Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in določitev teka zamudnih obresti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 13.7.1999 kot voznik osebnega avtomobila poškodoval v prometni nesreči, ko je zapeljal s ceste, ker je med vožnjo iskal dokumente. Na podlagi zavarovalne pogodbe iz AO plus zavarovanja je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, iz naslova pogodbe o nezgodnem zavarovanju pa plačilo zavarovalnine. Sodišče prve stopnje mu je za telesne bolečine in nevšečnosti od zahtevanih 1.400.000 SIT prisodilo 800.000 SIT, od zahtevanih 5.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 2.500.00 SIT. Prisodilo mu je tudi vseh zahtevanih 8.000 SIT za premoženjsko škodo. Iz naslova nezgodnega zavarovanja mu je prisodilo vseh zahtevanih 400.000 SIT zavarovalnine. Zato je toženki naložilo, da mora plačati tožniku 3.708.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti in povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo le tožnikovi pritožbi tako, da je določilo drugačen začetek teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo (glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz junija 2002) in drugačen začetek teka zamudnih obresti od prisojene zavarovalnine. V ostalem delu je tožnikovo in v celoti toženkino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa tako spremembo, da se ugodi tudi zavrnjenemu delu tožbenega zahtevka za plačilo še nadaljnjih 3.100.000 SIT odškodnine z zahtevanimi obrestmi, pa tudi presežne zamudne obresti od zneska 2.400.000 SIT še za čas od 8.12.1999 do 31.12.2001. V obširni reviziji podrobno našteva intenzivnost in trajanje obeh oblik nepremoženjske škode, opozarja na predvideno trajanje bodoče škode in nekatere okoliščine posebej poudarja. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti poudarja, da gre za trajne posledice na dveh različnih delih telesa, vratni in ledveni hrbtenici, da je moral zamenjati delo, da je zmotna ugotovitev pritožbenega sodišča, da opravlja isto delo, da ima težave zaradi dvojnega vida in da trpi številne omejitve v vsakdanjem življenju in na področju rekreacije. Njegov obrestni zahtevek že za čas od 8.12.1999 je utemeljen zato, ker je toženka že v tem obdobju neutemeljeno uporabljala tožnikov denar. Prav je sicer, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo načelno pravno mnenje iz junija 2002, vendar je to storilo z večletno zamudo. V tem delu revizija dobesedno prepisuje pritožbene navedbe in tudi svoja vprašanja naslavlja na višje in ne na vrhovno sodišče. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V obravnavani prometni nesreči je takrat 39 let star tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice, udarnino ledvene hrbtenice in udarnino glave. Zaradi istočasne okvare asociacijskih živčnih niti ima težave z dvojno sliko ter občasno, izmenično in blago škiljenje navzven, sicer pa je poškodba povzročila zavrto gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje. Obširne razloge o stopnji in trajanju telesnih in duševnih bolečin vsebuje prvostopenjska sodba na peti in osmi strani, drugostopenjska sodba pa na tretji in četrti strani, zato jih revizijsko sodišče ne bo ponavljalo. Prvostopenjsko sodišče je v svojih razlogih povzelo tako ugotovitve obeh izvedencev kot tožnikovo izpoved, torej je pri odmeri upoštevalo tudi vse tiste okoliščine, ki jih revizija posebej poudarja. Drugostopenjsko sodišče je poudarilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, na katerih področjih dela in življenja je tožnik prikrajšan, zaradi česar trpi duševne bolečine. V razlogih pritožbene odločbe ni revizijsko zatrjevane ugotovitve, da naj bi tožnik opravljal isto delo kot prej. Prvostopenjska sodba ima vsebinske razloge tudi o bodoči škodi, drugostopenjska sodba pa jo omenja posredno s potrditvijo dejanskih ugotovitev in z navedbo ustrezne zakonske določbe. Revizija se neutemeljeno sklicuje na posledice v zvezi z udarnino ledvene hrbtenice, saj je prvostopenjsko sodišče povzelo izvedenčevo ugotovitev, da na tem delu hrbtenice ni nobenih funkcionalnih posledic.

Zakonska podlaga za odločitev o tem odškodninskem sporu je v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi z 1060. členom Obligacijskega zakonika), ki v 200. členu, upoštevaje tudi 203. člen, določa kriterije za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Revizijsko sodišče ne sprejema tožnikove ocene, da sta obe sodišči njegovo nepremoženjsko škodo podcenili. Ugotavlja namreč, da sta materialnopravno pravilno uporabili zakonske kriterije o konkretizaciji in individualizaciji tožnikove nepremoženjske škode ter o primerjavi s prisojo odškodnin v podobnih zadevah. Tudi revizijsko sodišče je ob pregledu prisoje v primerljivih odškodninskih zadevah zaradi škode v zvezi z zvinom vratne hrbtenice in s težavami z vidom ugotovilo, da prisoja 3.300.000 SIT odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pomeni dobrih enaindvajset povprečnih plač (glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe) in da je taka odškodnina primerno uvrščena v okvir siceršnje prisoje odškodnin.

Revizija neutemeljeno vztraja pri zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.400.000 SIT (tožbeni zahtevek pred spremembo tožbe) že za čas od 8.12.1999 (ko je po tožbenih trditvah potekel izpolnitveni rok iz odškodninskega zahtevka pred pravdo). Svoje stališče utemeljuje z razlogi, ki so enaki razlogom v številnih revizijah, ki so jih sestavili tožnikovi pooblaščenci. Na te razloge je revizijsko sodišče tožnikovim pooblaščencem odgovorilo v mnogih drugih revizijskih odločbah. V tej zadevi jim je enako odgovorilo tudi pritožbeno sodišče. Zato revizijsko sodišče le ugotavlja, da je sprememba prvostopenjske sodbe glede začetka teka zamudnih obresti od prisojenega zneska pravične denarne odškodnine, do katere je v tej zadevi prišlo v pritožbenem sojenju, skladna s sprejetim načelnim pravnim mnenjem. Razlogi za sprejem takega mnenja so tožnikovim pooblaščencem dobro znani, zavzemanje za drugačno odločitev v tožnikovi zadevi pa je neutemeljeno ne samo zato, ker je vrhovno sodišče vezano na načelno pravno mnenje, ampak tudi zato, ker bi prav taka odločitev pomenila neenako obravnavanje drugih oškodovancev, ki so v enakem položaju s tožnikom.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi tožnikove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).