Jedro

S sklepom o popravi pomote ni mogoče dopolnjevati izreka odločbe o uporabnem dovoljenju z navedbo dodatne dejavnosti, za katero naj bi bilo uporabno dovoljenje izdano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 3098/97-8 z dne 24.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.11.1997, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote I. z dne 4.7.1997. S tem sklepom je prvostopni upravni organ zavrnil predlog tožnice za popravo očitne pisne pomote v izreku odločbe prvostopnega upravnega organa z dne 14.3.1997. S to odločbo je bilo tožnici izdano uporabno dovoljenje za fitnes center, ne pa tudi za gostinsko ponudbo za obiskovalce fitnes centra.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v odločbi, s katero je zavrnila tožničino pritožbo in se pri tem sklicevalo na razloge tožene stranke ter jih samo ni ponovno navajalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Pojasnilo je še, da je izrek odločbe najpomembnejši in osrednji sestavni del odločbe ter izraža vsebino odločbe. Z njim je, kot to določa 208. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), odločeno o pravici, ki je v upravni stvari predmet postopka, v celoti. Vsebina odločitve o pravici mora torej biti formulirana tako, da je neposredno in nedvoumno izražena v izreku. V obravnavani zadevi ni sporno, da je prvostopni organ z uporabnim dovoljenjem z dne 14.3.1997 odločil le o tem, da se tožnici dovoli uporaba fitnes centra. V tem delu je izrek odločbe določen. Vendar je glede na to, da je tožnica zahtevala tudi uporabno dovoljenje za interno gostinsko ponudbo, nepopoln. Tega pa ni mogoče popravljati s sklepom o popravi pomote po 219. členu ZUP/86, saj se tak sklep lahko nanaša le na pisne, računske in druge očitne pomote tehnične narave, torej le na dejanske, ne pa na pravne pomote. S sklepom se lahko popravi le pomote, s katerimi se ne ustvarja nič novega in se ne dopolnjuje odločba. Zato tudi odločbe o uporabnem dovoljenju z dne 14.3.1997, zoper katero tožnica ni vložila pritožbe, ni mogoče spreminjati z uporabo inštituta popravljanja pomot v odločbi, ki se nanaša na zahtevek (gostinska ponudba), o katerem z uporabnim dovoljenjem ni bilo odločeno.

Tožnica se pritožuje zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Meni, da je ugotovitev sodišča v celoti zgrešena, ker je sodišče spregledalo bistvo te zadeve, to pa je, da je prvostopni upravni organ z uporabnim dovoljenjem odločil o vseh tožničinih zahtevkih, torej tudi glede uporabnega dovoljenja za gostinsko ponudbo. Res je sicer, da to v izreku odločbe manjka, vendar ne zato, ker o tem ne bi bilo odločeno, temveč zato, ker je ta del v izreku pomotoma izpadel. Zato se s predlaganim popravkom ne bi ustvarjalo nič novega, saj je iz obrazložitve uporabnega dovoljenja razvidno, da je bil obravnavan tožničin zahtevek v celoti in je iz obrazložitve razvidno, da mu je bilo v celoti ugodeno. Vse dosedanje inštance so spregledale, da je bilo tudi lokacijsko in gradbeno dovoljenje izdano za fitnes center z gostinsko ponudbo za obiskovalce centra, in da je tako mišljeno tudi v uporabnem dovoljenju. Ob tehničnem pregledu so bile sicer ugotovljene pomanjkljivosti, ki pa jih je tožnica kasneje odpravila. Po ugotovitvi, da sta objekt in poslovni prostor dokončana v skladu z dokumentacijo in v skladu s predpisi, normativi in standardi, je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za uporabo objekta, zato je bilo tožnici izdano uporabno dovoljenje, iz katerega obrazložitve je razvidno, da je bilo tožničinemu zahtevku ugodeno v celoti. Da je šlo v izreku le za napako, je tožnica prepričana tudi zaradi izjave referenta, ki ji je obljubil, da bo napaka popravljena. Zato tudi ni vložila pritožbe. Če bi imel upravni organ namen zavrniti izdajo uporabnega dovoljenja za gostinski del ponudbe, bi bilo to iz obrazložitve jasno razvidno, kar pa ni, temveč izhaja le obratno, torej, da je tožničinemu zahtevku za izdajo uporabnega dovoljenja ugodeno v celoti. Ker niti v obrazložitvi ni navedeno, da bi bil zahtevek glede gostinske ponudbe zavrnjen, oziroma da v tem delu zahtevku ne bi bilo ugodeno, je bil ob takšni razlagi, kot jo je uporabilo upravno sodišče, kršen 209. člen ZUP, ker o tem delu v obrazložitvi ni nič pojasnjeno. Še zlasti pa to, da je bilo uporabno dovoljenje izdano za celoten tožničin zahtevek, izhaja iz tehničnega pregleda, ki je bil opravljen dne 24.10.1996, kjer so bile v zapisniku ugotovljene tudi pomanjkljivosti v zvezi z gostinsko ponudbo (točilna miza, prostor oziroma omara za čistila, oprema v prvem nadstropju). Na ponovnem tehničnem pregledu dne 16.1.1997 je bilo tudi opredeljeno, da je predmet tehničnega pregleda fitnes center z gostinsko dejavnostjo samo za goste (obiskovalce centra). V četrti točki pripomb ji je komisija naložila, da mora v točilni mizi namestiti manjkajočo opremo. Naslednji dan je inšpekcijski pregled opravil še elektroenergetski inšpektor, ki je odredil, da mora priključiti in ozemljiti električne aparate v gostinskem pultu in retropultu v pritličju. Obrazložitev uporabnega dovoljenja upošteva vse navedene ugotovitve na tehničnih pregledih, zato je jasno, da je bilo uporabno dovoljenje izdano tudi za gostinsko ponudbo za obiskovalce fitnes centra, kar pa je pomotoma izpadlo iz izreka odločbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je mogoče s sklepom o popravi pomote, izdanim po 219. členu ZUP/86, dopolniti izrek pravnomočne odločbe še z dodatkom, da se uporabno dovoljenje izdaja tudi za opravljanje gostinske ponudbe v fitnes centru. Pri tem pa ni sporno, da je uporabno dovoljenje, ki se v izreku nanaša zgolj na ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji za opravljanje fitnes dejavnosti, postalo pravnomočno, saj se tožnica zoper to dovoljenje ni pritožila.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Po 219. členu ZUP/86 je mogoče s sklepom o popravi pomote vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih.

Dopolnitev izreka odločbe s tem, da je uporabno dovoljenje izdano tudi za gostinsko dejavnost v fitnes centru, pa ne spada med očitne pomote, ki bi jih bilo mogoče popraviti s sklepom o popravi pomote. Tožnica, ki pritožbe zoper uporabno dovoljenje ni vložila, želi s sklepom o popravi pomote doseči popravo pravnomočne odločbe, kakršno pa bi bilo mogoče doseči le s pritožbo, seveda če bi bilo ugotovljeno, da je taka pritožba utemeljena in da so pogoji za izdajo uporabnega dovoljenja za opravljanje gostinske ponudbe v fitnes centru izpolnjeni. Ker torej tožnica s sklepom o popravi pomote ne more doseči tega, kar bi lahko uveljavljala le s pritožbo, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je njeno pritožbo zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.