Jedro

Tožnici je delovno razmerje pri delodajalki prenehalo avgusta 2008, kar je navedla sama v vlogi za odobritev BPP, delovno knjižico je prejela 6. 9. 2008. Delavec lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem, zato je ob upoštevanju dejanskih okoliščin primera, odločitev organa za BPP pravilna. Storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin s strani tožničine delodajalke ne vpliva na tek zgoraj navedenega roka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani zavrnil prošnjo tožnice z dne 19. 10. 2011 za dodelitev BPP. V obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev BPP smiselno za vložitev tožbe ter pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu zoper A.A. s.p. zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ki ji je prenehalo avgusta 2008. Izpolnjevanja finančnih pogojev za BPP organ za BPP ni ugotavljal, saj je ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP, Uradni list RS, št. 48/01 do 23/08) za dodelitev BPP. V skladu s tretjim odstavkom 204. člena Zakona o delovnim razmerjih (v nadaljevanju ZDR) ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Iz tožničine prošnje izhaja, da ji je pogodba o zaposlitvi prenehala avgusta 2008. Na podlagi vpogleda v spis št. Bpp 747/2008 izhaja, da je tožnica v zvezi z isto zadevo pri organu za BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani že 15. 9. 2008 zaprosila za dodelitev BPP, ki ji je bila za isto zadevo z odločbo z dne 29. 9. 2008 tudi dodeljena. Tožnica je po dodeljenem odvetniku zoper delodajalko tudi vložila tožbo zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. S sklepom opr. št. Pd 508/2008 z dne 15. 4. 2009, ki je postal pravnomočen 22. 10. 2009, je bila njena tožba v delu, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, kot prepozna zavržena. Iz navedenega sklepa namreč izhaja, da je tožnica delovno knjižico prejela 6. 9. 2008, tožbe pa ni vložila v roku 30 dni od prejema knjižice. Na podlagi navedenega organ za BPP zaključuje, da je tožničina prošnja za dodelitev BPP neutemeljena, saj se je rok za vložitev tožbe iztekel 6. 10. 2008. V primeru, da bi tožnica sedaj znova vložila tožbo zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, bi sodišče takšno tožbo, glede na izid zadev v takšnih in podobnih primerih, po vsej verjetnosti zavrglo. Organ za BPP poudarja, da morebitno ugotovljeno kaznivo dejanje ponarejanja listin s strani delodajalke ne vpliva na potek roka za vložitev tožbe zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Po povedanem je njeno prošnjo v skladu 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnil kot neutemeljeno, ker zadeva, v zvezi s katero je zaprosila za BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh.

Tožnica v tožbi navaja, da želi vložiti pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani tožbo zoper svojo nekdanjo delodajalko A.A. s.p., in sicer zaradi ugotovitve, da do prenehanja pogodbe o zaposlitvi sploh nikoli ni prišlo. V kazenskem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I K 2938/2010, je namreč sodišče tožničino delodajalko spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo pogojno obsodbo. A.A. je spoznana za krivo, da je v 2. členu pogodbe o zaposlitvi, ki je bila 28. 1. 2008 sklenjena s tožnico, spremenila določbo o času trajanja delovnega razmerja ter da je v 5. členu spremenila določbo o delovnem času. Zaradi te okoliščine – kaznivega dejanja A.A. – se je tožnica odločila, da bo pred Delovnim in socialnem sodiščem v Ljubljani, ki je glede na določbo 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) pristojno za odločanje o obstoju delovnega razmerja ter o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, zoper svojo delodajalko A.A. s.p. vložila tožbo. Z njo bo zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje še vedno traja (ugotovitev obstoja delovnega razmerja) in zahtevala izplačilo nadomestila vseh plač, ki bi jih morala prejeti v obdobju, ko zaradi kaznivega dejanja A.A. ni mogla delati. Ker pa je tožnica v slabem premoženjskem stanju in stroškov strokovne pomoči odvetnika v individualnem sporu sama ne zmore plačati, je vložila prošnjo za dodelitev BPP. Ne strinja se s stališčem organa za BPP, da kaznivo dejanje ponarejanja listin s strani delodajalke ne more vplivati na pravice tožnice, da zoper njo vloži tožbo. Delodajalka je namreč z nezakonitim dejanjem, zaradi katerega je tudi obsojena v kazenskem postopku, tako spremenila sporno pogodbo o zaposlitvi, da je delovno razmerje tožnici prenehalo zaradi te ponareditve pogodbe (namesto, da bi tožnici odpovedala pogodbo, je v njej spremenila določbo o trajanju delovnega razmerja in nato ob poteku tega časa zgolj obvestila tožnico, da ji je s potekom časa delovno razmerje prenehalo). Ker je šlo za ravnanje, ki je bilo pred kazenskim sodiščem ugotovljeno kot kaznivo, pravo temu dejanju v razmerju do tožnice ne more pripisati nobenih učinkov. Ničnost nekega ravnanja terja vzpostavitev prejšnjega stanja. To posledično pomeni, da delovno razmerje tožnice pri njeni delodajalki še naprej teče in je za čas teka delovnega razmerja tožnica upravičena tudi do nadomestila plače in vseh pravic iz zdravstvenega in socialnega zavarovanja. Ugotovljeno kaznivo dejanje tožničine delodajalke ima torej nedvomno vpliv na pravice iz delovnega razmerja tožnice. Zato meni, da je zoper svojo delodajalko upravičena vložiti tožbo in s svojim zahtevkom ni prav nič prekludirana. Celo nasprotno, njen zahtevek je povsem razumen, obstoji pa precej velika verjetnost, da bo z njim uspela. Meni tudi, da je organ za BPP z izpodbijano odločbo prekomerno posegel v vsebinsko odločanje o zadevi, saj njen zahtevek na prvi pogled ni nerazumen in brez vsakršnih izgledov za uspeh, zato bi moral organ za BPP tožnici BPP odobriti in ji s tem omogočiti uresničitev njene pravice do sodnega varstva. Po povedanem sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu za BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v ponovni postopek ter toženi stranki naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja pravočasnosti vložitve tožbe, sicer pa ponavlja svoje navedbe v izpodbijani odločbi in v zvezi s tožbenimi navedbami poudarja, da je bilo s pravnomočnim sklepom Delovnega sodišča v Kranju opr. št. Pd 508/2008 z dne 15. 4. 2009, ki je postal pravnomočen 22. 10. 2009, že ugotovljeno, da je tožnica za prenehanje delovnega razmerja izvedela 6. 9. 2008 in je rok za vložitev tožbe potekel 6. 10. 2008. Kakršna koli tožba v zvezi z ugotavljanjem obstoja delovnega razmerja oziroma nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ki bi bila vložena sedaj, bi bila torej vložena prepozno. Izpostavlja, da tudi morebitno pravnomočno ugotovljeno kaznivo dejanje ponarejanja listin s strani delodajalke ne vpliva na potek roka za vložitev tožbe zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče v zvezi z ugovorom tožene stranke o nepravočasnosti tožbe ugotavlja, da je bila tožba vložena 5. 12. 2011 priporočeno po pošti. Tožnica pa je izpodbijano odločbo, glede na podatke upravnega spisa, prejela 4. 11. 2011. To pomeni, da je tožba vložena v zakonskem roku 30 dni (prvi odstavek 28. člena ZUS-1).

Med strankama je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, ki določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Ni pa spora o tem, da je tožnici delovno razmerje pri delodajalki A.A. s.p. prenehalo avgusta 2008, kar je navedla sama v vlogi za odobritev BPP ter da je delovno knjižico prejela 6. 9. 2008, kot ugotavlja organ za BPP v izpodbijani odločbi, tožnica pa v tožbi navedeni ugotovitvi ne nasprotuje.

Po določbi tretjega odstavka 204. člena ZDR (Uradni list RS, št. 42/02 do 83/09 – odl. US) lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Ob upoštevanju citirane določbe in glede na nesporne, v prejšnji točki navedene, dejanske okoliščine sodišče sodi, da je odločitev pristojnega organa za BPP pravilna. Tožnica sicer v tožbi poudarja, da želi pred delovnim sodiščem vložiti tožbo na ugotovitev, da do prenehanja pogodbe o zaposlitvi nikoli ni prišlo, torej tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Vendar pa je po presoji sodišča tudi za uveljavljanje takšnega tožbenega zahtevka potrebno upoštevati citirano določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR. Pri tem je treba še dodati, da tudi storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin s strani tožničine delodajalke ne vpliva na tek roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR.

Glede na to, da je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe pri delovnem sodišču prekluzivni rok, ki ga sodišče upošteva po uradni dolžnosti, po njegovem poteku pa pravica sama ugasne, ter ob tem, da so relevantne dejanske okoliščine nesporne, je organ za BPP pravilno odločil, da je zadeva očitno nerazumna oziroma da tožnica v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh.

Po povedanem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.