Jedro

Če iz odločbe ni razvidno niti dejansko stanje, niti niso razvidni razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov, sodišče ne more presoditi zakonitosti odločbe, naknadna obrazložitev odločbe v odgovoru na tožbo pa navedene pomanjkljivosti ne more odpraviti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije z dne 3.8.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo podjetja ... z dne 9.7.1993 za izdajo dovoljenja za nakup ustanovnega deleža v tujem podjetju v višini 11.130.000 čeških kron. V obrazložitvi navaja, da tožnik ni predložil s strani službe družbenega knjigovodstva (SDK) revidiranih poročil o poslovanju v letu 1992, čeprav je SDK skladno z zakonom o revidiranju edina pooblaščena organizacija za revizije tovrstnih poročil do 31.12.1993. Skladno z zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij bo pri tožniku kot enemu od podjetij iz skupine HIT opravljena revizija postopka lastninjenja, ki bo omogočila oceno pravilnosti teh postopkov in razjasnila kapitalske povezave med podjetji v skupini in ugotovila njihovo pravo lastniško strukturo (zasebni družbeni kapital). Na podlagi navedenega tožena stranka meni, da do izvedbe omenjene revizije lastninjenja dobiček iz poslovanja v letu 1992 in v prvem polletju 1993 ni zanesljivo izkazan v celoti in da zato ni mogoče trditi, da je nameravana naložba tega podjetja v mejah in v skladu z razporeditvijo dobička po plačilu davka na dobiček, da torej niso izpolnjeni pogoji iz 2. točke sklepa o kriterijih za izdajo dovoljenj za naložbe domačih pravnih oseb v podjetja v tujini, izdanega na podlagi 22. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi nezakonita. Trditev tožene stranke, da se dovoljenja za nakup ustanovnega deleža v tujem podjetju v tujini ne izda zaradi tega, ker tožnik ni predložil s strani SDK revidiranih poročil o poslovanju v letu 1992, ker naj bi bil SDK skladno z zakonom o revidiranju edina pooblaščena organizacija za revizijo tovrstnih poročil do 31.12.1993, nima zakonske podlage. Dejstvo je, da je tožnik k svoji vlogi predložil poročilo o opravljeni reviziji letnega poslovanja za leto 1992, katerega je izdelalo podjetje ... Gre za eno največjih svetovnih firm s področja finančnih revizij. Tožena stranka pa očitno tega poročila ne priznava, ker je po njenem stališču za opravljanje takih revizij pristojen do konca leta 1993 le SDK Slovenije. Da je takšno pravno razmišljanje napačno, izhaja iz prehodnih in končnih določb zakona o revidiranju. Tožena stranka pri tem ne upošteva dejstva, da je podjetje ..., ki je registrirano za revidiranje računovodskih izkazov, revizijo opravilo že pred uveljavitvijo zakona, ki je pričel veljati šele 2.7.1993. Samo poročilo o že opravljenem revidiranju pa je bilo napravljeno 1.7.1993. Razen tega tožena stranka sploh ne ugotavlja, ali družba ... izpolnjuje pogoje za opravljanje revidiranja računovodskih izkazov po zakonu o revidiranju, ki je pričel veljati kasneje. Če bi to ugotavljala, bi ugotovila, da podjetje ... izpolnjuje vse pogoje, ki jih določa sedanji zakon.

Določba 40. člena zakona o revidiranju tako ne pomeni, da lahko SDK do 31.12.1993 edina opravlja dejavnost revidiranja, ampak govori le o tem, da SDK, ki je že začela opravljati revidiranje po prejšnjem zakonu, to revidiranje opravi do konca po predpisih, ki so se uporabljali pred uveljavitvijo zakona o revidiranju. Določba 1. odstavka 41. člena zakona o revidiranju pa govori le o tem, da morajo pravne osebe, ki so registrirane za revidiranje računovodskih izkazov, svoje akte uskladiti, kakor tudi uskladiti organiziranost do 31.12.1993. Prav tako je neutemeljen drugi razlog, na katerega se sklicuje tožena stranka in sicer, da zaradi tega, ker bo v podjetju ... opravljena revizija lastninjenja v skladu z zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij, ni zanesljivo izkazan dobiček iz poslovanja v letu 1992. Takšno stališče tožene stranke je v celoti nesprejemljivo, saj je prvič tožnik podjetje, ki je 100 % v zasebni lastnini in drugič, kakršnakoli revizija lastninjenja podjetja ne more vplivati na izkazan dobiček v letu 1992. Lahko teoretično vpliva na to, na kateri del kapitala dobiček podjetja odpade oziroma v kakšnem sorazmerju, recimo do odnosov meddružbenim in zasebnim kapitalom. Tožena stranka ne ugotavlja, da bi tožnik zaključil poslovno leto 1992 z izgubo, kakor tudi ne ugotavlja, da poraba sredstev ne bi bila v mejah in v skladu z razporeditvijo dobička po plačilu davka na dobiček in tudi ne, da tožnik ne bi imel potrebnih likvidnostnih sredstev za uresničitev naložbe, zagotovljenih z lastnimi sredstvi oziroma s kreditom. Tožena stranka tako ni imela nobenih zakonitih razlogov, na podlagi katerih bi lahko zavrnila izdajo dovoljenja za nakup ustanovnega deleža v tujem podjetju ..., ki ima sedež na Češkem. Tožnik izpolnjuje vse pogoje, ki jih določa sklep o kriterijih za izdajo dovoljenja za naložbe domačih pravnih oseb v podjetja v tujini. Predvsem pa je izkazal v skladu z 2. točko citiranega sklepa, da je poslovno leto 1992 zaključil z dobičkom, da je uporabil sredstva v mejah in v skladu z razporeditvijo dobička po plačilu davka na dobiček in da ima zagotovljena potrebna likvidnostna sredstva za uresničitev naložbe. Predložil je tudi vso ustrezno dokumentacijo, vključno s potrdilom carinskega organa, da nima na dan pred vložitvijo zahtevka dospelih neporavnanih carinskih obveznosti in tudi vso ostalo dokumentacijo, ki jo zahteva 4. točka citiranega sklepa. Tožena stranka je dovoljenje zavrnila brez prave utemeljitve, saj se dejansko vsebinsko sploh ne spušča v ugotovljena dejstva, ki jih določa 2. točka sklepa o kriterijih za izdajo dovoljenj za naložbe domačih pravnih oseb v podjetja v tujini, kakor tudi skuša iz formalnih razlogov zavrniti izdajo takšnega dovoljenja, češ da tožeča stranka ni predložila revidiranega poročila poslovanja za leto 1992 od pristojne revizijske hiše oziroma od podjetja. Pri tem tožnik še pripominja, da v kolikor bi tožena stranka že v času predaje vloge menila, da revizijsko poročilo podjetja ... ne ustreza, bi morala zahtevati od tožnika, da svojo vlogo dopolni v določenem roku. V kolikor ta svoje vloge v določenem roku ne bi dopolnil z ustreznim revizijskim poročilom, kljub temu da je po mnenju tožnika jasno, da priloženo poročilo v celoti ustreza, bi lahko vlogo za izdajo zavrgla, ne pa zavrnila. Že to kaže na pravno nekorektno odločanje tožene stranke, razen tega pa njenih navedb o nepravilnem izkazovanju dobička, ki so zgolj hipotetične, sploh ni mogoče preveriti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter razsodi, da se tožniku da dovoljenje za nakup ustanovnega deleža v tujem podjetju v višini 11.130.000 čeških kron.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je vlogo tožnika proučila v skladu s kriteriji navedenimi v sklepu o kriterijih za izdajo dovoljenj za naložbe domačih pravnih oseb v podjetja v tujini in ugotovila, da vloga ne ustreza kriteriju iz 2. alinee 2. točke sklepa, ki pogojuje izdajo dovoljenja za uporabo sredstev za naložbo v tujini v mejah in v skladu z razporeditvijo dobička, po plačilu davka na dobiček. Tožnik za leto 1992 ne izkazuje zadostnega čistega dobička za realizacijo naložbe. Po pridobitvi dodatnega mnenja SDK je tožena stranka izvedla sklep, da vloga ne ustreza kriterijem iz razlogov, ki so podani v obrazložitvi. V skladu s tem tožnik neutemeljeno trdi v svoji tožbi, da njegova vloga ustreza vsem pogojem iz sklepa, še zlasti 2. alinei 2.točke in da se tožena stranka vsebinsko ni spuščala v ugotavljanje dejstev, ki jih določa 2. točka sklepa. Določbe 2. točke so, poleg zakonsko določenih pogojev, glavni kriteriji, ki jih je treba ob proučevanju vloge upoštevati. Da jih je tožena stranka upoštevala, je jasno razvidno iz obrazložitve. V zvezi s tožbeno navedbo, ki se nanaša na nezanesljivost izkazanega dobička zaradi neizvedene revizije lastninjenja, pa tožena stranka meni, da so nezadosten dokaz za izdajo dovoljenja. Zasebna lastnina sama po sebi nikakor ni porok za pravilno izkazovanje poslovanja, posebej še, če se ugotovi, da je podjetje povezano s podjetji v sistemu, katerega zakonitost delovanja je sporna.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da je tožena stranka zavrnila dovoljenje brez prave utemeljitve, saj vsebinsko sploh ni ugotavljala dejstev, ki jih določa 2. točka sklepa o kriterijih za izdajo dovoljenj za naložbe domačih pravnih oseb v podjetja v tujini (Uradni list RS, št. 33/93 - sklep). Okoliščina, da tožnik v svoji vlogi ni predložil s strani SDK revidiranih poročil o poslovanju v letu 1992 ne more biti razlog za zavrnitev njegovega zahtevka, saj bi morala tožena stranka v tem primeru postopati po 2. odstavku 137. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in tožniku naložiti, da predloži poročilo o poslovanju v letu 1992 revidirano od institucije, ki je po zakonu pooblaščena za revidiranje. V 86. členu zakona o računovodstvu (Uradni list SFRJ, št. 12/89, 35/89, 3/90, 42/90 in 61/90 ter Uradni list RS, št. 42/90) je določeno, da letne računovodske izkaze (letni obračun) velikih in srednjih organizacij in organizacij, ki sestavljajo konsolidirane bilance, preverja in ocenjuje organizacija, ki je v skladu z zveznim zakonom pooblaščena za ekonomsko finančno revizijo. Zakon o službi družbenega knjigovodstva (Uradni list SFRJ, št. 70/83, 16/86, 72/86, 74/87, 37/88, 61/88, 57/89 in 79/90) pa v določbah 69. do 79. člena določa, da revizijo opravlja SDK. Navedene določbe obeh zveznih zakonov so sicer prenehale veljati z uveljavitvijo zakona o revidiranju (Uradni list RS, št. 32/93 - ZRev), vendar prehodna določba 40. člena tega zakona določa, da revidiranja, ki so bila začeta do dneva uveljavitve tega zakona dokončajo Služba družbenega knjigovodstva in njeni pooblaščeni delavci po predpisih, ki so se uporabljali pred njegovo uveljavitvijo. Res pa je kar trdi tožnik, da navedba tožene stranke v izpodbijani odločbi, da SDK opravlja revizije do 31.12.1993, zakonsko ni utemeljena.

Pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje po zakonu o revidiranju, lahko po uveljavitvi tega zakona opravlja revidiranja, ki še niso bila začeta do uveljavitve zakona. Kolikor je bilo v tem primeru revidiranje začeto do dneva uveljavitve zakona, je bila po določbi 40. člena zakona za dokončanje revidiranja pristojna SDK. Če je tožena stranka v postopku ugotovila, da tožnik ni predložil poročila revidiranega v skladu z zakonom, bi ga morala v skladu z ZUP pozvati, da svojo vlogo dopolni. Ker iz predloženih spisov ni razvidno, da bi tožena stranka v tem primeru tako ravnala je utemeljena tožbena navedba, da je s tem kršila določbe upravnega postopka, saj ima ta okoliščina v tem primeru vpliv na pravilno odločitev v upravni stvari. Prav tako je po mnenju sodišča utemeljena tudi trditev tožnika, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni, niti ugotavljala, niti utemeljila dejstev iz 2. točke navedenega sklepa. Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list RS, št. 13/93) v 23. členu določa, da Ministrstvo, pristojno za finance izda dovoljenje iz drugega odstavka 22. člena zakona, če je domača pravna oseba poravnala vse davčne obveznosti v Republiki Sloveniji in je v preteklem letu poslovala pozitivno. Prej omenjeni sklep, ki predpisuje kriterije za izdajo dovoljenja, v 2. točki določa, da Ministrstvo za finance izda dovoljenje podjetju, ki zaključi poslovno leto z dobičkom, uporabi sredstva v mejah in v skladu z razporeditvijo dobička, po plačilu davka na dobiček ter da potrebno likvidnost za uresničitev naložbe zagotavlja z lastnimi sredstvi ali s sredstvi ali s kreditom. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ne navaja, katerega izmed naštetih kriterijev tožnik ne izpolnjuje. Navaja le, da dobiček iz poslovanja v letu 1992 in v prvem polletju 1993 ni zanesljivo izkazan v celoti, pri tem pa se sklicuje na zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki omogoča, da bo pri tožniku, ki predstavlja enega od podjetij iz skupine HIT, opravljena revizija postopka lastninjenja, ki bo omogočila oceno pravilnosti teh postopkov in razjasnila kapitalske povezave med podjetji v skupini in ugotovila njihovo pravo lastninsko strukturo (zlasti z vidika zasebni in družbeni kapital). V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da tožnik za leto 1992 ne izkazuje zadostnega čistega dobička za realizacijo naložbe. Glede na to, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno niti dejansko stanje niti niso razvidni razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov, sodišče ne more presoditi zakonitosti odločbe. Naknadna obrazložitev odločbe v odgovoru na tožbo navedene pomanjkljivosti odločbe ne more popraviti, ker s tem ni omogočena kontrola, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bil pravilno uporabljen ustrezen materialnopravni predpis. Glede na vse navedeno sodišče ni imelo zakonske podlage, da samo odloči o zadevi tako kot je predlagal tožnik, ampak je odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUP in ZUS, zakon o računovodstvu in zakon o službi družbenega knjigovodstva je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).