Jedro

Ni veljavna pismena oporoka pred pričami, če so na njej namesto oporočiteljevega podpisa le neprepoznavne čačke, ki po mnenju izvedenca grafologa niso podpis.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov za ugotovitev, da je pisna oporoka pred pričami pokojne I. S., ki je bila sestavljena dne 5.3.1989, neveljavna. Ugotovilo je, da je oporočiteljica I. S. ob podpisu oporoke bila sposobna za razsojanje in da so izpolnjene tudi vse formalnosti iz člena 64 ZD, ker je oporočiteljica v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpisala oporoko.

Proti tej sodbi se preko pooblaščenke pritožujejo tožniki A. R., A. S., M. E., I. S. in J. G. ter uveljavljajo vse pritožbene razloge iz člena 353/1 ZPP. V pritožbi navajajo, da so tožniki iz lastnega zaznavanja opazili, da je bila oporočiteljica že pred odhodom v bolnico v takem duševnem stanju, da ni mogla razumeti pomena zapisane oporoke, ki jo je toženec že spisano prinesel v bolnico 5.3.1989 in sicer 10 dni pred njeno smrtjo. Vsi ki so oporočiteljico obiskovali, so opazili, da je bolezen vplivala na duševnost oporočiteljice, že iz pisave same pa je razvidno, da takega lastnoročnega podpisa ni mogla dati zdrava in prištevna oseba. Glede na hudo bolezen je bila oporočiteljica stalno pod vplivom analgetikov, zato ni mogla razumeti pomena oporoke. Karkoli so zdravniki zapisali drugače, niso zapisali pravilno, predvsem pa ne v skladu s svojimi strokovnimi znanji in izkušnjami. Tudi izvedenec grafolog iz nerazločnih potez podpisa na oporoki ni mogel podati veljavnega izvedenskega mnenja.

Zoper sodbo se preko pooblaščenca pitožujeta tudi M. P. in Z.M., ki tudi uveljavljata vse pritožbene razloge iz člena 353/1 ZPP. V pritožbi navajata, da je nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo, sicer pa je neutemeljena zavrnitev izvajanja dokazov z zaslišanjem prič U.M. in M. M. ter še dveh bolnic, ki sta bili v isti bolniški sobi z zapustnico. Ta je bila namreč že ob sprejemu v bolnico precej prizadeta, s hudim poslabšanjem telesnega stanja pa so se lahko pojavile psihične motnje. Gre za vprašanje, kdaj se je pojavilo somnolentno stanje, ko bolnica ni bila več sposobna napraviti oporoko. Izpoved oporočnih prič o njenem stanju v času naprave oporoke je v nasprotju s stanjem njene bolezni v tistem času, s pričevanjem že zaslišanih prič in s tistim, kar vedo povedati nezaslišani priči M. M. in U. M. in dve bolnici iz iste bolniške sobe. Bolnica je bila takrat tako slaba, da ni mogla govoriti, nepremično je ležala v postelji, vklenjena v nekatere zdravniške instrumente, po obrazu je bila močno potemnela in je odsotno gledala v prazno. Tako so jo videli sorodniki, ki so jo vsako nedeljo obiskovali. Glavni razlog za neveljavnost zapustničine pisne oporoke pred pričami pa je, da formalno ni pravilno sestavljena. To izhaja iz mnenja izvedenca P. in iz pričanja obeh prič. I. S. naj bi podpisala oporoko, nato pa naj bi podpisali tudi obe oporočni priči. Vsi so uporabljali samo en kemični svinčnik črne barve, na oporoki pa sta na mestu podpisa zapustnice dva podpisa modre in črne barve. Iz izpovedi oporočnih prič izhaja, da so vsi uporabljali kemični svinčnik črne barve, zapustnica pa naj bi se z njim podpisala samo enkrat. Drugega podpisa S. z modrim kemičnim svinčnikom takrat na oporoki ni bilo in je nastal ob neki drugi priliki, kar je trdil tudi izvedenec P. Ta pa je povedal, da podpis s črnim kemičnim svinčnikom sploh ni podpis, podpis z modrim svinčnikom pa je zapustničin podpis, vendar ni nastal v istem času, ko je bila oporoka napravljena. Oporoka torej ni bila istočasno podpisana s strani oporočiteljice in oporočnih prič in je zato neveljavna.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da ni bilo razloga za razveljavitev zapustničine oporoke, ker bi bila oporočiteljica ob podpisu oporoke nesposobna za razsojanje.

Prvostopno sodišče je v zvezi s to okoliščino ustrezno ugotovilo dejansko stanje in pritožbenim trditvam, ki trdijo drugače, ni mogoče pritrditi. Ustrezno se je oprlo na izvedenca dr. R. in dr. M., nadalje na izpovedi oporočnih prič in medicinsko dokumentacijo, predvsem potrdilo Gastroenterološke interne klinike z dne 6.3.1989. Kljub hudi bolezni in fizični prizadetosti je bila I. S. v nedeljo dne 5.3.1989 sposobna za razsojanje, tako da je izrazila svojo voljo in je razumela pomen svojega ravnanja, ko je predloženo in prebrano ji oporoko pred oporočnima pričama podpisala. Niso bile ugotovljene nikakršne motnje zavesti, ki bi lahko vplivale na sposobnost za razsojanje, zato nasprotnih trditev tožnikov v pritožbi ni bilo mogoče upoštevati. Prvostopno sodišče torej utemeljeno ni ugodilo tožbenemu zahtevku na tej trditveni podlagi.

Drugi razlog, ki ga uveljavljajo tožniki, pa je neizpolnitev vseh pogojev iz člena 64 ZD. V tem delu pa je po presoji pritožbenega sodišča pritožba utemeljena. Niso namreč prepričljive ugotovitve prvostopnega sodišča, da je zapustnica I. S. oporoko res podpisala pred oporočnima pričama A. H. in H. U.. Slednji sta to sicer izpovedali in v njuni izpovedi ne gre dvomiti. Vendar pa sta na oporoki na mestu, kjer naj bi podpisala zapustnica, dva podpisa in sicer eden v modri in drugi v črni barvi. Oporočni priči sta izpovedali, da je oporočiteljica pred njima podpisala oporoko, nista pa znali pojasniti, zakaj sta tam dva podpisa, oziroma en podpis in nekaj, kar je podpisu podobno. S pomočjo izvedenca grafologa B. P. je prvostopno sodišče ugotovilo, da je podpis, izveden z modrim kemičnim svinčnikom, res podpis zapustnice, "črni" podpis pa je povsem nerazločen, brez možnosti prepoznave pravega podpisa pokojnice v kateremkoli segmentu. Črnega podpisa ni mogoče analizirati, ker ne predstavlja karkoli razpoznavnega, niti v eni črki. Po mnenju izvedenca to ni podpis. V zvezi z barvami pisal je pomembno, da sta oba podpisa oporočnih prič napisana s kemičnim svinčnikom črne barve in tudi datum 5.3.1989, ki ga je naknadno napisal V. R., je črne barve. Navedene okoliščine kažejo, da se je dne 5.3.1989 za podpisovanje uporabljal črni kemični svinčnik, o čemer oporočna priča H. U. ni bila zaslišana, priča A. H. pa je izpovedala, da sta obe priči podpisali z enim pisalom. S katerim pisalom je oporoko podpisala oporočiteljica torej priči nista izpovedali, glede na druge podpise pa se nakazuje, da je oporočiteljica uporabila črni kemični svinčnik. Podpis, narejen s črnim kemičnim svinčnikom, pa ni bil ugotovljen kot oporočiteljičin, kot je bilo navedeno, in je šlo v bistvu za čačke, ki ne pomenijo podpisa. Take čačke pa za veljavnost pismene oporoke pred pričami ne zadoščajo. Oporočitelj mora oporoko lastnoročno podpisati, torej mora napisati svoj pravi podpis, ne pa kakšnega ročnega znamenja, ročnega znaka, prstnega odtisa ali čačk, ki niso podpis. Sporna oporoka z upoštevanjem samo "črnega podpisa" torej ne more biti veljavna. Oporoka pa bi bila veljavna z upoštevanjem "modrega" podpisa, ki je zapustničin, pogoj pa je, da je zapustnica napravila "modri" podpis v navzočnosti obeh oporočnih prič. Ta okoliščina pa ni bila zanesljivo ugotovljena, ker oporočni priči ne govorita o dvakratnem zapustničinem podpisovanju in ne pojasnjujeta, zakaj sta na oporoki dva podpisa. Podana je torej možnost, da je bil eden od njiju napisan naknadno, po logičnem sklepanju tisti modre barve. Zato pritožbeno sodišče meni, da v tem pogledu dejansko stanje vendarle ni bilo dovolj ugotovljeno, tako da ni prepričljivo stališče v izpodbijani sodbi, da je oporoka veljavna.

Zato je bilo treba pritožbama ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo potrebno v nakazanih smereh dodatno zaslišati oporočni priči, zadevo pa bo moral predvsem pojasniti toženec V. R., ki je hranil oporoko in ki je bil dne 5.3.1989 vsaj delno prisoten pri podpisovanju oporoke.

Izrek o stroških temelji na določbi člena 166/3 ZPP.