Jedro

Z vložitvijo izvršilnega predloga se zastaranje pretrga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi izvršilni sklep za znesek 779,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2007 dalje.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka in v pritožbi govori o tem, da je tožeča stranka njemu več dolžna in je treba terjatve pobotati. Govori o nezakonitih dvigih na osnovi čekov. Govori o nezakonitem odvzemu 65.564,00 SIT s tekočega računa. Kredit je najel, ker mu ni bilo izročeno podedovano premoženje matere. Omenja nezakonit dvig 777.000,00 SIT s strani materinega delodajalca A. L., banka bi morala zahtevati denar nazaj. V bistvu mu je banka posodila njegov denar. Ponavlja ugovor zastaranja, ker velja trimesečni zastaralni rok. Zadnji obrok je zapadel leta 2005, izvršba je bila predlagana šele 13. 3. 2007. Govori o vrnitvi članarine za K. in za E. Potem se zavzema za enoletni zastaralni rok, zato naj zastaranje preveri višje sodišče. Pritožba ni utemeljena.

V sporih majhne vrednosti se dejansko stanje ne sme izpodbijati, zato je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje v izpodbijani sodbi, ki je naslednje.

Tožeča stranka je tožencu posodila 590.000,00 SIT za 36 mesecev. Toženec ni zanikal, da je nehal plačevati kredit, višino neplačanih obrokov tudi ni zanikal, višina terjatve pa je razvidna iz listin. Toženec je s podpisom pogodbe pristal na 14,69 % letne obresti. Socialni razlogi se pri posojilu ne upoštevajo, zapuščinski postopek po materi glede depozitov pa še ni končan. Po čl. 347 OZ anuitete in obresti zastarajo v treh letih in zato zastaranje ni nastopilo. Zadnji obrok je bil plačan 28. 2. 2005, dolg je začel nastajati 31. 3. 2005. Izvršilni predlog je bil vložen 13. 3. 2007, torej pred pretekom treh let. Višina terjatve je razvidna iz kartice. Tožeča stranka je odstopila od pogodbe 31. 7. 2005 v skladu s čl. 8 pogodbe, ker je toženec zamudil dva zaporedna mesečna obroka in jih tudi po opominu v 15 dneh ni plačal. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe posojilne pogodbe.

Toženec je smiselno zatrjeval pobotni ugovor, ki ga pa ni konkretiziral in ni navedel dokazov o tem, da je tudi tožeča stranka tožencu dolžna določene zneske. Toženec tako ni konkretiziral zatrjevane nezakonite dvige na osnovi čekov. Toženec lahko zatrjevano terjatev uveljavlja v posebnem postopku. Enako velja za zatrjevani odvzem 65.564,00 SIT s tekočega računa ter za nezakonit dvig 777.000,00 SIT s strani materinega delodajalca. Vse zatrjevane zahtevke lahko toženec uveljavlja v pravdi. Prvostopno sodišče pa nekonkretiziranih ugovorov o pobotu ni moglo obravnavati.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da terjatev ni zastarala. Zastaranje je začelo teči 31. 3. 2005, izvršilni predlog pa je bil vložen pred potekom triletnega zastaralnega roka dne 13. 3. 2007. Z vložitvijo izvršilnega predloga je bilo zastaranje pretrgano po čl. 365 OZ, zaradi česar triletni zastaralni rok ni potekel pred sprožitvijo izvršilnega postopka.

Članarina za K. in E. pa ne spada v to pravdo.