Up-111/97

18. 3. 1999

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi T. T. iz L., ki ga zastopajo dr. P. Č., R. Č. in A. Č., odvetniki v G. na seji dne 18. marca 1999

o d l o č i l o:

Ustavna pritožba T. T. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips-81/96 z dne 11. 2. 1997 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 424/94 z dne 7. 12. 1995 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps-1077/94 z dne 27. 9. 1994 se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova revizija zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Psp 424/94-3 z dne 7. 12. 1995 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča št. Ps 1077/94-51 z dne 27. 9. 1994. V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 14., 18., 22., 33., 50. in 51. člena Ustave.

Meni, da je bil dejansko na razpolago od 18. 7. 1991, saj je bil ves čas agresije zaprt v vojašnici, ker nobenemu pripadniku JLA ni bilo dovoljeno, da bi vojašnico zapuščal. Dejansko ni imel nobene zadolžitve, le enkrat naj bi bil nesel zapečateno pismo v Kranj kot kurir.

2.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom z dne 24.3.1998 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

B.

3.Sporno vprašanje v tej zadevi je izpolnjevanje pogojev po drugi alinei prvega odstavka 2. člena Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju: Odlok). Po tej določbi se za upravičence do akontacije vojaške pokojnine štejejo tudi osebe, "ki so bile po 18. 7. 1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18. 10. 1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev". Gre torej za tri kumulativno predpisane pogoje: izpolnitev pogojev za pokojnino do 18. 10. 1991, vložitev zahtevka za upokojitev do 18. 10. 1991 in določen status po 18. 7. 1991.

4.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-89/93 z dne 20. 1. 1994 (Uradni list RS, št. 9/94 in OdlUS III, 7) že sprejelo stališče, da 2. člen Odloka predstavlja posebno ugodnost za določene vojaške osebe, ki so v svoji skupnosti vojaških zavarovancev uveljavile pravico do pokojnine po 25. 6. 1991 oziroma so bile na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu oziroma so prestopile k Teritorialni obrambi do določenega roka. V odločbi št. Up-89/94 z dne 12. 3. 1998 (Uradni list RS, št. 28/94 in OdlUS VII, 104) pa je med drugim presodilo, da je treba ugodnosti, ki jih daje Odlok, razlagati široko in v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), tako da veljajo enako za vse posameznike, katerih dejanski in pravni položaj je enak oziroma primerljiv. To toliko bolj, ker gre v primeru pokojnine za zagotavljanje ene temeljnih ustavnih pravic - pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave.

5.Na razpolago po Odloku so lahko bili nedvomno tisti pripadniki oboroženih sil, ki jim je bil o tem izdan ustrezen akt. Vendar pa je stališče sodišč, ki so (tudi glede na takratne razmere v vojski) dopuščala dokazovanje stanja razpolage tudi z drugimi dokazi, ne samo z listinami, skladno z 22. členom Ustave (o tem glej na primer odločbo in sklep Ustavnega sodišča št. U-I-20/92 z dne 12. 11. 1992; Uradni list RS št. 56/92 in OdlUS I, 85). Na tak način je bilo predvsem mogoče dokazati status razpolage po 293. členu Zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85 - v nadaljevanju: ZSOSI) - "čakanje" na postavitev na drugo formacijsko mesto oziroma dolžnost.

6.V skladu s stališčem Ustavnega sodišča v že navedeni zadevi št. Up-89/94 je treba enako kot tiste nekdanje pripadnike JLA, ki so bili na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, obravnavati tudi tiste, ki "so se dali na razpolago" z vložitvijo zahteve za upokojitev. Pritožnik je v letu 1991 izpolnil pogoje za predčasno upokojitev po vojaških predpisih.

Tudi sodišča niso štela kot opravljanje aktivne vojaške službe, če je prizadeta oseba hodila v vojašnico v pravno relevantnem obdobju (od 18. 7. do 18. 10. 1991) le še zaradi nalog v zvezi z razdolževanjem, zaradi urejanja zadev okrog upokojitve, ali zaradi opravljanja dela, določenega s strani nadrejenega starešine (drugi odstavek 293. člena ZSOSI). Pritožnik je bil aktivna vojaška oseba vse do upokojitve - in bi to bil tudi, če bi bil v tem času formalno na razpolago, na dopustu ali v bolniškem staležu. "Stanje dejanske razpolage" torej ni bilo podano samo takrat, ko je posameznik ostal doma.

7.Odlok v drugi alinei prvega odstavka 2. člena določa kot pogoj stanje razpolage "po 18. 7. 1991". Ta določba se je razumela tako, da je moral biti upravičenec na razpolago ves čas od 18. 7. 1991 do prenehanja vojaške službe. Tako je določbo razumela Vlada (glej na primer Informacijo o izvajanju Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, Poročevalec DZ, št. 31/95) in taka je bila tudi enotna sodna praksa. Kasneje sprejeti Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Uradni list RS, št. 49/98 - ZPIZVZ), ki je ureditev iz Odloka prevzel, v tem delu tudi jasno določi, da mora biti določen status izkazan za ves čas po 18. 7. 1991. To pomeni, da je moral biti za ves čas po 18. 7. 1991 izkazan tudi status "dejanske razpolage", kot ga po široki razlagi Odloka razume Ustavno sodišče.

8.Ustavno sodišče je že v zadevi št. Up-121/94 z dne 14. 5. 1998 (OdlUS VII, 112) sprejelo stališče, da jasnih določb Odloka ni mogoče spreminjati z njegovo široko vsebinsko interpretacijo. Tam kjer Odlok kot pogoj določa datum, pa je njegova vsebina povsem jasna in nedvoumna. Stanje razpolage, kot ga ob široki razlagi Odloka razume Ustavno sodišče, je zato izkazano le v tistih primerih, ko so upravičenci vložili zahtevo za upokojitev pred 18. 7. 1991. Pri tistih, ki so zahtevo vložili kasneje, je tako razpolago mogoče upoštevati le, če so bili od 18. 7. 1991 do vložitve zahteve v kakšnem drugem relevantnem statusu (na primer na dopustu ali v bolniškem staležu; tako na primer odločba št. Up-14/97 z dne 19.11.1998).

Pritožnik je zahtevo za predčasno upokojitev vložil šele 27. 9. 1991, ni pa izkazal, da bi bil od 18. 7. 1991 do takrat v kakšen drugem pravno relevantnem statusu.

9.Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da pritožniku z izpodbijanimi odločbami ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki kot poseben primer načela pravne enakosti (14. člen Ustave) vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, niti pravica do socialne varnosti (50. člen Ustave). Je v povsem enakem položaju kot vsi tisti nekdanji vojaški zavarovanci, ki ne izpolnjujejo (niso izpolnili) pogojev, predpisanih za pridobitev specifične pravice do akontacije vojaške pokojnine. Ne Odlok ne na njegovi podlagi sprejete izpodbijane odločbe pritožniku ne jemljejo njegovih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, priznanih pri pristojnem nosilcu zavarovanja v drugi državi.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki: dr. Janez Čebulj, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k : Franc Testen