8.Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP), enako velja za toženca, ki z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (1. odst. 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami

2Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami in dopolnitvami.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 212, 219

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.