Jedro

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker tožeča stranka po 13. in 19. členu zakona o tujcih ne izpolnjuje pogojev za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 9.6.1993, s katero navedeni prvostopni organ ni ugodil tožničini prošnji za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in ji ni dovolil začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka meni, da je prvostopni organ pravilno odločil na podlagi tožničine izjave in dejstev, ki so obstajala v času odločanja. Dejstvo, ki ga tožnica navaja, da sodni postopek za izpraznitev stanovanja še ni končan, po mnenju tožene stranke ni pravno relevantno, saj tožnica ni lastnica stanovanja. Pri tožnici ni podan noben izmed razlogov po 13. členu zakona o tujcih. Tožena stranka meni, da je prvostopna odločba pravilna in da temelji na zakonu, tožničina pritožba pa je neutemeljena.

Tožnica v tožbi navaja, da potek pravdnega postopka glede izpraznitve stanovanja, ki ga zaseda, proti njej in njenemu možu, še ne pomeni, da ji preneha pravica do tega stanovanja. Ker z možem še posedujeta stanovanje in proti njima še ne teče postopek za izselitev iz tega stanovanja, bosta še vedno lahko uredila tako, tudi, če jima ne bi bila priznana stanovanjska pravica, da bosta ostala v tem stanovanju, ker jima ga je vojaški stanovanjski organ dodelil s tem, da lahko v njem ostaneta, če bosta plačevala profitno najemnino. Takih stanovanj je še dovolj na razpolago. Dokler imata stanovanje, ki ga zasedata, imata po njenem mnenju tudi pogoje za bivanje v Sloveniji. V vsakem primeru pa imata pogoje za začasno bivanje v Republiki Sloveniji, kar jima je treba priznati, če jima je bilo že z vselitvijo v sedanje stanovanje priznano stalno prebivališče. Ob preveritvi, da sta imela stalno prebivališče na istem naslovu, imata spričo postopka za izpraznitev stanovanja v vsakem primeru pogoje za začasno bivanje. Nadomestilo, ki ga prejema njen mož iz zavoda za zaposlovanje, in obrt, ki jo je dobila v Republiki Hrvaški, zagotavljata sredstva za preživljanje obema, kar pa tožena stranka sploh ni preverjala. V tej smeri tudi ni bil izveden zakonit postopek. Zato je po njenem mnenju izpodbijana odločba brez ustreznih razlogov, saj se tudi dejansko stanje ni ugotavljalo v smeri izpolnitve pogoja, ki ga predpisuje 13. člen zakona o tujcih, to je upravičenega razloga za daljše bivanje v državi. Ta opravičen razlog sta z možem oba izkazala z opcijo za Republiko Slovenijo ob njeni osamosvojitvi, ko sta se morala odločiti, ali ostaneta v Sloveniji, ali pa odideta v tujo državo. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in dodaja: Po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru, ne glede na tožničino opredelitev, ko se je odločala za Republiko Slovenijo, sredstev za preživljanje tožnice ni mogoče upoštevati za zadostna. Vlada Republike Slovenije je na 19. seji dne 15.4.1993 določila politiko pri izvajanju zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Nekatera vprašanja iz tega zakona so enaka tistim, ki se pojavljajo pri izvajanju zakona o tujcih, zato sprejeta stališča tožena stranka uporablja tudi pri izvajanju zakona o tujcih. V zvezi z vprašanjem o sredstvih, ki naj zagotavljajo materialno varnost posameznikov in družin je Vlada Republike Slovenije sprejela stališče, da morajo ta sredstva dosegati za posameznika najmanj 60% zajamčenega osebnega dohodka, ki ga sicer določa Vlada Republike Slovenije. V uredbi o določitvi zajamčenega osebnega dohodka (Uradni list RS, št. 12/93) znaša zajamčeni osebni dohodek v Republiki Sloveniji 25.000,00 SIT mesečno ali 15.802,00 SIT neto (kar izhaja iz obrazložitve predloga uredbe). 60 % zajamčenega osebnega dohodka znaša torej 9.481,20 SIT neto mesečno. 14.000,00 SIT denarne pomoči tožničinemu možu ni bilo mogoče upoštevati za zadostna sredstva za 3-člansko družino. Zato je po mnenju tožene stranke prvostopni organ na podlagi 19. člena zakona o tujcih upravičeno zavrnil tožničino vlogo. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka pravilno odločila, za kar sta imela podlago v določbah 13. in 19. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZTuj) in v podatkih v upravnih spisih.

Tožnica ne izpolnjuje zakonskih pogojev za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožnica je namreč v upravnem postopku izjavila, da ni zaposlena in da ima kot redni dohodek le znesek 14.000,00 SIT mesečno, ki ga prejema njen mož kot denarno pomoč na zavodu za zaposlovanje. Po presoji sodišča navedeni prejemek ni mogoče upoštevati za zadostna sredstva za 3-člansko družino. S pridobljeno obrtjo v Republiki Hrvaški pa tožnica ne izkazuje, da ima dohodke v Republiki Sloveniji. Dejstvo, ki ga navaja tožnica, da sodni postopek za izpraznitev stanovanja še ni končan, ni pravno pomembno, saj tožnica ni lastnica stanovanja. Tudi sicer je njenemu možu stanovanje dne 13.9.1991, torej po 25.6.1991, dodelil nepristojen organ.

Glede na navedeno so neupoštevne tožničine tožbene navedbe.

Sodišče je zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).