Jedro

Da je glede pasivne legitimacije v predmetnem in primerljivih sporih oz. pri vprašanju, kdo je zavezanec za plačilo storitev javnih gospodarskih služb, pomembno, kdo je dejanski uporabnik teh storitev, jasno izhaja iz stališč, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 58/2018 z dne 5. 9. 2019 in ki so po oceni pritožbenega sodišča uporabljiva tudi v predmetnem gospodarskem sporu. Tako je revizijsko sodišče pojasnilo, da zakon (v konkretnem primeru Zakon o gospodarskih javnih službah in Zakon o varstvu okolja) ne vsebuje meril ali podrobnejše razlage glede določitve zavezancev za plačilo javnih gospodarskih služb - uporabnikov. Pojem "uporabnik" je širok in kot tak dopušča, da se status dejanskega uporabnika gospodarske javne službe (v primeru spora o tem vprašanju) ugotavlja v vsakem konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da tudi predhodno citirana določba 3. točke 2. člena Uredbe zavezanca opredeljuje kot "fizično ali pravno osebo, ki je uporabnik storitve", kar v luči pravkar obrazloženega brez dvoma nakazuje na dejanskega uporabnika (in ne na nekoga, ki je kot uporabnik zaveden v evidenci, čeprav v resnici ni uporabnik).

Posledice, ki evidentiranega uporabnika (ki ni več dejanski uporabnik storitev) zadenejo v primeru opustitve dolžnosti poskrbeti za ustrezno spremembo oz. uskladitev uporabnika v evidencah, tako niso v tem, da je (oz. da ostane) zavezan za plačilo storitev, ampak so kvečjemu v njegovi odškodninski odgovornosti, v kolikor tretjemu (npr. tožnici) nastane kakšna škoda, ker je ravnala v skladu z evidentiranim stanjem, zanašajoč se na njegovo pravilnost in usklajenost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prva stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) znesek 4.938,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice, kot to podrobneje izhaja iz točke I izreka. Hkrati je še odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 950,31 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uvodoma izpostavlja, da je v postopku vseskozi opozarjala, da je tožbeni zahtevek neutemeljen iz razloga, ker je nesporno, da toženka ni bila uporabnik zadevne nepremičnine oz. da priključka na predmetni lokaciji v spornem obdobju ni uporabljala. Kljub temu je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da je njena pasivna legitimacija podana, ker ni pravočasno sporočila spremembe podatkov o uporabnikih in je ostala še naprej evidentirana kot uporabnik in s tem zavezanec za plačilo storitev gospodarske javne službe. Morebitna računovodska listina ali podatek, ki je vpisan v evidence v nasprotju z dejanskim stanjem, seveda ne more imeti takšnih pravnih učinkov oz. ne more pomeniti, da je toženka uporabljala nekaj, česar v resnici ni. V zvezi s tovrstnimi navedbami toženke izpodbijana sodba nima nobenih razlogov, s čemer ni bilo zadoščeno zahtevi po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč. Poleg zmotne uporabe materialnega prava je tako odločitev obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Dodatno pritožba še izpostavlja, da je tožbeni zahtevek tudi sicer nesklepčen in da predlagani dokazi ne morejo nadomestiti trditvenega bremena, ki je na tožnici. Pritožbenemu sodišču po navedenem primarno predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma jo podrejeno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Tožnica v vloženem odgovoru na pritožbo izpostavljenim pritožbenim navedbam toženke argumentirano nasprotuje kot neutemeljenim in kot pravilnim ter prepričljivim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu navedene sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče druge stopnje zaključuje, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na materialnopravno zmotni presoji vprašanja toženkine pasivne legitimacije, posledično pa je bilo dejansko stanje nepopolno raziskano, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu, začetem v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, tožnica od toženke zahteva plačilo računov (priloga A7 spisa) za opravljene komunalne storitve v zvezi z vodovodnima priključkoma na lokacijah A. in B., oboje v Mariboru. Toženka je zahtevku nasprotovala v bistvenem s postavitvijo ugovora pasivne legitimacije. Navajala je, da ni bila uporabnik navedenih prostorov, ker so bili oddani v najem.

7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zaključek o obstoju toženkine pasivne legitimacije v bistvenem gradilo na (sicer nespornem) dejstvu, da je bila v obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, pri C. d.o.o. evidentirana kot uporabnik in plačnik stroškov, vezanih na predmetna vodovodna priključka. Ob sklicevanju na 3. točko 2. člena1 in 14. člen2 Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (v nadaljevanju: Uredba) je sodišče prve stopnje presodilo, da bi morala toženka kot zavezanec sporočiti izvajalcu spremembo uporabnika in da torej napram tožnici sprememba uporabnika učinkuje šele od dneva, ko je o spremembi obveščen (toženka za vtoževano obdobje spremembe nesporno ni sporočila). Posledično je kot neutemeljeno zavrnilo stališče toženke, da je nasproti tožnici relevanten dejanski uporabnik, toženko pa je ob tem še poučilo, da ima do morebitnega novega (dejanskega) uporabnika vodovodnega priključka regresni zahtevek.

8. Pritrditi je pritožbi, da je navedena materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča zmotna.

9. Stališče sodišča prve stopnje, da je v zadevi glede vprašanja, kdo je zavezanec za plačilo komunalnih storitev (edino) relevantno, kdo je bil v zadevnem obdobju kot uporabnik in plačnik storitev glede navedenih vodovodnih priključkov evidentiran pri C. d.o.o., je nepravilno in nima opore v zgoraj navedenih določbah, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje. Presoja, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, v bistvu izhaja iz obstoja (neizpodbitne) domneve o tem, kdo se šteje za uporabnika (in s tem zavezanca) v razmerju do tožnice vse dokler ni na ustrezen način javljena sprememba podatkov o uporabniku.

10. Da je glede pasivne legitimacije v predmetnem in primerljivih sporih oz. pri vprašanju, kdo je zavezanec za plačilo storitev javnih gospodarskih služb, pomembno, kdo je dejanski uporabnik teh storitev, jasno izhaja iz stališč, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 58/2018 z dne 5. 9. 2019 in ki so po oceni pritožbenega sodišča uporabljiva tudi v predmetnem gospodarskem sporu. Tako je revizijsko sodišče pojasnilo, da zakon (v konkretnem primeru Zakon o gospodarskih javnih službah – ZGJS in Zakon o varstvu okolja – ZVO-1) ne vsebuje meril ali podrobnejše razlage glede določitve zavezancev za plačilo javnih gospodarskih služb – uporabnikov. Pojem „uporabnik“ je širok in kot tak dopušča, da se status dejanskega uporabnika gospodarske javne službe (v primeru spora o tem vprašanju) ugotavlja v vsakem konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da tudi predhodno citirana določba 3. točke 2. člena Uredbe zavezanca opredeljuje kot „fizično ali pravno osebo, ki je uporabnik storitve“, kar v luči pravkar obrazloženega brez dvoma nakazuje na dejanskega uporabnika (in ne na nekoga, ki je kot uporabnik zaveden v evidenci, čeprav v resnici ni uporabnik).

11. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da je tisti, ki je kot uporabnik in plačnik zaveden v evidenci C. d.o.o., od koder povzema podatke tožnica, dolžan javiti spremembo (dejanskega) uporabnika, vendar opustitvi te dolžnosti pripisuje napačne posledice. Stališče, da sprememba uporabnika napram tožnici učinkuje šele od dneva, ko je ta o spremembi obveščena, nima podlage v (pod)zakonski ureditvi, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, prav tako pa je neustrezno sklicevanje na načelo relativnosti obligacijskih razmerij. Ne gre namreč za vprašanje pravic in obveznosti iz najemne pogodbe in za njihove učinke navzven (do tretjih), ampak za vprašanje dejanskega uporabnika, ki je, glede na predhodno obrazloženo, zavezanec za plačilo komunalnih storitev. Posledice, ki evidentiranega uporabnika (ki ni več dejanski uporabnik storitev) zadenejo v primeru opustitve dolžnosti poskrbeti za ustrezno spremembo oz. uskladitev uporabnika v evidencah, tako niso v tem, da je (oz. da ostane) zavezan za plačilo storitev, ampak so kvečjemu v njegovi odškodninski odgovornosti, v kolikor tretjemu (npr. tožnici) nastane kakšna škoda, ker je ravnala v skladu z evidentiranim stanjem, zanašajoč se na njegovo pravilnost in usklajenost. 12. V posledici opisanega zmotnega materialnopravnega pristopa je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije, saj ni ugotavljalo, kdo je dejanski uporabnik storitev, ki jih zagotavlja in obračunava tožnica, čeprav je to bilo v postopku sporno. V tej zvezi pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ne gre pritrditi izvajanjem pritožbe, da je bilo v postopku med strankama nesporno, da je dejanski uporabnik storitev najemnik v skladu s predloženo najemno pogodbo. Čeprav tožnica izrecno ni nasprotovala veljavnosti oz. verodostojnosti predložene najemne pogodbe, je vendarle v postopku zatrjevala in dokazovala (npr. z računi C. d.d. - priloga A2 spisa) nasprotno, t.j. da je bila uporabnik storitev toženka.

13. Zaradi ugotovljene nepravilnosti se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (tudi stroškovni izrek, ki bo znan šele s končno odločbo o glavni stvari) in zadevo vrnilo slednjemu v novo sojenje (355. člen ZPP). Ocenilo je namreč, da ugotovljenih pomanjkljivosti, storjenih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem pretirano poseglo v strankine ustavno zagotovljene pravice. Za odpravo materialnopravnih kršitev bo namreč potrebna obravnava trditev in dokazov pravdnih strank glede vprašanja dejanskega uporabnika storitev tožnice, ki do sedaj ni bila opravljena. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana tudi ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave RS). Razveljavitev sodbe ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 „Zavezanec za plačilo storitev opravljanja javne službe je fizična ali pravna oseba, ki je uporabnik storitve, v skladu s predpisi, ki urejajo posamezne javne službe iz prejšnjega člena te uredbe.“ 2 „Občina za obračun storitev zagotavlja izmenjavo podatkov med izvajalci o uporabnikih in količinah storitev, ki jih opravijo različni izvajalci na območju te občine.„