Jedro

Tožnik bi moral po določilu drugega odstavka 186. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta in če bi ta presegala določen znesek, bi s tem zagotovil pravico do revizije. V danem primeru tožnik tega ni storil. Navedel je sicer neke točke, toda v točkah (po analogiji taksne ali odvetniške tarife) označena vrednost spora pomeni izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. To pa ima za posledico nedovoljenost revizije (glej pravno mnenje, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 14.12.1994). Če bi si tedaj toženec hotel zagotoviti pravico do revizije, bi moral zahtevati, da sodišče ugotovi vrednost spornega predmeta po določilu tretjega odstavka 40. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po ponovnem odločanju v zadevi že drugič ugotovilo, da je toženec na svoji stavbi, ki stoji na parc.

št.104/3., na meji s parc. št.2609, obe k.o..., postavil strešno tramovje za 50 cm preko zidu v zračni prostor sosednje parcele, s čimer je protipravno posegel v lastninsko pravico tožeče stranke na parc. št. 2609 k.o...

Prepovedalo mu je tako ali podobno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke in razsodilo, da mora odstraniti tisti del tramovja, ki je nameščen preko zidu v zračni prostor parcele tožeče stranke, ter povrniti pravdne stroške tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti pravnomočni sodbi je toženec pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da sodišče tožeči stranki nezakonito priznava lastništvo nad reko V. in da se je parcela tožeče stranke s spremembnim izkazom nove izmere v letu 1968 nezakonito razširila. Opozarja tudi, da je bila prva sodba razveljavljena zaradi popolnejše ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s škodo, ki jo povzroča toženčeva gradnja tožeči stranki, toda v ponovljenem postopku to ni bilo dopolnjeno. Ker meni, da lastninska pravica nima značaja absolutnosti, pomeni ugoditev tožbenemu zahtevku zlorabo lastninske pravice. Zato predlaga spremembo izpodbijanih sodb, zavrnitev tožbenega zahtevka in povrnitev toženčevih pravdnih stroškov.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je mogoče šele po tem, ko je ustavna pravica do pritožbe izčrpana in je sodna odločba pravnomočna. Zato je revizija dovoljena le v zakonsko določenih primerih. V tej pravdni zadevi gre za ugotovitev in prepoved protipravnega poseganja v nepremičnino ter vzpostavitev prejšnjega stanja. Gre torej za premoženjskopravni spor, v katerem se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, v smislu tretjega odstavka 382. člena ZPP. V takih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je navedel tožnik, ne presega zneska, ki je v času vložitve tožbe dne 24.9.1992 znašal 8.000,00 tolarjev.

Tožnik bi moral po določilu drugega odstavka 186. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta in če bi ta presegala določen znesek, bi s tem zagotovil pravico do revizije. V danem primeru tožnik tega ni storil. Navedel je sicer neke točke, toda v točkah (po analogiji taksne ali odvetniške tarife) označena vrednost spora pomeni izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. To pa ima za posledico nedovoljenost revizije (glej pravno mnenje, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 14.12.1994). Če bi si tedaj toženec hotel zagotoviti pravico do revizije, bi moral zahtevati, da sodišče ugotovi vrednost spornega predmeta po določilu tretjega odstavka 40. člena ZPP. Ker tega ni storil, revizija ni mogoča in jo je sodišče po določilu 392. člena in drugega odstavka 389. člena ZPP zavrglo kot nedovoljeno.